Dovzetnost za lepoto
Očitno je, da vsi nimamo enakih okusov niti enake dovzetnosti za to, kar nas obkroža. Dejavniki, ki vplivajo na naše razlike, so lahko številni, vsekakor pa je pri oblikovanju čuta za lepoto zelo pomembna naša kultiviranost v širšem in globljem pomenu.
Da bi lahko prepoznali lepoto, nas mora osvetljevati notranji ogenj. Če se umetniško delo ne dotakne tankočutnega in prebujenega človeka s prefinjenim čutom za lepoto, mu ne bo sporočalo ničesar in v njem ne bo ničesar takšnega, kar bi ga nagovorilo.
To notranje bogastvo in tankočutnost lahko razvijamo, če si privzgojimo navado, da stvari ponotranjimo in ne spregledamo vsega tistega, iz česar bi se lahko nekaj naučili. Ta notranji pogovor prebuja oko duše, ki ni uprto le v površinsko, temveč njegovo pozornost priteguje vse, kar nam lahko razkrijeta življenje in narava.
Zavestna pozornost, kontemplacija ali premišljanje prebujajo notranje resonance, ki bodo prepoznale to, kar je najlepše, najpravičnejše, najboljše v svetu protislovij, kjer se mešata sublimnost in brezvrednost. To je proces, v katerem se duša nauči pluti po morju materije.
Dejavniki, ki oblikujejo naš estetski čut, so torej delno povezani z našo kultiviranostjo, s tem, kar beremo, s tem, kakšna čustva gojimo v svojem vsakodnevnem življenju, o čem se pogovarjamo, kaj nas zanima. In ne nazadnje tudi z “atmosfero”, ki jo iz dneva v dan hranimo znotraj in zunaj sebe.
Razvoj našega človeškega potenciala, zlasti pa odlik naše duše ali vrlin, nam omogoča, da čedalje bolj prepoznavamo in izbiramo najboljše.
Dober človek, ki je dovzeten za resnično, dobro in pravično, je nujno dovzeten tudi za lepoto.
Naša zanimanja, najgloblji kotički nas samih, vzgibi našega delovanja se oblikujejo, kot smo zapisali, skozi naše življenje glede na naše izbire in vrednote, glede na kulturo, ideje, čustva in navade, s katerimi smo hranili svojo dušo.
Vse to določa naše pretežne odzive na vse, kar nas obkroža, in s tem tudi odziv na umetnost in lepoto, ki predstavljata človeka in svet.
Ta proces je postopen in bolj kot presegamo senzualnost svojih čutov, ki jim ugajajo oblike, bolj razvijamo čute duše, ki ji ugaja lepota kot esenca.
To, v čemer uživamo, je odvisno od naših teženj. Iskanje užitka je del naše naravne težnje in naravnanosti. Od narave in prefinjenosti naših “želja” pa je odvisno, ali se nagibamo k animalnim, človeškim ali božanskim vrstam zadovoljstva.
Pozorni smo na to, kar zbudi naše zanimanje. Ta naravnanost, ta predhodna dovzetnost za nekaj nam omogoča, da to nekaj prepoznamo, ko to vidimo, sicer pa gremo mimo, ne da bi to sploh opazili. Kadar nas nekaj zanima ali nam je všeč, zbudi našo pozornost in lahko tudi občudovanje. Če nas nekaj ne zanima, tega ne prepoznamo kot nekaj, kar bi si želeli, ali kot nekaj, kar bi bilo posebno.
Iskanje zadovoljstva je človeku prirojeno, toda to iskanje se lahko ustavi pri tem, kar je prijetno za čute, lahko je bolj prefinjeno, če iščemo čustveno zadovoljstvo, lahko pa se tako pretani, da iščemo to, po čemer hrepeni naša duša. In po čem hrepeni naša duša? Naj se pridružim Platonovim besedam, ki je dejal, da duša hrepeni po vsem, kar je del njene narave in kar jo lahko dvigne ter spomni na njen nebeški izvor, to pomeni na Lepo, Dobro in Pravično.
Umetniško delo včasih v nas prebudi prijeten občutek, ki bi ga lahko povezali z omenjenim občutjem lepote. Lahko prebudi občudovanje, osuplost, strahospoštovanje, lahko se nas čustveno in miselno dotakne ter nas tako predrami iz naše inertnosti.
Umetniško delo je torej dejansko prenosnik, toda o resnični umetnosti lahko govorimo šele takrat, če tudi plemeniti. Tedaj je njegova lepota povezana s čustvi in idejami, ki se prepletajo, kot denimo v gledališki igri, ter pustijo sled v človeku in ga dvignejo proti nečemu, kar ga presega.
Lepota med seboj povezanih delov prepusti mesto sublimni sledi lepote, ki se odtisne v umetnikovi duši in v duši tistega, ki kontemplira umetnino. Umetnost se nas dotakne in nas dvigne proti dostojanstvu naše človeške narave.
