Bogovi Starega Egipta (2)
Med egipčanskimi bogovi obstaja velika razlika v ravneh. Obstaja stroga hierarhija, kar moramo imeti vedno v mislih. Eno so bogovi začetka in stvarjenja oziroma tisti, ki predstavljajo določene kozmične zakone, drugo pa so bogovi mest, hramov itd., ki so samo senca sence tistih prvih. Med njimi je neizmerna razlika, kot je ogromna razlika med kapljico rose in Soncem. Vendar ta kapljica odraža Sonce, nosi Sonce v sebi, četudi samo za trenutek.
Egipčan bi si dovolil, da to kapljico imenuje Sonce. Prav ta kapljica je namreč omogočila Soncu, da zasije na tem svetu v vsej veličini svojega sijaja.
V egipčanski religijski sestavi obstajata izjemna temeljitost in doslednost, čeprav se pogosto dozdeva, da je polna nasprotij, nelogičnosti ali slučajnosti. Zavedati se moramo, da je egipčanska religija nastajala in se transformirala tako, da je sledila tokovom časa. Prihajala je neposredno iz velikih religioznih centrov, ki so bili medsebojno povezani in usklajeni.
Po eni strani je strogo varovala določene principe in tista učenja, ki so veljala za najboljša, zunajčasovna, po drugi strani pa je bila živ, neprekinjen proces sprememb in prilagajanja. Bila je kot človek, ki odrašča, se razvija, se venomer spreminja in ki mora odvreči vse tisto, kar je presegel, zadržati pa tiste vrednote v sebi, ki mu dajejo pečat človeka.
V tem sistemu je podana celotna vizija človeka, kozmosa in Boga. Zajema vse ravni bivanja in predstavlja celotno sliko, tako da prežema vse pore življenja. Ne obstaja niti en vidik človeške dejavnosti, kjer religija ne bi bila zastopana, prej nasprotno – religija je njeno temeljno izhodišče. Npr. celotna egiptovska umetnost je sakralna, razen nekaj izjem iz kasnejšega obdobja ali iz kratkega obdobja Amarne. Cilj umetnosti ni bil ugoditi očesu ali okrasiti prostor, temveč to, da bi neko delo preneslo večno, božansko idejo in jo fiksiralo v konkretni realnosti. “Usmerjena je k božanskemu Idealu in je izraz humanizma, rojenega iz občutka popolne harmonije med bogom in človekom, človekom in naravo, med vidnim in nevidnim.” Ni mesta, kjer bogovi ne bi bili prisotni. Zato je posvečena vsaka stvar, vsak prostor in vsako bitje, kajti vse odraža božjo popolnost oz. bogove same – tudi človek, v katerem so zastopani vsi zakoni in kozmični principi. “Kakor zgoraj, tako spodaj,” pravi Toth Hermes. To je ena od osnovnih postavk, brez katere ni možno razumeti egipčanske religije, umetnosti, politike ali filozofije.
Človek je nesmrtno božansko bitje (ne le faraon, temveč vsakdo), ki ima dolžnost, da v svojem življenju najde, izraža in čim bolj dosledno živi to svojo večno plat. Zlo samo po sebi ne obstaja. Pojavi se šele takrat, ko se tej božanski iskri v človeku ne uspe odražati na površini duše, tj. če človek s svojim življenjem in delovanjem ne postane enak bogovom. Cilj je torej prebuditi in očistiti vse ravni duše kot odraz različnih božanstev. Potem ko so zajete vse ravni, posamezno bitje pride do tistega, ki predstavlja sam izvor teh božanstev – Enega, čigar vsi drugi so le manifestacija – mogočnega Raja. Človek takrat postane božji sin oz. Rajev sin, enak svojemu očetu.
Vsako od glavnih božanstev se manifestira na različnih ravneh, na različne načine in vsakokrat dobi drugo ime. Zato imamo pogosto mnogo bogov, moramo pa vedeti, da gre le za nekaj teh v različnih vlogah. Tako je npr. Oziris lahko bil:
- Ta-her-seta-nef je ”Tisti ki vodi svet naprej”
- Sekher ali Sekharis je ”Skrivnostni”
- Un-nefer je ”Dobro bitje” (ime, ki ga je imel pri sojenju mrtvim)
- Neb-er-cher je ”Gospodar kozmosa”
- An je ”Bog milijonov let”
- Heru-em-ampu združuje Tothove in Anubisove značilnosti.
