Egipčanski odnos do smrti (3)
“Dvigni se k življenju! Mar ne vidiš, da nisi mrtev?”
Prebivalec starega Egipta se je celo življenje pripravljal na smrt, ko bo končno moral predati svoje srce bogovom, ki bodo presodili, ali je bilo to pravično. Smrti se ni bal, kajti človek nikoli zares ne umre – smrt je le prehod duše iz enega stanja v drugo. Tako kot človek z rojstvom umre v enem stanju, da bi se rodil v tem svetu, tako tudi s smrtjo umre v tem, da bi se rodil v drugem. Smrt ni nič drugega kot dolgo potovanje, ki traja vse do ponovnega rojstva; to je doseganje Rajevih poljan. Egipčani so tako kot številna druga ljudstva verjeli v ponovno rojstvo na Zemlji oziroma v reinkarnacijo, o čemer priča Herodot. Vendar to novo rojstvo ni vrnitev v mumijo, kot marsikdo napačno predpostavlja, temveč gre za popolnoma novo telo. Nekaj takega lahko trdi samo nekdo, ki ne pozna duha in filozofije starih Egipčanov.
Cilj tako današnjih vzhodnjakov kot tudi starodavnih Egipčanov je bil, da se nikoli več ne bi rodili in da jih nikoli več ne bi požrla strašna zver Amamat, ki predstavlja inertno materijo. Hrepeneli so po večni blaženosti, kajti teksti pravijo, da je najlepši tuzemski trenutek enak najgršemu trenutku po smrti.
Človek – Sonce
V svojem obstoju prehaja človek skozi isti tok kot Sonce, ki vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Vzhod je rojstvo v življenje in zahod je prehod v smrt. Če sonca ponoči ni moč videti, še ne pomeni, da ne obstaja. Ravno nasprotno – v tem obdobju obnavlja svojo energijo, ki jo prejema iz neskončnih globin Nuna. Podobno kot Sonce se tudi človek po smrti revitalizira in pripravlja na novo življenje. Tako vse venomer teče v krogu. Življenje je priprava na smrt in smrt je priprava na življenje. S tem krožnim tokom se človek vse bolj in bolj vzpenja k bogovom.
Ka – dvojnik
Vsaka stvar in vsako bitje ima svojega dvojnika (”Ka”) na nebu. Tako je zemeljski Egipt le senca nebeškega Egipta, zemeljski Nil senca nebeškega Nila in zemeljski človek senca nebeškega človeka. Kot govori Hermesov princip Kybaliona: ”Kakor zgoraj, tako spodaj.”
Človek ima nalogo, da poveže ta dva pola tako v malem – v sebi – kot v velikem – zunaj sebe. S tem se zemeljski Egipt poveže s svojim nebeškim delom. Povezovanje teh dveh koncev se je imenovalo heka – magija, ki jo simbolizira Izidin vozel. To je proces naseljevanja duha v materijo in rezultat tega je manifestirana narava – Izida.
S smrtjo človek spremeni le raven obstoja oziroma preide v svoj Ka.
Umrli je kot Oziris
Oziris predstavlja božanski ideal človeka. To je tisto najbolj vzvišeno, nesmrtni duh, ki se je naselil v telesu. On je razlog človekovega obstoja in njegova ideja. Zato je Oziris pravzor tega, kar bi vsakdo moral postati – popolnoma uresničeni človek oz. bog. Umrli se, če je bil pravičen, zaveda svoje božanske narave in se poenoti z Ozirisom ter odide v sveti Amenti, kjer uživa sadove svojih dobrih dejanj. Toda v tem raju ni pasiven. Sedaj, skupaj z bogovi, orje nebeške njive in prispeva k temu, da se življenje in red tako na nebu kot tudi na zemlji nadaljuje. Njegovo življenje tako dobi smisel in ima kozmični pomen.
Avtor: prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji
_________
https://akropola.org/clanki/neter-edini-bog-starih-egipcanov-1/
https://akropola.org/clanki/egipcanski-bogovi-2/