Tako je vzvišenost umetnosti odvisna od tega, kakšno težnjo izraža umetniško delo, od tega, ali poudarja najbolj grobi ali najbolj plemeniti del človeka, naj gre za občutke, čustva ali misli.
Kadar je duša tista, ki kontemplira, bo znala prepoznati to, kar je del nje. Estetska vzgoja je torej pot prebujanja uspavane duše in takšna vzgoja je možna in potrebna. Umetnost se tako prelevi v globoko filozofsko stremljenje, kajti kdor kontemplira resnično umetniško delo, v tem najde zadovoljstvo in je v sebi prebudil filozofa, svojo radost ob kontemplaciji lepote še okrepi z globino duha.
Notranji svet nekoga je lahko poln reda in jasnosti, ustvarjalnosti in skladja, dobrote in človečnosti, lahko pa je poln kaosa, nevednosti, egoizma, teme.
Da bi lahko vse bolj zaznavali red in skladje zunanjega sveta, moramo seveda imeti red in jasnost v svojem notranjem univerzumu. Zato resnična vzgoja ne bi smela biti le konceptualna in racionalna, temveč bi morala tudi pretaniti dušo in jo pripraviti za dojemanje lepote tako, da jo ne le prepoznamo, temveč tudi poustvarjamo v svojih mislih, besedah in dejanjih.
Ko se svetloba lepote dotakne človekove zunanjosti, se izraža kot eleganca.
Ko se zrcali v njegovih dejanjih, postane vljudnost.
Ko prežame njegova čustva in občutke, se izraža kot dobrota srca …
… in ko lepota razsvetli Ideje, postane Modrost.
Bolj ko postajamo dovzetni za umetnost, bolj razvijamo tudi svoja estetska merila. Večina teh meril nima, temveč se le prepušča modnim smernicam. To vidimo v načinu oblačenja, arhitekturi, glasbi, dekoraciji ipd.
Imeti merila pomeni imeti svobodo izbire, toda svoboda ni mogoča, če živimo v temi in zaslepljenosti.
Lastna merila se pojavijo, kadar so naše misli povezane in temeljijo na celovitem, premišljenem in potrjenem pogledu na svet, ki se globoko vtisne v nas. Svoboda je mogoča le, če poznamo in razvijamo svoje notranje življenje.
Vse poti, ki jih prehodimo v svojem življenju ter ki ponujajo različne priložnosti za pridobivanje izkušenj in v naši duši pustijo sledi; napor, ki ga vložimo v prebujanje svoje resnične narave; dovzetnost za globoke vrednote in tudi globoki pečat, ki ga nosi naše notranje Bitje in ga je morda vanj vtisnilo naše romanje skozi druga življenja – v vsem tem se napajajo naša estetska merila in njihovi odtenki, naši vzgibi ter ne nazadnje naša dovzetnost za lepoto in umetniško sporočilo v različnih izraznih oblikah.
Bachova melodija lahko dvigne našo dušo, Chopinov nokturno lahko v nas porodi nostalgijo, pogled na tempelj v Karnaku nas lahko navda z občutjem veličine, Nerudova pesem z ljubeznijo … včasih pa lahko naše doživljanje umetnosti dobi tudi temačnejši pridih.
V nas spijo vsi možni svetovi in naša zavest pluje po njih v užitku in bolečini ter izgrajuje človeško resničnost, ki poskuša preseči našo nagonsko naravo.
To zmožnost človekove zavesti, da se dvigne ali pade, daje volja, ki nas podpira v najboljšem in nas odvrača od najslabšega. Iz njenega udejanjanja, iz uporabe te višje volje se rojeva notranja svoboda in oblast nad samim seboj.
Če se navadimo imeti dvignjeno zavest ali jo vsaj spodbujati z lepim, plemenitim in pravičnim, se bodo odprle neslutene možnosti za doživljanje umetnosti in lepote. Glasbeni stavek ali eleganten portal templja lahko onkraj lepote oblike odpreta vrata do božanskega misterija, do katerega lahko dostopajo tisti, ki so stopili skozi vrata svoje nesmrtne duše.
Obiskovanje muzejev in umetnostnih galerij, gledališč in koncertnih dvoran, navdihujočih mest ali prebiranje poezije so pravi balzam za naša življenja, polna bolečine, stresa in tekmovalnosti. Umetnost nam lahko znova povrne izgubljeno vedrino.
Umetnost kot vedno obnavljajoča se težnja po lepoti pomeni upanje in zavetje za prebujene duše, ki vidijo, kako svet drvi v nesmisel in norost, saj prek iskanja lepote najdejo nekatere odgovore, ki izvirajo iz potrebe po resnici, in nekaj človeške topline, ki izvira iz potrebe po tem, da ljubimo.
Poglavje iz dela: El Arte y la Belleza