Eneada
Glavna božanstva so bila razdeljena v družine s po tremi bogovi. Iz takšnih treh družin se je oblikovala “eneada” oz. skupina devetih bogov, ki je s svojimi aspekti zajemala vse vidike bivanja. Obstajajo tri takšna široka področja oziroma ravni bivanja: duhovna, psihična in fizična raven. Vsaka eneada je imela svoje glavno božanstvo. Tako so obstajale tri različne skupine bogov ali ”Puate”: Velika, Majhna in Najmanjša. Število bogov Puate se od teksta do teksta razlikuje; lahko jih je deset, enajst ali več. Vendar pa je treba poudariti, da gre tu največkrat za pojavljanje enega božanstva v različnih vlogah.
Nun
V heliopolijski eneadi Nun predstavlja Kaos ali Prvotni Ocean. Vode tega Oceana vsebujejo seme vseh stvari, ki bodo nekoč nastale. Pogosto je prikazan kot Veliko Bitje, delno potopljeno v Vode, medtem ko s svojimi rokami podpira vse bogove, ki se pojavljajo iz Oceana.
Ostala imena so še: “Oče bogov”, “Starosta velike skupnosti bogov”, itn. Prikazan je z diskom in peresi na glavi. Nun vsebuje vse v potencialu, vendar ne kreira. V Hermopolisu so ga imenovali še “Neskončnost, Nič, Nikjer in Tema”.
Atum (Tum)
Atum je idejni začetnik ustvarjanja, ki inicira kreacijo in začetek časa. Prevod njegovega imena je “Ne-stvar”, A-tum, in simbolizira duha, ki se pojavlja iz globin Kaosa (Nuna) ter se manifestira kot rdeči disk na vrhu prvobitne Planine. Ostala imena so še: “Rojen iz samega sebe”, “Stvarnik bogov in ljudi”, “Tisti, ki je razprostrl nebesa”.
Ra (Re)
Tako kot je Atum idejni začetnik ustvarjanja, je Ra Stvarnik – Sonce. Moramo razlikovati med Rajem kot vrhovnim Stvarnikom kozmosa, Rajem kot božanstvom Sonca in Rajem kot božanstvom v človeku. Ta razlika je navidez kvantitativna, vendar pa kvalitativna ne obstaja, ker se Stvarnik odraža v vsem.
Najboljši pristop so imeli tisti egipčanski modreci, ki so ga slikali v obliki Sonca. Zanje je bilo Sonce le vidni simbol Boga. Vse, kar vsebuje vrhovni Bog – Stvarnik (Ra), vsebujeta tudi Sonce in človek. Vse, kar vsebuje ocean, vsebuje tudi kapljica. “Kakor v velikem, tako tudi v malem,” je govoril Toth Hermes.
Ra začne z ustvarjanjem, ki ga je iniciral Atum. Svet prihaja v stanje manifestacije, da bi se po mnogih eonih ponovno vpotegnil v nemanifestirano in tako v neskončnost. V tem pomenu Raja simbolizira ptica Benix (Feniks), ki po določenem času popolnoma zgori, da bi se lahko ponovno rodila iz lastnega pepela. Feniks je značilen simbol samoustvarjanja, ustvarjanja skozi smrt in obenem tudi reinkarnacije.
Iz Raja izhaja prvi par bogov heliopolijske eneade: Shu (Zrak) in Tefnut (Prostor). Zrak je simbol življenjske energije, ki prežema ves prostor. Prostora, v katerem ne bi bilo življenja, sploh ni, kajti ta dva bogova sta neločljiva in sta nastala skupaj. Shu in Tefnut rodita Geba in Nuth – Zemljo in Nebo. Geb in Nuth rodita štiri otroke: Ozirisa, Izido, Setha in Neftis – prve bogove, ki so imeli neko povezavo z ljudmi.
Ra kot Sonce vsak dan potuje po nebu v barki iz “milijona let” in premaguje svojega sovražnika Apepa (Apofisa); noč in temo, nepravico in neresnico. Iz solz Rajevega očesa so nastali ljudje.
