C. G. Jung: Nova videnja

//C. G. Jung: Nova videnja

C. G. Jung: Nova videnja

Carl Gustav Jung je utemeljitelj analitične psihologije in velja za enega od najpomebnejših psihologov in filozofov 20. stoletja.

Rodil se je 26. julija 1875 v Kesswilu v Švici. Študiral je medicino (psihiatrijo) na Univerzi v Baslu, poleg doktorata iz medicine pa je doktoriral tudi iz prava. V svoji prvi službi se je zaposlil kot asistent v umobolnici v Zürichu, kjer je tudi predaval na univerzi.

Nekaj časa je sodeloval s Sigmundom Freudom, ki ga je prvič srečal leta 1907, vendar se je pozneje od njegove teorije oddaljil ter razvil svojo teorijo osebnosti in podzavesti.

Jung je bil dober poznavalec filozofije, mitologije, religije, simbolizma zapletenih mističnih tradicij gnosticizma, alkimije, kabale, hinduizma in budizma. Pogosto je imel lucidne sanje in občasno doživljal vizije. Skrbno je zapisoval svoje sanje, fantazije in vizije  ter jih vztrajno analiziral in  želel razumeti, na enak način pa je pomagal tudi svojim pacientom.

Sčasoma je izoblikoval svojo teorijo osebnosti, v kateri se razdeli osebnost na zavestni um, osebno podzavest ter na kolektivno podzavest celotnega človeštva. Za razliko od Freuda je verjel, da človeka ne vodijo le nagoni, ampak tudi duhovne potrebe.

Jungu so bile podeljene številne nagrade, predaval je na različnih univerzah, prejel pa je tudi častne doktorate mnogih univerz, med njimi Harvarda in Cambridgea. Poleg tega je bil imenovan za častnega člana mednarodnih znanstvenih društev in akademij. Umrl je pri 86 letih v Kunsachtu v Švici.

Jung je napisal več del, med katerimi so: Psihološki tipi, Odnos med jazom in nezavednim, Sodobni človek išče dušo, Psihologija in religija, Preobrazbe in simboli libida, Psihologija in alkimija, Psihologija nezavednega, Odgovor na Joba, Rdeča knjiga, Sinhroniciteta ter Človek in njegovi simboli.

Spodnji tekst je vzet iz dela Spomini, sanje, misli, ki je izšlo po njegovi smrti in je avtobiografsko, čeprav ne gre za avtobiografijo, kot smo jih vajeni, temveč gre za zanj značilno samoanalizo na podlagi njegovih spominov.

***

Na začetku leta 1944 sem si zlomil nogo, temu pa je sledil srčni infarkt. V nezavestnem stanju sem doživljal delirije in videnja, kar ni bilo nič čudnega, ko pa sem bil v neposredni smrtni nevarnosti in so mi dajali kisik in kafro. Slike so bile tako silovite, da sem pri sebi sklepal, da sem blizu smrti. Moja negovalka mi je kasneje rekla: »Zdelo se je, kot da bi vas obkrožala avreola!« Ta pojav je včasih opazila pri umirajočih. Bil sem na skrajni meji in nisem vedel, ali sem v ekstazi ali sanjam, v vsakem primeru pa so se mi začele dogajati najbolj presenetljive stvari.

Zdelo se mi je, kot da sem se znašel visoko zgoraj v kozmičnem prostoru. Daleč pod seboj sem videl zemeljsko kroglo, potopljeno v čudovito modro svetlobo.

[…]

Vedel sem, da sem na tem, da zapustim zemljo.

Kasneje sem poizvedel, kako visoko v prostor bi se moral dvigniti, da bi lahko imel tako širok razgled. To bi bila višina okrog 1500 km! Pogled na zemljo s te višine je bil nekaj najbolj veličastnega in čudovitega, kar sem kdajkoli doživel.

