Odkritje mita

Iz stoletja zasute knjižnice asirskega kralja Asurbanipala (VII. st. p. n. š) je Anglež George Smith v 19. stoletju izkopal glineno ploščico, katere zapis se je nanašal na babilonski mit o potopu. Zapis je med drugim zanimiv tudi zato, ker po svoji vsebini presenetljivo spominja na biblijsko zgodbo o potopu.

Kmalu zatem je Smith na podlagi nadaljnjega preučevanja drugih ploščic ugotovil, da je ta mit le majhen del dolgega epa, ki so ga stari Babilonci poimenovali Ep o Gilgamešu. Starodavni viri navajajo, da je bil ep sestavljen iz dvanajstih pesnitev, vsaka pesnitev pa je imela okoli 300 verzov in bila zapisana na posebni ploščici.

Po Georgu Smithu, ki je umrl med neko ekspedicijo v Ninivah, so arheologi v Iraku izkopali še številne druge dele različnih verzij mita o Gilgamešu. Nekatere verzije so izvirale iz starobabilonskega obdobja, v Mali Aziji pa so našli odlomke mita v huritskem in hetitskem jeziku. Iz tega je razvidno, da je bil mit o Gilgamešu prisoten na celotnem Bližnjem vzhodu.

Za razliko od mnogih drugih babilonskih besedil v tem mitu osrednje mesto zaseda človek in ne bogovi.

Ep o Gilgamešu

Gilgameš je mogočen, pravičen in moder kralj Uruka. Nihče se ne more meriti z njim po pogumu, saj leve grabi za grivo in jih prebada s sulico, z lokom in puščico pa lovi divjega bika. Dve tretjini je bog in le eno tretjino človek. Je pastir in varuh svojega ljudstva. Je tudi velik graditelj Uruka, njegovo obzidje pa skupaj s svojim ljudstvom gradi dan in noč.

Sčasoma je postala njegova vladavina za ljudi pretežko breme, ker je od njih zahteval isto kot tudi od samega sebe, tj. popolnost v dejanjih in največjo pravičnost, čemur seveda niso bili kos. Ljudje se potožili bogovom in jih prosili, da v Gilgameševo srce vsadijo drugačne težnje, ki ga bodo prevzele. Njihove prošnje je uslišal veliki Anu, bog neba, in boginji stvarnici Aruru ukazal, naj iz gline naredi njemu podobnega junaka – velikega bojevnika Engiduja.

V tem času je imel Gilgameš nenavadne sanje, v katerih so mu bogovi napovedali, da bo kmalu dobil prijatelja, dvojnika, ki ga bo nenehno spremljal. V enih od teh sanj je v Uruk z neba padla dvojna sekira, okoli katere so se zbrali ljudje in jo začeli občudovati. Ta sekira se je nato spremenila v Engiduja, svetlečega se dvojnika, s katerim se je Gilgameš moral boriti. V sanjah ga je premagal in po tej zmagi sta postala neločljiva tovariša v pustolovščinah, ki so sledile.

Engidu je bil sprva divji, z dlakami poraščen človek, podoben zlemu gorskemu duhu. Ni poznal ljudi, družil pa se je le z živalmi. Lovcu Tsaidu ni dovolil loviti divjadi, zato se je ta pritožil svojemu vladarju Gilgamešu. Gilgameš je ukazal, naj k Engiduju pripeljejo prelepo devico Ukhat, eno od svečenic boginje Ištar. Z njo je Engidu preživel sedem dni in noči v ljubezenskem objemu, nakar so se mu živali začele izogibati.

Ukhat ga je odpeljala v Uruk, kjer je izzval Gilgameša na dvoboj, v katerem ga je Gilgameš premagal. Vendar je Gilgameš, namesto da bi svojega nasprotnika ponižal, Engiduja sprejel kot prijatelja. Odtlej sta postala neločljiva in skupaj sta se podala v svet novim pustolovščinam naproti.

Na teh potovanjih sta opravila mnogo junaških dejanj. V nekem boju sta ubila grozovitega velikana Humbabo, varuha cedrovega gozda, ki vodi do prebivališča bogov. Humbaba se je zameril bogovom, ker je brez njihovega dovoljenja ubil vsakogar, ki se je približal gozdu. Bil je tako zloben, da je že samo pri omembi njegovega imena med ljudmi zavladala velika groza. Ta boj je poleg Gilgameševega iskanja nesmrtnosti osrednja tema epa.

Po zmagi je prelepa boginja Ištar vabila Gilgameša v svojo palačo in mu ponujala svojo ljubezen, brezmejne užitke in vse zemeljske dobrine. Gilgameš je vse ponujeno zavrnil, saj se je zavedal, da je to le slepilo. Ištar je zavrnitev razbesnela, zato je od svojega očeta Anuja zahtevala, da ustvari nebeškega bika in ga pošlje nad Gilgameša. Nebeški bik se je pognal v dir proti mestnemu obzidju, pohodil vse pred seboj in v dveh požirkih spil reko Evfrat. Toda Gilgameš ga je z Engidujevo pomočjo vseeno premagal in bikove rogove odnesel v svetišče svojega boga zaščitnika Lugalmarade.