Amon (Amun, Amen)
To božanstvo je enako skrivnostnemu Atumu ter stoji, tako kot Atum, za manifestirano pojavo Raja. Medtem ko je Ra Stvarnik – Sonce, predstavlja viden in aktiven Amon nevidnega duha Sonca. Kot Amon-Ra ali krilato Sonce prehaja med različnimi ravnmi neba, da bi spoznal celoten obstoj. Njegovo ime pomeni “Skrivni”. Amon je “Eden edini, ki nima drugega … čigar imena so raznolika in nešteta”.
Ptah
Ptah je kozmični Graditelj in obenem bog Ognja, ki oblikuje Prvobitno snov. On izvršuje ukaze božanskega uma – Totha. Vezan je na Misterij kreacije, na vse tisto, kar z ognjem in sončno svetlobo daje obliko. Ptahov ogenj prihaja iz srca zemlje in omogoča njeno transformacijo.
Grki so ga poistovetili s Hefajstom, Rimljani pa z Vulkanom.
Khnum (Hnemu)
Khnum je v mnogih aspektih podoben Ptahu in pogosto ju srečamo skupaj na delu – ob ustvarjanju.
To je sončna energija, ki ”modelira” jajce sveta kakor tudi ljudi. Njegovo ime pomeni “ukalupiti”, “dati v obliko”. Na ta način je povezan s prvobitno vodo – prima materijo in je obenem tudi gospodar voda, zlasti tistih divjih, ki se mešajo pod vplivom kreativne moči. Bil je glavni bog poplave in slapov v Elefantini, kjer je bilo tudi glavno središče njegovega čaščenja.
Shu
Shu je bog zraka, to je energije življenja, ki prežema ves prostor. Zato ni mesta, kjer življenje ne bi bilo prisotno, kajti Shu je povezan s Tefnut, s katero sta rojena skupaj. Shu je bog z rdečim diskom na glavi, ki je med Nuth in Gebom.
Tefnut
Tefnut je boginja celotnega kozmičnega prostora, v katerem se odvija kreacija. Je Shujeva sestra in žena, s katerim ima skupno dušo. Ra jo je postavil na svoje čelo kot kačo Ureus.
Geb (Seb ali Keb)
Shu in Tefnut sta starša Nutha in Geba. Geb je bog Zemlje in oče vsega, kar se nahaja na njej. Pogosto je prikazan kot goska – “Velika gos”.
Nuth
Nuth je boginja Neba oz. vsega, kar se nahaja v prostoru, v Tefnut. Navadno je prikazana kot ženska, posuta z zvezdami, ki obkroža Geba, svojega moža. Predstavlja tisti del duhovnih principov, ki so neposredno povezani z materialno platjo. Pogosto jo prikazujejo z razširjenimi krili, kot da nekaj pričakuje … Geb in Nuth imata štiri otroke, bogove, ki so neposredno vezani na človeka.
Oziris (Ausar)
Oziris predstavlja božanski idejni pralik, arhetip človeka. V sebi zaobsega vse tisto, kar je človek bil, kar je in kar bo, kot tudi vse ravni človeka – fizične, psihične in duhovne. Cilj človeka je uresničitev vseh dimenzij obstoja, s čimer postane božanstvo, ki nosi v sebi ozaveščene, inkorporirane vse kozmične zakone, zato Oziris obenem predstavlja tudi ta najvišji Ideal. V tem smislu zajema v sebi vse ravni in vse bogove. Da bi človek dosegel to stanje, mora preseči vse minljive omejitve in se ponovno roditi v duhu; potrebno je vstajenje. Oziris je bog duhovnega vstajenja – vzor in simbol večnega življenja in nesmrtnosti.
Na glavi nosi dvojno krono kot gospodar Zgornjega in Spodnjega Egipta in v rokah ima bič in kavelj, simbola vladarske moči, ki pomenita odboj in privlak, strogost in ljubezen. Na čelu ima kraljevi Ureus, kobro kot sveti simbol starih egipčanskih kraljev. Ta predstavlja moč življenja in smrti, pa tudi nenehno budnost.
