Egipčanke – z roko v roki z moškim
Anna Holub
“Kulturno stopnjo nekega ljudstva lahko presojamo glede na položaj ženske v družbi”, je leta 1827 na potovanju v Egipt zapisal že znameniti egiptolog in jezikoslovec Jean-François Champollion, na katerega je vloga egipčanskih žensk naredila močan vtis.
Kdor se ukvarja z egipčansko kulturo, je vedno znova presenečen nad položajem, ki so ga uživale ženske. Faraonka, zdravnica, trgovka ali mati, ljubimka, žena pa tudi svečenica ali posvečenka v misterije – ženska v starem Egiptu je imela odprte vse poti, ne da bi pri tem morala tekmovati z moškim. Svoje zmožnosti je lahko v popolnosti razvijala kot samozavestno in odgovorno bitje. Celo današnje ženske so osuple nad položajem žensk v starem Egiptu.
Ženska v ljubezni in zakonu
Ženska kot mati
Poklicno življenje
Številne ženske so poleg tega opravljale še kakšen poklic in zavzemale visoke položaje, pri čemer je bil najvišji položaj “Velike kraljeve soproge”, ki je bila skupaj s faraonom na vrhu države.
Desna roka kraljevega para je bil vezir, pristojen za izvajanje faraonove volje. Poznal je faraonove skrivnosti, ki jih je moral skrbno varovati, poleg tega pa je moral biti tudi nepodkupljiv. Znani sta dve ženski, ena iz stare države in druga iz 26. dinastije, ki sta opravljali to službo.
Dobra pismenost je bila nepogrešljiv pogoj za nastop državne službe. V celotni egipčanski zgodovini so obstajale pisarke. Tudi nekatere dvorne dame, predvsem kraljice, so lahko brale in pisale.
Ženska je lahko bila trgovka, poslovna ženska, kapitanka ali ministrica za finance v upravnem okrožju. Ženske, ki so se ukvarjale z obrtjo, niso izvajale težkih telesnih opravil. Bile so predilke, tkalke, izdelovalke dišav, zdravilnih mazil in lepotnih pripravkov. V vsakem templju je bila delavnica za izdelavo dišav, ki so se uporabljale pri vsakodnevnih ceremonijah.
Egipčanska medicina je bila v antiki visoko cenjena. Zdravilci iz številnih dežel so potovali v Egipt, da bi izpopolnili znanje. Ženske so bile lahko porodničarke, maserke, zdravnice in kirurginje. Podobno kot moški so bile najprej specialistke, le najboljše pa so lahko postale splošne zdravnice. V zgodovinskih virih se je ohranil tudi podatek o ženski, ki je bila imenovana celo za predstojnico zdravnikov.
Kult lepote
Egipčanke so veliko pozornost posvečale lepoti. Vendar na primer nakit ni bil namenjen samo estetiki, temveč je imel tudi magično vlogo.
Lasulja je bila nepogrešljiv in zelo priljubljen okras za ženske pa tudi moške. Pri ženskah je bila odločilni dejavnik zapeljivosti in elegance.
S črnim črtalom so si podaljšale obrvi, da bi poudarile čar pogleda. Pomembna pa je bila tudi medicinska uporabnost teh izdelkov, ki so preganjali žuželke ter kožo in oči varovali pred močnimi peščenimi viharji. Velika skrb, namenjena telesni negi, je bila glavni razlog, da vsaj po znanih virih v starem Egiptu ni bilo večjih epidemij.
Ženska kot faraonka
Stari Egipčani so razmišljali dualno. Deželi je vladal faraonski par. Po uradnih zgodovinskih virih ni nobenega primera neporočenega faraona, kajti “Velika kraljeva soproga” je bila nepogrešljiva za izvajanje ceremonij in ohranjanje povezave med nebom in zemljo.
Med naloge “Velike kraljeve soproge” je spadalo prenašanje neomejene božanske energije tistemu, ki je bil izbran za faraona. Zato je bila ob faraonu pri najpomembnejših ceremonijah, na katerih je poosebljala kontinuiteto dinastije.
Ženska kot svečenica in posvečenka
Kraljeva soproga je imela hkrati najvišjo cerimonialno pristojnost. Tako je na primer izvajala ceremonije in visokim svečenicam dodeljevala svete pristojnosti.