[…]

Potem se mi je zdelo, da sem se obrnil proti jugu. Zagledal sem nekaj novega. Nedaleč od mene se je v prostoru pokazala velikanska temna kamnita klada, kot nekakšen meteorit – v velikosti moje hiše, morebiti še večja. Kamen je lebdel v vesolju, pa tudi sam sem lebdel v vesolju.

[…]

Ko sem se približal stopnicama, ki sta vodili k vhodu v skalo, se mi je zdelo nekaj nenavadnega: imel sem občutek, kot da bi iz mene izginilo vse, kar se je dotlej zgodilo. Od mene je odpadlo ali pa so me oropali vsega, kar sem dotlej domneval, kar sem si želel ali mislil, celotne fantazmagorije zemeljske eksistence – to je bil izjemno boleč proces. Toda nekaj je vendarle ostalo, saj je bilo, kot da bi imel vse, kar sem doslej doživel ali storil, vse, kar se mi je zgodilo, zdaj pri sebi. Lahko bi bil tudi rekel: bilo je pri meni in to sem bil jaz.

[…]

Nikakršnega obžalovanja ni bilo več, da je nekaj odpadlo ali da je bilo nekaj odvzetega. Nasprotno, imel sem vse, kar sem bil, in imel sem zgolj to.

[…]

Ko sem še premišljeval o teh stvareh, se je zgodilo nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost: od spodaj sèm se je dvignila kvišku neka postava. To je bil moj zdravnik. Med nama stekel tih prenos misli. Moj zdravnik je bil namreč poslan z zemlje, da bi mi prinesel sporočilo: protestirajo, ker nameravam oditi. Zemlje ne bi smel zapustiti in bi se moral vrniti.

V trenutku, ko sem to slišal, se je videnje nehalo. Bil sem hudo razočaran, saj se je zdaj zdelo vse zaman. Boleči proces »osipanja« je šel v nič in nisem smel v tempelj, k ljudem, ki so spadali k meni.

[…]

Razočaran sem mislil: Zdaj se moram spet vrniti k »sistemu škatlic«.

Sedaj pa si bom moral spet domišljati, da je vse to pomembno!

Življenje in cel svet sta se mi zdela kot ječa in neizmerno me je jezilo, da bi se mi to spet moralo zdeti prav.

Tedaj sem bil vesel, da je naposled z mene vse odpadlo, zdaj pa je bilo spet tako, kot če bi bil jaz – tako kot vsi drugi ljudje – obešen na vrvico v škatlici.

Do svojega zdravnika sem čutil odpor, ker me je spet vrnil v življenje.

Bil sem trdno prepričan, da je v nevarnosti, ker sem ga srečal v njegovi prapodobi.

Zares sem bil njegov zadnji pacient.

Žalostno sem premišljeval: »Zdaj moram spet v ta sivi svet.«

Proti večeru sem zaspal, moje spanje pa je trajalo približno do polnoči. Potem sem si opomogel in sem bil verjetno kako uro buden, vendar v popolnoma spremenjenem stanju. Znašel sem se kot v nekakšni ekstazi ali v stanju največje blaženosti. Čutil sem, kot da bi lebdel v prostoru, kot da bi varno ležal v naročju vesolja – v nesluteni praznini, vendar poln največje možne sreče. »To je večna blaženost, tega se sploh ne da opisati, to je preveč čudovito,« sem mislil.

Tudi okolje se je zdelo začarano. V tisti nočni uri mi je negovalka pogrela hrano, saj sem jo lahko le tedaj nekako sprejel in jedel s tekom. Nekaj časa se mi je zdelo, kot da bi bila negovalka stara Judinja, veliko starejša, kot je bila v resnici, in kot da bi mi pripravljala ritualno, kosher hrano. Ko sem jo gledal, se je zdelo, kot da bi ji obdajal glavo moder sij.

Ne morem vam povedati, kako čudovito je to bilo.

