Čajkovski in Hrestač
Peter Iljič Čajkovski, ruski skladatelj iz 19. stoletja, nam je predal čudovito glasbeno zapuščino in zlahka bi ga imenovali za enega največjih skladateljev, njegovi glasbi pa lahko prisluhne in jo dojame tudi laični poslušalec.
Zanimivo je, da je bil Čajkovski zelo introvertiran in je zelo težko govoril z ljudmi – vse kaže, da se je veliko lažje izražal z glasbo, kajti njegova glasba je nadvse “zgovorna”.
Bil je plemenitega rodu in občutljive narave, zato ga je guvernanta imenovala “porcelanast otrok”. Pri šestih letih naj bi že bral v francoščini in nemščini, pri sedmih pa v francoščini pisal celo verze, medtem ko se je igranja na klavir začel učiti pri treh letih.
Kot se za plemenitaša spodobi, je moral začeti z “resnim” študijem in tako se je lotil prava, glasbo pa je začel študirati šele pri 21. letih, čeprav je že dalj časa na tihem sanjal, da bi postal “novi Glinka”.
Hrestač je balet v dveh dejanjih, zasnovan po Hoffmanovi pripovedki Hrestač in Mišji kralj. Čeprav sama premiera 18. decembra 1892 v Sankt Peterburgu ni bila pretirano uspešna, pa je uspeh požela 20-minutna suita, ki jo je Čajkovski zatem skomponiral iz posameznih tem baleta. Stavki suite so: Miniatura – uvertura, Koračnica, Ples Sladkorne vile, Ruski ples (Trepak), Arabski ples, Kitajski ples, Ples piščali, Cvetlični valček.
Kljub vsemu pa je tudi balet doživel svoj uspeh, vendar šele po smrti Čajkovskega, ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Danes je Hrestač v mnogih baletnih hišah po vsem svetu del rednega božičnega repertoarja, saj se pravljična zgodba odvija prav na božični večer.