Neko noč se je Engiduju sanjalo nekaj, kar ga je navdalo s črnimi slutnjami. Medtem ko je govoril Gilgamešu, se je pojavila Irkalla, boginja podzemnega sveta, in ga odpeljala v podzemlje. V sanjah je k vladarici pristopil pisar Belit-Šeri s knjigo imen tistih, ki naj bi odšli v podzemni svet, in jih začel prebirati. Med prebranimi imeni je bilo tudi njegovo.

Že med pripovedovanjem sanj je Engiduja začela tresti vročica in ga napadla težka bolezen. Dvanajst dni je ležal v blodnjah in ves ta čas je Gilgameš skrbel zanj. V trenutku, ko je Engidu umrl, je Gilgameš sprva pomislil, da je njegov prijatelj padel v globok spanec, zaradi katerega se ni mogel gibati, čutiti, poslušati in govoriti … Ko pa je dojel, kaj se je zgodilo, je ves obupan šest dni in noči objokoval svojega prijatelja. Sedmega dne ga je pokopal in zapustil Uruk. Taval je po hribih in dolinah ter premišljeval o Engidujevi smrti. Spraševal se je, ali bo tudi sam umrl, ali se bo enako zgodilo tudi z njegovim telesom, ali bo prišel trenutek, ko mu roke ne bodo več služile, ko njegove oči ne bodo več videle, ušesa slišala, usta govorila, ko se bo njegovo telo spremenilo v prah …? Ali čaka enaka usoda vse ljudi? Takrat se je odločil, da bo svojega prijatelja pripeljal nazaj iz podzemnega sveta in pridobil lastno nesmrtnost.

Medtem ko je plul po Šamašovih morjih, so mu preroški glasovi govorili, naj poišče Utnapištima, tistega, ki so mu bogovi podarili nesmrtnost. Šel je mimo ljudi – škorpijonov, grozljivih in strašnih varuhov dolge in temačne soteske, ki je vodila skozi kraje brez sonca in zvezd, kraje groze, vse do vrta bogov. Tu se ga je bog Sonca Šamaš usmilil in ga napotil k Siduri Sabituji, modri ženski z nebeške gore, ki varuje drevo življenja. Ta ga je odvrnila od nadaljnjega iskanja nesmrtnosti, kajti slednja pripada le bogovom. Gilgamešu je svetovala naj preneha iskati nesmrtnost in raje uživa življenje vse do njegovega izteka. Gilgameš nasveta ni sprejel, temveč jo je prosil, naj mu pokaže pot čez “vode smrti”, da bi lahko prišel do Utnapištima.

Po težkih preizkušnjah je naposled le prispel do Utnapištima, ki mu je povedal, da so ga bogovi nagradili z nesmrtnostjo, ker jih je ubogal in v čudežni barki rešil pred potopom predstavnike vseh živih bitij, tudi človeka. Prav tako mu je razkril skrivnost nesmrtnosti. Dejal mu je, da na dnu svetovnega oceana raste čudežna zel, tisti, ki jo zaužije, pa pridobi večno mladost. Utnapištim je prav tako odvračal Gilgameša od iskanja nesmrtnosti in mu pojasnil, da ima vse človeško svoj konec, kajti človek je zaznamovan s pečatom smrti.

Gilgameš kljub temu ni odnehal in je s pomočjo Uršanabija, Utnapištimovega čolnarja, prišel do globokega oceana. Na noge je zavezal težke kamne in se spustil čisto do dna. Našel je zel večnega življenja in se odpravil nazaj proti Uruku, da bi ljudem prinesel nesmrtnost. Po dolgi in težavni plovbi je naposled le zagledal kopno in se odločil, da si bo končno malo odpočil. Medtem, ko se je Gilgameš kopal v majhnem, bistrem jezeru, je neka kača zaznala vonj bilke nesmrtnosti in jo ukradla. Gilgameš se je poln žalosti in obupa vrnil v Uruk. Poskušal mu je vladati, vendar sta ga še zmeraj preganjala Engidujeva smrt in neuspešno iskanje večnega življenja. Odločil se je, da se bo spustil v podzemni svet, cesarstvo Irkalle, da bi poiskal Engiduja in spoznal smrt. Preslišal je nasvete svojih najvišjih svečenikov in prekršil zakone boga mrtvih. Prijatelja ni več mogel rešiti in bogovi so mu omogočili samo kratko srečanje z njegovo senco, ki je nato za vedno izginila.

Po babilonski različici mita so bogovi Gilgamešu podarili nesmrtnost. Nekaj časa je srečno živel, toda kasneje je uvidel, da so se ljudje, ki jih je imel rad, postarali in umrli, da so se njegova najljubša drevesa posušila, reke so izginjale, mesto Uruk pa se je spremenilo v prah … Vse se je spreminjalo – razen njega.