Glavni Ozirisov simbol je ”Djed” – steber Obstajanja, ki predstavlja popoln red in kontrolo nad vsemi štirimi nižjimi minljivimi ravnmi bivanja oziroma štiri elemente in njihovo popolno harmonijo.
Sleherni Egipčan se je trudil po smrti postati popoln – postati Oziris. Kot vrhovni gospodar vsega, kar se navezuje na človeško, skrbi za to, da je pravica enaka za vsakega človeka. Kot instrument božanskega zakona pravičnosti ga pogosto lahko vidimo na prestolu boginje Maat – boginje pravičnosti.
Kot “Bog kozmosa” je Oziris nosil ime Neb-er-cher, ki se je uporabljalo po popolnem obnavljanju telesa, potem ko ga je razkosal Seth. Kot Bog – sodnik mrtvih je nosil ime Un-nefer, kar pomeni “Dobro bitje”.
Izida (Auset)
Izida je Ozirisova žena in sestra ter Horusova mati. Predstavlja enega od aspektov kozmične matere, Prvobitno Materijo, ki ustvarja življenje z močjo ljubezni. Pogosto je prikazana kot ženska, ki sedi na prestolu in hrani svojega sina Horusa. Njena poimenovanja so med drugim tudi: “Velika boginja”, “Božanska mati”, “Gospodarica magije”.
Ko razstavimo njeno ime Izida (Isis), dobimo “Is – is”, kar pomeni korak – korak, stopnica za stopnico, kar pripelje do notranjega prestola. Izida je tako posrednica med Nebom in Zemljo, stopnica iz Zemlje v Nebo.
Njena simbola sta vozel in sistrum. Vozel je simbol magije, sistrum pa je čarobni instrument, s katerim odganja zlo in temo. Ko je Izida prikazana ogrnjena z ogrinjalom, simbolizira Misterije Narave, ki vodijo Učenca do Neba.
Hathor (Het – Heru)
Hathor je arhetip Kozmične Matere, tako da se njene lastnosti pojavljajo skoraj pri vseh ženskih božanstvih panteona. Predstavlja nebeško maternico, iz katere izvira življenje. Pogosto je prikazana kot kozmična krava. Najbolj pogosto jo vidimo z rogovi, med katerimi je nameščen rdeč sončev disk, duh, ki je inkarniran v materiji. Njeno ime Hathor pomeni “Horusova hiša”. Grki so jo poistovetili z Afrodito. Eden od njenih aspektov je tudi boginja Izida.
Horus (Heru)
Horus je sin Izide in Ozirisa in skupaj z njima predstavlja najpomembnejšo triado religije starega Egipta. Horus je tisti, ki maščuje svojega očeta, potem ko ga je ubil in razkosal Seth. Predstavlja Notranjega človeka, ki se sooča s svojo lastno temo, Notranje Sonce, ki s svojo svetlobo uničuje senco. Prikazan je z likom sokola, najpogostejšim solarnim simbolom.
S širšega vidika je zaščitnik človeštva na njegovi poti vzpona. Včasih je prikazan, kako nosi Anubisovo palico, ki ga vodi v temi, ali kako nosi žezlo (”Vadj”) kot simbol avtoritete, da z njo odganja psihične sence.
Ko je prikazan, kako pluje v Sončevi ladji, je to duh svetlobe, pripravljen na soočenje z vsem zlom in nevarnostmi tega sveta, ki jih predstavlja krokodil, katerega ubije s svojim kopjem.
Njegov simbol je “Horusovo kladivo” – ”Tau” (T), ki obuja in vrača nazaj v življenje, tiste ki spijo. V boju s Sethom Horus na koncu zmaga, vendar izgubi vid. V zameno mu Toth podari ”Udjat”, “Oko svetlobe”, to pa je modrost duše, pridobljena z bojem oziroma z učenjem. Le ta notranja svetloba modrosti lahko vodi barko človeka skozi negotove vode življenja.
Simbolika Horusa nam govori o nujnosti nenehnega boja med višjimi in nižjimi principi, ki poteka v človeku. Ozirisov prestol je namreč možno osvojiti samo z bojem. Vsakdo ima zmožnost, da boj v samem sebi enkrat začne, ga neprenehoma bije in v njem vztraja vse do končne zmage.