Med moškim in žensko na svetem in intelektualnem področju ni bilo tekmovalnosti. Pripadniki obeh spolov so v templjih delovali skupaj in tvorili skupnosti, ki jih je vodil zdaj moški, zdaj ženska.
Ženska, ki si je želela posvetiti bogu, je imela odprta vrata tempeljskih šol, znanja pa ji ni nujno prenašal moški. Pri opravljanju svete službe prav tako ni bil pomemben socialni in premoženjski položaj. V “deželi bogov” je namreč štela dobrota srca, ki so ga Egipčani imenovali “ib”.
“Harem”
Pomembna institucija faraonske države je bil “harem”, ki je imel hkrati ceremonialno, vzgojno in ekonomsko vlogo ter ni imel nikakršne povezave z “ujetništvom” za ženske. Egipčanski izraz “čeneret” je pomenil “ograjen, zaprt prostor”. Toda nekateri strokovnjaki so to prevedli z besedo “harem”, ker je tam živela skupnost žensk. Prebivalke “harema” so izvajale ceremonije za njegovo boginjo zaščitnico, pri čemer niso bile ločene od zunanjega sveta.
Sam “harem” je bila majhna naselbina z upravnimi uradi in številnimi delavnicami. Mesta v upravi “harema” so bila zelo zaželena in so odpirala poti na visoke položaje v državni službi. Med ročnimi dejavnostmi v “haremu” je bilo najpomembnejše predenje. Predenje je bila obenem teoretična veda, prek katere so bile nekatere ženske posvečene v misterije stvarjenja, in praktična veda, pri kateri so se naučile ročno udejanjiti ideje. Na predenje in stvaritev so Egipčani gledali kot na eno in isto dejanje. Ženske svetega “harema” so bile posvečene v misterije in so dolgo, včasih tudi do konca življenja, živele v katerem od templjev.
Ni se jim bilo treba zavezati samskemu življenju ali devištvu. Toda pred vstopom v tempelj in začetkom ceremonij so morale izvesti različna očiščevanja. Njihova naloga je bila usmerjanje božanske energije na zemljo in njeno zbiranje v središču templja. Poleg tega so ublažile kozmične sile, katerih moč bi lahko bila uničevalna
Petje, glasba in ples
“Čener” pomeni tudi “izvajati glasbo”, “držati takt”. Dekleta v staroegipčanskem “haremu” so se tudi glasbeno izobraževala. Učila so se igranja na več glasbenih inštrumentov, kot so lutnja, harfa, flavta, lira, poleg tega pa tudi petja in plesa. Te veščine so imele magičen namen. Z njimi so prebivalke “harema” odganjale zle in obenem privabljale dobre sile. Ples kot sveto dejanje naj bi izumila boginja Hator.
V misterijih boginje Hator sta se uporabljala predvsem dva inštrumenta – sistrum in menit. Sistrum je odganjal sile teme in zla. Menit pa je bila ogrlica, izdelana iz številnih vrvic z biseri. Zvok ogrlice je povzročal dobrodejne vibracije, mladim dekletom zagotavljal življenje, moč in plodnost, bil pa je tudi simbol človekovega rojstva v onostranstvu.
Kaj nam je ostalo?
Obsega socialnih in ekonomskih pravic, ki so jih uživale Egipčanke, niso imele ženske do prve svetovne vojne nikjer več na svetu. In celo ponovno pridobljene pravice so danes omejene le na nekatere države.
Podobno je tudi z duhovnim področjem, na katerem so po zatonu staroegipčanske kulture možnosti ženske ovirali ozki okviri dogmatičnih religij, tako da položaj žensk nikoli več ni bil primerljiv s položajem Egipčank.
Kaj nam je ostalo?
Obsega socialnih in ekonomskih pravic, ki so jih uživale Egipčanke, niso imele ženske do prve svetovne vojne nikjer več na svetu. In celo ponovno pridobljene pravice so danes omejene le na nekatere države.
Podobno je tudi z duhovnim področjem, na katerem so po zatonu staroegipčanske kulture možnosti ženske ovirali ozki okviri dogmatičnih religij, tako da položaj žensk nikoli več ni bil primerljiv s položajem Egipčank.
