Duša Indijanca

//Duša Indijanca

Duša Indijanca

Charles Alexander Eastman  (Ohiyesa)

Od samih začetkov je bil odnos ameriškega Indijanca do Večnosti, do Velikega Misterija, ki nas obdaja in prežema, enostaven in hkrati vzvišen. Zanj je bilo to nekaj najvišjega, nekaj, kar človeka izpolnjuje z največjim veseljem in radostjo, ki sta možna v tem življenju.

Čaščenje Velikega Misterija je potekalo v tišini, v osami, in je bilo osvobojeno vsake usmerjenosti nase. Potekalo je v tišini, ker nobena beseda nima zadostne moči in je nujno pomanjkljiva; zato so se duše mojih prednikov dvigovale proti Bogu v čaščenju brez besed. Potekalo je v osami, ker so verovali, da nam je On bližji, kadar smo sami, in zato ni bilo svečenikov, ki bi morali posredovati med človekom in njegovim Stvariteljem. Nihče ni smel drugemu zapovedovati, ga spovedovati ali se kakor koli vpletati v njegovo religiozno življenje. Za nas so bili vsi ljudje ustvarjeni kot božji sinovi, zato so stali pokončno, zavedajoč se svojih božanskih korenin. Naše vere ni mogoče izraziti v obliki veroizpovedi in prav tako nikogar ni mogoče prisiliti, da jo sprejme; zato ni bilo pridiganja, spreobračanja ali preganjanja niti ni bilo takih, ki bi se veri posmehovali ali v Boga ne bi verjeli.

Pri nas ni bilo ne svetih hramov ne oltarjev, razen tistih v naravi. Indijanec je bil kot človek narave nadvse poetičen. Zdelo bi se mu bogoskrunsko zgraditi tempelj Zanj, s katerim se lahko iz oči v oči sreča na skrivnih, senčnih obokanih poteh prastarega gozda ali v nedrjih deviških prerij, obsijanih s soncem, na vrtoglavih vršacih in vrhovih golih skalnatih gora, in tam zgoraj na nočnem nebesnem svodu, posutem z dragulji! On, ki se odeva v mrenaste tančice oblakov tam na robu vidnega sveta, kjer naš Veliki Praoče Sonce prižiga svoj večerni taborni ogenj; On, ki jezdi na ostrem severnem vetru ali Svojega duha vdahne v opojen južni vetrič; On, čigar bojni kanu je izplul v veličastne reke in kopenska morja – On ne potrebuje manjše katedrale!

***

Dolgo preden sem sploh slišal za Kristusa ali videl belega človeka, sem se od neuke ženske naučil bistva morale. S pomočjo same ljube Narave me je naučila enostavne, a izjemno pomembne stvari. Spoznal sem Boga. Spoznal sem, kaj je dobrota. Videl in ljubil sem, kar je resnično lepo. Civilizacija me ni naučila ničesar, kar bi bilo večje ali boljše od tega!

Kot otrok sem se naučil dajati; odkar sem postal civiliziran, sem pozabil na to milost. Živel sem naravno življenje, medtem ko sedaj živim umetnega. Vsak lepi kamenček je bil tedaj zame dragocen; vsako rastoče drevo je bilo vredno spoštovanja. Sedaj skupaj z belim človekom častim naslikano pokrajino, katere vrednost je ocenjena v dolarjih! Indijanec je tako “predelan”, podobno kot se naravne skale zmeljejo v prah in predelajo v umetne kamnite bloke, ki se lahko vgradijo v zidove moderne družbe.

Ameriški staroselec je svoj ponos prežel s ponižnostjo. Duhovna aroganca je bila njegovi naravi in učenju tuja. Nikol ni zatrjeval, da je sposobnost besednega govora dokaz njegove večvrednosti nad nemimi bitji; to je zanj tudi nevaren dar. Globoko verjame v tišino – znak popolnega ravnotežja. Tišina je popolna umirjenost ali ravnotežje telesa, uma in duha. Človek, ki vedno ohrani mirno kri in ga ne zamajejo nevihte življenja – ki ni kakor list na drevesu, plapolajoč v vetru, ali kakor val na gladini svetlečega ribnika – le tak človek po mnenju nepismenega modreca živi na idealen način.

Če ga vprašaš: “Kaj je tišina?” bo odgovoril: “To je Veliki Misterij!” “Sveta tišina je Njegov glas!” Če vprašaš: “Kakšni so sadovi tišine?”, bo odvrnil: “Samoobvladovanje, resnični pogum in vztrajnost, potrpežljivost, ponos in spoštovanje. Tišina je temeljni kamen značaja.”

***

Odnos Indijanca do smrti, preizkus in ozadje življenja so v popolnem skladu z njegovim značajem in filozofijo. Smrt zanj ne pomeni nič strašnega. Z njo se sreča preprosto in popolnoma mirno, v iskanju zgolj častnega konca kot njegove poslednje daritve družini in potomcem. Zato si želi umreti v boju, vendar pa bi se mu na drugi strani zdelo sramotno, da bi bil ubit v zasebnem sporu. Če je kdo umiral doma, so njegovo posteljo ob bližanju smrtne ure odnesli ven, da je njegov duh lahko odšel pod odprtim nebom.

Poleg tega posveča veliko pozornost ločitvi in slovesu od svojih bližnjih, zlasti če ima majhne otroke, ki bodo ostali za njim, trpeči pomanjkanje. Njegove družinske vezi, pripadnost in naklonjenost so močne in globoko žaluje za tistimi, ki jih je izgubil, čeprav neomajno verjame v duhovne vezi, ki segajo tudi onkraj smrti.  /…/

Spominjam se našega ganljivega običaja, ki je bil namenjen ohranjanju živega spomina na umrlega v žalujoči družini. Pramen las ljubljenega pokojnika smo zavili v lep kos oblačila, za katerega smo predpostavljali, da bi ga rad nosil, če bi bil še živ. Ta “duhovni snop”, kot smoga imenovali, je bil obešen na trinožnik, ki je stal na častnem mestu v bivališču. Ob vsakem obroku smo podenj postavili obrok hrane, nato pa je bilo treba povabiti nekoga istega spola in starosti kot umrli, da je pojedel hrano. Ko se je izteklo eno leto od smrti, so sorodniki priredili javno slavje ter oblačila in preostale darove umrlega podarili, pramen las pa slovesno pokopali.

Indijanec ni nikoli dvomil v nesmrtno naravo človeškega duha ali duše, vendar ni nikoli niti ugibal o tem, kaj se z njegovim duhom oziroma dušo nato zgodi. Ideja o “srečnih loviščih” je moderna in najverjetneje izposojena od belega človeka ali plod njegove domišljije. Prvotnemu Indijancu je zadostovalo verovanje, da se duh, ki ga je Veliki Misterij vdihnil v človeka, vrne nazaj k Tistemu, ki mu ga je podaril, in da je po tem, ko se osvobodi telesa, vseprisoten in prežema vso naravo, čeprav se tudi pogosto zadržuje v bližini groba ali “duhovnega snopa” v tolažbo svojim prijateljem in je sposoben slišati njihove molitve. Duhu, osvobojenemu telesa, smo izkazovali tolikšno spoštovanje, da običajno nismo niti na glas izgovarjali imena umrlega.

Odlomki iz knjige Duša Indijanca, Charles Alexander Eastman, Nova Akropola, 2018

Oglejte si knjigo na: https://akropola.org/charles-eastman-ohiyesa-dusa-indijanca/

Ex libris|