“V Mitileni na Lesbosu je vsega v izobilju. To mesto je dalo slavne ljudi, kot so Pitakos, eden od sedmih modrecev, pesnik Alkej in drugi. V tistem času je cvetela tudi Sapfo, ki je bila čudovito bitje (gr. thaumaston ti chrêma); kolikor seže spomin, niti eno obdobje ne pomni ženske, ki bi se lahko kakor koli merila z njo v pesništvu,” piše Strabon v svoji Geografiji.

“Kradljiva” muza

Težko je pisati o tako velikih ljudeh, kot je Sapfo, čudovita ženska zlatega jezika in blaga učiteljica, ki jo krasi vrlina. Njena poezija nas vpelje v svet mile in nežne ljubezni, ki ne pozna naslade, v svet prostranih travnikov, obsijanih s soncem in posutih s cvetjem, svet čiste in plemenite umetnosti. Težko je pisati o muzi, ki je bogovom kradla poezijo.

Sapfo v svojih verzih opisuje nežne, enostavne in globoke občutke, ki jih lahko med seboj začutita dve duši. A na žalost so danes ti občutki utonili v pozabo in se najpogosteje ovijajo v odejo telesne strasti in poželenja.

Pozabili smo na čisto notranjo ljubezen, ki ničesar ne terja zase, ljubezen, ki ne potrebuje telesnega stika, da bi se lahko izpolnila, ljubezen, katere plameneči ogenj našo animalno plat transformira v nekaj resnično človeškega, božanskega. Pozabili smo na Afrodito, veliko boginjo ljubezni, ki ji ne prinašamo več žrtvenih darov, temveč samo nadomestke ljubezni, strast in poželenje. Mar zares nimamo ničesar čistejšega, kar bi lahko ponudili boginji, mar je to edino, kar nam je preostalo?

Ljubezen nima nobene povezave s strastjo. Ljubezen ni čustvo – to je stanje naše nesmrtne duše.

Ljubezen je to, kar nas med seboj združuje – moškega in žensko, očeta in sina, prijatelja in prijatelja, učenca in učitelja. Modri Platon pravi, da je ljubezen moč, ki jo med seboj čutita dve nesmrtni duši. Poleg tega pa še dodaja, da nesmrtne duše nimajo spola.

Otok Lesbos

Slavnega traškega¹ pevca Orfeja, sina muze Kaliope in boga Apolona, ki je s svojim petjem očaral živali, kamne in skale, so ubile ljubosumne Tračanke, saj jim ni vračal ljubezni. V njegovih mislih je bilo namreč drugo dekle, Evridika, ki jo je doletela smrt in za katero nikoli ni nehal žalovati. Valovi so njegovo glavo in liro, ki mu jo je podaril Apolon, odnesli na oddaljeni Lesbos. Prebivalci Lesbosa so jo polni spoštovanja pokopali, zato so se odtlej tam rojevali slavni pevci in pesniki.

Prebivalci tega čarobnega eolskega otoka so že od nekdaj gojili glasbo in poezijo. Pravijo, da med Grki nihče ni znal tako dobro izraziti svojih čustev kot prebivalci Lesbosa. Njegove prebivalke so se odlikovale z izjemno lepoto, poleg tega pa so uživale tudi večjo svobodo kot kjer koli v Grčiji. Vzdušje, prežeto s poezijo, glasbo in svobodoumnostjo, ki je vladalo na Lesbosu, je bilo spodbudno tudi za ženske, ki so bile v Grčiji do tedaj zavite v popoln molk. Poleg tega pa so na Lesbosu obstajale tudi posebne šole za dekleta (gr. thiasis).

V takšnem okolju, polnem liričnega duha, je rasla Sapfo, naslednica Orfejeve lire, ki je na široko odprla vrata ženski ustvarjalnosti.

Sapfino življenje

Ta najznamenitejša pesnica klasičnega sveta se je rodila okoli leta 620 pr. n. št. v Eresu na Lesbosu. To je bil čas, ko so nastajali prvi grški polisi (Atene, Šparta, Korint).

Vemo, da je imela Sapfo tri brate, s katerimi jo je povezovala nežna sestrinska ljubezen. Ko je bila še majhna, se je skupaj z družino preselila v Mitileno, glavno mesto Lesbosa. Starši so svojim otrokom zagotovili izredno izobrazbo, poudarek pa je bil predvsem na razvijanju pesniških in glasbenih darov.