Seth (Suteh – gr. Tifon)
Seth je Ozirisovo nasprotje, simbol teme, neplodnosti in pomanjkanja vrednot. Za Egipčane je zlo le deformirana senca dobrega znotraj materije. Seth je nezavedna, slepa materija, ki glede na okoliščine dela dobro ali zlo.
Pogosto je prikazan kot nilski konj ali kot božanstvo z glavo šakala (oziroma živali, ki še ni identificirana), ne smemo pa ga zamenjati z Anubisom.
Istovetili so ga tudi s črnim žrebičkom, v rimskem obdobju pa so ga prikazovali kot nilskega konja z nogami žrebička. Včasih je prikazan kot osel in takrat predstavlja prvobitno materijo, brez razuma in brez stvarnikovega oblikovalnega impulza.
Neftis (Nebet – Het)
Neftis je Izidina in Ozirisova sestra ter Sethova žena. Predstavlja deviško, nemanifestirano naravo, ki skupaj z manifestirano (Izido) pomaga Ozirisu pri ponovnem vstajenju. Njeno ime prihaja od Nebet – Het, kar pomeni “Gospodarica dvorca”. Neftis je obenem tudi gospodarica podzavestnega, temne in nevidne strani človeka kakor tudi gospodarica Meseca. Neftis je Izidina prijateljica v vseh težavah in njena bolečina zaradi bratove smrti je enako velika kot bolečina njegove žene.
Toth (Tehuti – gr. Hermes)
Toth predstavlja božansko Inteligenco, ki se reflektira v vsem. Je bog, ki pozna vso resnico. Njegova žena je Maat – boginja pravičnosti in resnice. Povezovali so ga z vsem, kar daje materiji inteligentno in smiselno obliko, poleg tega pa naj bi naredil načrt za njeno oblikovanje.
Imajo ga za izumitelja vseh umetnosti in znanosti, predvsem pisanja. Bil je pisar bogov in Veliki čarovnik. Svet in vse na njem si je ”zamislil” s pomočjo Maat – pravice.
Njegovo ime je postalo sinonom za mnoge generacije egipčanskih modrecev.
Prikazan je kot človek z glavo ibisa. Ibis je naravni sovražnik krokodilov, ker se hrani z njihovimi jajci, kar predstavlja večno borbo med modrostjo in neznanjem. Totha prikazujejo tudi drugače, in sicer kot pavijana oz. opico s pasjo glavo. V tem aspektu predstavlja spomin na pretekle dogodke. Obenem je tudi veliki pisar narave, pred katerim ni možno nič skriti, zato sodeluje pri sojenju srca umrlega.
Maat
Maat je Rajeva hči in Tothova žena. Je boginja pravičnosti in kozmičnega reda. Ni kotička na svetu, kjer ne bi bila prisotna. Je močna in nespremenljiva. Nihče se ji ne more izogniti – ne človek ne bog. Ptahotep svetuje: “Poskrbi za to, da v tebi vzklije Maat!” Resnicoljuben, pošten človek je Maat. To boginjo pozna zato, ker jo živi.
Simbol te boginje je nojevo pero. Ob sojenju umrlemu se to položi na eno stran tehtnice, na drugo stran pa človeško srce.
Sekhmet (Sachmet)
Sekhmet je prikazana kot boginja z glavo leva, ki ima vlogo izvršitelja usode in pravice. Na ta način je povezana z Maat. Vse, kar ne živi in ne deluje v skladu s pravico, pride v njen goltanec, le pravični se nimajo česa bati. Njena naloga je zadostiti pravici do najmanjše podrobnosti.
Pogosto jo vidimo, kako v roki drži žezlo, simbol oblasti nad vsemi, včasih pa drži nož kot simbol božje kazni in odvzema božjih darov, ki jih človek ni zaslužil.
Anubis (Anpu)
Anubis je nezakonski sin Ozirisa in Neftis. Prikazovali so ga kot človeka z glavo šakala ali pa samo kot šakala. Anubis sprejema duše umrlih ali iniciranih in jim pomaga pri prehodu skozi druge dimenzije. Človeku pomaga tudi med spanjem, saj takrat zapušča ta svet in se poda na potep po nekem drugem svetu. Zato so ga povezovali tudi s spanjem. Za Egipčane sta spanje in smrt podobni stanji. Razlika je samo v tem, da se človek po spanju vrne v telo, po smrti pa ne.