Nastanek epa

Po sumerskem seznamu kraljev je bil Gilgameš peti vladar prve sumerske dinastije po potopu. Vladal naj bi okrog leta 2700 p. n. š. in strokovnjaki predpostavljajo, da je nekje v tem obdobju nastal tudi sam ep.

Nizozemski asirolog Liagre Böhl ocenjuje, da je zaradi pomembne vloge, ki jo ima v mitu bog Sonca Šamaš, mit nastal v mestu Larsi, v katerem so častili boga Šamaša. Isti avtor prav tako meni, da so ep sestavili svečeniki v XVIII. st. p. n. š. v času vladavine Rim-Sina, Hamurabijevega sodobnika.

Vendar ne glede na različne predpostavke je Ep o Gilgamešu najstarejši znani prikaz božanskega junaka, kot sta indijski Ardžuna ali grški Herkul. V dvanajstih epskih pesnitvah je moč prepoznati enako zgradbo kot pri mitu o Herkulu. Tako kot znameniti grški heroj mora tudi Gilgameš opraviti dvanajst dejanj in potovati skozi dvanajst območij, kot Sonce prehaja skozi dvanajst znakov zodiaka, da bi doseglo nesmrtnost.

Gilgameš – arhetip človeka

Vsi veliki mitološki sistemi postavljajo pred človeka cilj – spoznati notranje vrednote, ki mu omogočajo, da postane Človek. Človek mora pri iskanju in spoznavanju samega sebe prestati številne preizkušnje. Mit o Gilgamešu je bil za starodavne prebivalce Mezopotamije sveto besedilo, v katerem je bil podan vzor, ki mu mora človek slediti. Čeprav je ep sestavljen iz enostavnih elementov, vsebuje vse bistvene psihološke in duhovne elemente, ki jih človek potrebuje, da bi pridobil življenjsko usmeritev in zavzel svoj položaj v svetu.

Gilgameš je arhetipski model človeka, ki ga po eni strani pogojuje obstoj v pojavnem svetu, po drugi strani pa je nesmrtno bitje, ki mora lastno nesmrtnost šele spoznati. Vsakdo nosi v sebi arhetipsko podobo popolnega človeka in naloga vsakega človeka je, da to podobo izrazi tudi v lastnem življenju. Engidu in Gilgameš sta pravzaprav eno bitje. Engidu predstavlja smrtno naravo človeka, Gilgameš pa duhovno, božansko.

Dvojna sekira, ki jo sanja Gilgameš, je simbol, prisoten v mnogih mitologijah. Je orožje, s katerim mitološki junaki ubijajo pošasti in sovražnike. Z njo grški Tezej ubije Minotavra, kar mu omogoča, da iz labirinta pride živ. Je simbol tega, kar človek lahko naredi s svojo lastno voljo.

Ena takšnih preizkušenj je bil za Gilgameša grozljivi Hambuba, ki simbolizira temno stran naše osebnosti. Gilgameš je, da bi ga premagal, moral prepotovati sedem dežel in na svoji poti s sekiro posekati cedrov gozd. Tako mora tudi človek pogosto premagati svoje lastne gore in prepade, prebiti se mora skozi ogromen gozd svojega neznanja, strahov in tesnobe.

Nebeški bik ”pustoši” po polju naše zavesti, našem življenju. Treba se je spopasti z ”bikom” v sebi, ga premagati, žrtvovati in podrediti lastni božanski naravi.

Siduri-Sabitu predstavlja človeški nižji razum, čigar glavno merilo je udobje in ki poskuša Gilgameša odvrniti od njegovega iskanja nesmrtnosti.

Utnapištim je babilonski Noe. Tisti, ki je preživel ”potop” vsega minljivega, prestal vse preizkušnje in spoznal samega sebe, svojo božansko nesmrtno naravo. Vendar pa Gilgamešu ne more podariti nesmrtnosti, temveč jo mora Gilgameš doseči sam, kajti le z lastnimi prizadevanji in žrtvovanjem je možno priti do želenega cilja.

Nesmrtnost je usoda vsakega človeka, vendar ne nesmrtnost njegovega telesa, temveč duha. Gilgameš je sprva poskušal doseči nesmrtnost svoje minljive narave – Engiduja. Toda, da bi si zaslužili nesmrtnost, se moramo odpovedati življenju v pojavnem svetu, kar predstavlja Gilgamešev sestop v podzemni svet oz. soočanje s smrtjo.

Vse oblike, tudi tiste najlepše, se starajo, umirajo, se spreminjajo v prah. Kar ostaja, je duh – Gilgameš. Gilgameš v vsakem človeku je njegova božanska narava, ki z lastnimi močmi skuša premagati pasti pojavnega sveta, vse sence in temo lastne narave.

Avtorica: Ivana Palajsa