Sapfo se je poročila s Cercolasom, bogatim in plemenitim človekom z otoka Androsa, s katerim je imela tudi hčer Kleido. V neki pesmi jo je opevala z naslednjimi besedami:

“… to je moj dragi otrok,
po lepoti je kot zlati cvet.
To je moja ljubljena Kleida, moja edina.
Ne bi je dala za vso Lidijo bogato niti za Lesbos, dragi dom …”

Njeni sodobniki so med seboj tekmovali v izkazovanju časti, s čimer se lahko pohvalijo le redke ženske. Znani kiparji so klesali njene doprsne kipe, upodobljena pa je bila tudi na kovancih, “čeprav je bila samo ženska,” kot pravi Aristotel. Generacije pesnikov so jo posnemale in skušale doseči lepoto njenih verzov. Tisočletja so bile njene pesmi priljubljeno čtivo.

Pogosto so jo imenovali “ženski Homer”, ljubkovalno pa so jo klicali tudi “pierijska čebela”². Dvesto let po smrti jo je Platon zaradi lepote njenega pesniškega izraza poimenoval “deseta muza”:

“… Devet je, pravijo nekateri, muz …
Ta z Lesbosa, glej deseta Sapfo je sedaj.”

Potem ko je Solon, atenski modrec, slišal eno njenih pesmi, se jo je želel naučiti rekoč: “Želim se je naučiti, še preden umrem.”

Šola

Sapfo je v Mitileni ustanovila šolo za mlada in nadarjena dekleta, katere glas se je kmalu razširil po vsej Grčiji. To je bil neke vrste dekliški penzionat in številne učenke z oddaljenih grških otokov so v njem preživele nekaj let, preden so se poročile.

Sapfo je bila izvrstna učiteljica in tudi svečenica boginje Afrodite, kar je obenem dajalo tudi temelje šoli. Dekleta so se sveto zaobljubila k čistosti in zvestobi svoje ljubezni.

Svoje učenke je poučevala v glasbi, plesu, zborovskem in solo petju ter petju ob spremljavi lire. Vpeljala jih je v dela pesnikov ter pisanje in petje lastnih pesmi.

Dekleta pa so se v šoli učila tudi praktičnih stvari, na primer kako se primerno urediti za svečanosti, kako izraziti svojo lepoto in milino, kako ohraniti vedrino in gojiti družabnost ter kako to doseči tudi pri ljudeh okoli sebe.

Toda to je predstavljalo samo zunanji okvir tistega, kar je bil notranji cilj, tj. razvijanje vrlin in iskanje modrosti. Vrlina je to, kar posameznik resnično želi doseči, ne samo zunanja lepota in uglajeno vedenje. “Bogastvo brez vrline je nevaren prijatelj.” ali “Dekle, ki se ne zmeni za vrline, je vredna prezira in po smrti samo senca v Hadu,” nam govori ena Sapfinih pesmi. Sapfo prav tako opozarja dekleta, naj se ne ponašajo z nakitom, saj mladost in lepota hitro mineta. “Kdor je lep, se očem zdi dober, kdor je dober, pa je obenem tudi lep.”

Sapfo si je prizadevala, da bi njene učenke gojile tako telesno lepoto kot tudi lepoto duše, kar je bil ideal šole.

Z učenkami jo je povezovala močna in pristna ljubezen, zato je ob različnih priložnostih, predvsem takrat, ko so se poročila, pela svatovske pesmi, polne hrepenenja in topline.

O odnosu med Sapfo in njenimi učenkami je bilo kasneje napisano marsikaj. Zaradi napačnega razumevanja tega odnosa se je stoletja kasneje začel širiti glas o telesni ljubezni med Sapfo in njenimi učenkami. Vendar pa je treba poudariti, da v vseh njenih pesmih ni niti besedice o tem.

To zmotno mišljenje je pripeljalo do tega, da je Sapfina poezija tudi v poznejših obdobjih naletela na nerazumevanje. Govorice o tem se niso začele širiti z Lesbosa, temveč iz drugih delov Grčije, kjer so bili prebivalci Lesbosa poznani po svojem svobodnem obnašanju, predvsem ženske, ki so se lahko prosto gibale in govorile v javnosti. V preostalih, konzervativno naravnanih delih Grčije so se tako vedle samo hetere, prostitutke, medtem ko se življenje običajnih žensk ni bistveno razlikovalo od življenja suženj. Zaradi takšnega odnosa so se v 4. stol. pr. n. št. pojavila gibanja za večjo svobodo ženske. Nič nenavadnega ni, da je bila pri tem Sapfo velik navdih. Na ženska gibanja so se burno odzvali predstavniki atiške komedije, ki so na vsak način želeli ponižati njihovo glavno junakinjo, tako da so njen prefinjeni odnos do učenk označili kot odnos telesne strasti. Pisci komedij so metali blato na vse, kar je bilo v Grčiji vrednega. Pri tem naj še dodamo, da so bili ti v veliki meri “zaslužni” tudi za Sokratovo smrt.