Lahko sem le naprej in naprej mislil: »To je sedaj vrt granatnih jabolk! To je torej poroka Malchutha in Tiferetha!« Nisem natanko vedel, kakšno vlogo sem igral v tem. V bistvu sem bil to jaz sam: jaz sem bil poroka. Moja blaženost pa je bila blaženost poroke.

Sledila je »poroka božjega jagnjeta« v slavnostno okrašenem Jeruzalemu. Nisem sposoben opisati, kako je bilo v nadrobnostih. To so bila nepopisna stanja blaženosti. Jaz sam sem bil »poroka božjega jagnjeta«.

[…]

Vsa ta doživetja so bila veličastna, jaz pa sem bil noč za nočjo potopljen v najčistejšo blaženost, »obkrožen s podobami vsega stvarstva«. Polagoma so se motivi pomešali in zbledeli. Videnja so povečini trajala približno kako uro, potem sem spet zaspal, proti jutru pa sem že čutil: »Zdaj spet prihaja sivo jutro! Zdaj prihaja sivi svet s svojim sistemom celic! Kakšna neumnost, kakšen strašen nesmisel!« Notranja stanja so bila tako fantastična, da se je zdel ta svet v primerjavi z njimi naravnost smešen. Ko sem se spet približal življenju, so videnja oslabela, nekako po treh tednih po prvem videnju pa so se vizionarska stanja popolnoma nehala.

Lepote in intenzivnosti občutkov med temi videnji si ni mogoče predstavljati. Ti občutki so bili nekaj najbolj neznanskega, kar sem kdajkoli doživel. Potem pa tak kontrast, dan! Bil sem izmučen in z živci popolnoma na koncu. Vse me je jezilo, vse je bilo preveč materialno, pregrobo in pretežko, prostorsko in duhovno omejeno, zaradi nekega nerazumljivega namena umetno utesnjeno, vendar pa je imelo nekakšno hipnotično moč, da se je dalo verjeti, kot da bi bila sama resničnost, čeprav sem razločno spoznal njegovo ničnost. Pravzaprav se odtlej, navzlic temu, da se mi je vrnila vera v svet, nikoli več nisem docela znebil vtisa, da je »življenje« le izrez eksistence, ki se odigrava v za to že pripravljenem trodimenzionalnem svetovnem sistemu.

[…]

Tedaj sem dojel, zakaj govorijo o »vonju« Svetega Duha, ki napolnjuje prostor. To je bilo tisto. V sobi je bila pneuma neizrekljive Svetosti, katere dokaz je bil mysterium coniunctionis.

Nikoli si ne bi bil mislil, da se lahko kaj takega doživi, da je sploh možna nenehna blaženost. Videnja in doživetja so bila popolnoma realna; vse je bilo pristno in vse je imelo skrajno objektivnost.

Izogibamo se izrazu »večen«, toda doživetje lahko opišem le kot blaženost brezčasnega stanja, v katerem so sedanjost, preteklost in prihodnost eno. Vse, kar se dogaja v času, je bilo tam povezano v objektivno celoto. V času ni bilo več sosledja, ničesar ni bilo moč več meriti s časovnimi pojmi. To doživetje bi se dalo najbolje opisati kot stanje – kot stanje občutkov, ki se ga ne da zamisliti. Kako si lahko predstavljam, da sem hkrati tak kot predvčerajšnjim, danes in pojutrišnjem? Potem se nekaj še ne bi začelo, nekaj drugega bi bilo najbolj čista sedanjost, nekaj pa bi se bilo že končalo – in vendarle bi bilo vse to eno. Edino, kar bi lahko dojel občutek, bi bila vsota, bleščeča celota, ki vsebuje ravno tako pričakovanje začetka kot presenečenje nad tistim, kar se ravnokar dogaja, in veselje ali razočaranje nad rezultati preteklega. Nepopisna celota, v katero smo vpleteni; in vendar jo zaznavamo s popolno objektivnostjo.

Ex libris|