Obenem mora poskrbeti tudi za fizično telo umrlega, ki ga z alkimijskimi postopki mumificiranja nevtralizira, zato da na drugem svetu nima motečega vpliva na dušo. Anubis je tisti, ki je mumificiral Ozirisa, “Prvega povitega”.
Njegova palica odganja demone teme kakor tudi temo samo. Tisti, ki jo nosi, lahko prehaja skozi najbolj mračne predele različnih dimenzij človeške psihe in obenem odganja vse zle duhove na svoji poti.
Njegov simbolizem je globoko ezoteričen.
Khepri (Khepera)
Khepri je bog – hrošč, skarabej. Označuje vzhajajoče Sonce in vse tisto, kar se na novo rodi. V tem smislu ima dvojni simbolizem, ki se nanaša tako na duhovno vstajenje kot tudi na vstajenje duše v novem telesu (reinkarnacija).
To božavstvo je bilo povezano z učencem pred iniciacijo, torej tistim, ki se mora ponovno roditi, da bi postal Učitelj; tistega, ki je prišel na konec potovanja, da bi začel novo. S pojmom vstajenja Egipčani nikdar niso mislili na povratek v mumijo, saj ne obstaja niti en tekst, ki bi nakazoval na to, temveč v povsem novo telo, pridobljeno z rojstvom, kar je identično vzhodnjaškemu pojmovanju reinkarnacije. O tem beremo pri Herodotu.
Kheprijev simbol T – ”Tau” tvorijo krila na hrbtu, kar ima prav tako iniciacijski pomen. Njegovo ime pomeni: “Tisti, ki stopa v življenje”.
Hapi
Hapi je ime boga Nila, ki je izvor vsega napredka v Egiptu. Z nezmotljivo točnostjo daje zemlji plodnost, saj se vsako leto, vedno na isti datum začno vode Nila dvigovati in poplavljati, s tem pa prinašati mase plodnega mulja. Egipt je dar Nila. Celoten Egipt je le plodno področje okrog njega.
Hapi je imel dva obraza: Hapi juga in Hapi severa. Simbol prvega je lotos, drugega pa papirus.
Včasih lahko vidimo na prestolu egipčanskih faraonov sliko, papirusovo in lotosovo steblo, ki Severni in Južni Nil povezuje okrog simbola združitve in s tem nakazuje enotnost Zgornjega in Spodnjega Egipta ter faraonovo suverenost nad njima.
Hapi je navadno prikazan kot človek, ki na glavi nosi kup papirusa ali lotosovih cvetov in ima ženska prsa, kar označuje plodnost.
Vendar pa je zemeljski Nil samo odraz nebeškega Nila, po katerem pluje večna ladja Raja.
Bastet (Bast)
Bastet je boginja s podobo mačke in je simbolično povezana z ”Mau”, Kozmično Mačko, ki ima oko v obliki Meseca.
Kot božanstvo nočnih urokov, predstavlja fiziološko – seksualno aktivnost in psihološko aktivnost duše, ki preživi tudi smrt. To človeka veže na stvari in na srečne trenutke tega življenja, kar privede do novega rojstva. Zato je Bastet mati Nefertuma, simbola novega rojstva, pa tudi večne mladosti in čistosti.
Baset je poleg tega tudi simbol blagodejnih sončnih žarkov, s tem pa radosti in ljubezni.
Thoeris (Taurt, Ptoeris)
Thoeris je Velika boginja Materinstva. Upodabljali so jo kot večno nosečo samico nilskega konja, ki nosi plodove življenja.
Spoštovali in častili so jo kot boginjo, ki pospešuje nosečnost in ščiti matere ter otroke. Vedno so jo prikazovali tam, kjer se rojeva novo življenje bodisi v duhu ali v telesu. S Hathor in Sekher – Ozirisom na grobu pričaka pokojnikovo dušo, pred njo prižge ogenj in odganja zle duhove.
Avtor: prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji
_________
https://akropola.org/clanki/neter-edini-bog-starih-egipcanov-1/
https://akropola.org/clanki/egipcanski-odnos-do-smrti-3/