Poglejmo si, kako znameniti srbski filozof Mihailo Đurić opisuje njihov odnos:

“Učenke so za boginje nabirale cvetje, plesale kolo in pele pesmi, ona (Sapfo, op. prev.) pa je s prebujanjem čuta za lepo in svobodo duha okušala moč svoje mojstrske roke, ki oblikuje in vzgaja. Tu se je glasba razvijala v igro srca in igra v glasbo gibanja. Učila je, da lepota ni stanje, nekaj negibljivega, temveč delovanje duše in metanje isker. Ta muza je ves zaklad svojega bogatega duhovnega sveta in ves eros živahnega eolskega temperamenta prelivala v srca svojih gojenk in našla srečo v njihovih vzcvetelih dušah, ki jih je sama priklicevala v življenje ter jih prenašala v duhovne svetove plemenite in čiste umetnosti. Sapfin odnos so učenk ni bil seksualno obarvan in pesnica je vse do smrti ohranila svojo čast.”

Delo in zgodovinski viri

Za podatke, ki so nam na razpolago, se moramo zahvaliti marljivim pisarjem Aleksandrijske knjižnice, ki so urejali kataloge. Ti so med devet največjih pesnikov uvrstili tudi Sapfo in njene pesmi zbrali v devetih knjigah.

Od omenjenih pesmi se jih je do danes ohranila samo peščica, v glavnem v obliki fragmentov. Italijanski pesnik Giovanni Pascoli pravi, da je to, kar je ohranjeno, podobno ruševinam antičnih svetišč. Iz fragmentov namreč lahko samo zaslutimo vso veličino in lepoto pesniških stvaritev, ki so stoletja vplivale na grško-rimsko kulturo, vendar so za nas večinoma izgubljene. Toda njena slava vseeno ni ugasnila, kajti še danes jo zgodovinarji, analitiki in ljubitelji poezije označujejo kot “eno najpomembnejših žensk”, “edinstven pojav vseh časov” in “največjo pesnico v zgodovini”.

Melika

V Sapfinem obdobju sta petje in pesništvo na vsem področju, kjer se je razvijala grška kultura, postala simbol civiliziranega življenja. Vendar pa so se grški umetniki ne le pri izboru svojih tem, temveč tudi sloga pisanja naslanjali na zgodovino in mitologijo – za razliko od Sapfo, ki je v svoji poeziji izražala lastna občutja. Pisala je v melodičnem eolskem narečju, med pesniškimi zvrstmi pa je prevladovala melika (melos – gr. napev), ki izraža pesnikova čustva. To je bilo poimenovanje za pesem, v kateri je pesnik izpovedal globoko notranje doživetje, kar se je veliko kasneje imenovalo lirika. V tem času so slednjo v glavnem recitirali (peli) ob spremljavi inštrumenta, zato je bila lirična tista pesem, ki so jo prepevali ob liri.

Tako kot so Jonci izpopolnili elegijo in jambsko poezijo, Dorci pa zborsko liriko, je tudi Sapfo meliko, čisto lirsko pesem v pravem pomenu besede, izoblikovala do popolnosti. Skladala je tudi lastno glasbo in pripeljala do največje dovršenosti kitico, ki se imenuje sapfična kitica, sestavljena iz treh dolgih in enega kratkega verza.

Njen slog je oseben, neposreden in slikovit. Kljub temu, da danes lahko beremo samo fragmente, nam njeni verzi še zmeraj živo pričarajo različne vonje, barve, svetlobo … Kasneje so jo posnemali tudi pesniki, kot sta Horacij in Katul.

Zaključek

Morda bi za konec o Sapfo najbolje spregovorili skozi nekaj njenih verzov, ki so jih le redki popolnoma razumeli.

Fantje:
Jabolko sladko
visoko na veji rdeči se,
v krošnji, na vrhu drevesa;
pozabili nanj so obiralci.

Dekleta:
Niso ga, ne, pozabili:
niso ga mogli
doseči.

*

Afrodita nesmrtna, na pisanem tronu,
snovalka ukan, hči Zevsa, rotim te,
ne muči nikar me, ne daj, da srce mi
gine v bridkosti!

Pridi spet semkaj, kot prej si že kdaj
slišala klic mojih zvokov z daljave,
zapustila očetove zlate domove,
k meni prišla si.³

____________________________________________________________
¹ Trakija – Grška pokrajna v današnji Romuniji
² Pierija – grška pokrajina, kjer naj bi se rodile muze.
³ Prev. K. Gantar, 1970, Mladinska knjiga

Avtor: prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji