Članki

To je starodavna človeška potreba po premagovanju meja, hrepenenje po nesmrtnosti in vrnitvi v stanje prvotne čistosti, izvorne enosti in povezanosti človeškega z božanskim.

Življenje vsakega človeka je polno simbolov. Naj se jih zaveda ali ne, naj jih razume ali ne, predmetom, dogodkom in oblikam, s katermi se srečuje, pridaje določen pomen …

To je legenda, ki je vselej najbolj vznemirjala človeka zahodne civilizacije. Gre za poglavitni novoveški mit, ki je predstavljal temeljni vzorec kulturne socializacije evropske družbe po antičnem obdobju.

Vse stare civilizacije govorijo o dvojni naravi človeka – zemeljski in nebeški oziroma animalni in božanski. Človek je bitje, ki deluje na zemlji, v pojavnem svetu, njegove korenine pa so na nebu, v večnosti. Zato živi med dvema skrajnostima – med svojo nižjo in višjo naravo.

Vsa starodavna ljudstva so imela nekakšno »institucijo« za razkrivanje skrivnosti, ki jih prinaša prihodnost, ali pa tistih, ki so jim pomagale bolje razumeti sedanjost. Rim pri tem ni bil izjema.