Bolečina
Obstaja vprašanje, ki si ga pogosto, morda celo prepogosto, zastavljamo po tihem ali na glas. Zakaj ljudje trpijo? Zakaj obstaja bolečina?
To vprašanje nakazuje resnico, ki jo je nemogoče spregledati. Vsi trpijo; vsakomur krvavi srce iz tega ali onega razloga in vsakdo zaman poskuša zagrabiti srečo, ki si jo zamišlja kot neprekinjeno zaporedje užitkov in zadovoljstev.
Na misel mi je prišla budistična zgodbica, ki me že od nekdaj navdušuje in ki se v knjigah pojavlja z naslovom “Gorčično zrno”. Na kratko – zgodbica govori o bolečini matere, ki je izgubila svojega sina, vendar pa vseeno upa, da ga bo Buddha zahvaljujoč svojim magijskim močem ponovno obudil v življenje. In Buddha materi resnično ne odvzame upanja. Prosi jo le, da mu za oživitev njenega sina prinese gorčično zrno iz hiše, ki ne pozna nesreče … Konec zgodbice je jasen – gorčičnega zrna, ki je zelo posebno, ni dobila nikjer in njena bolečina se je zmanjšala, ko je uvidela, kako množična in velika je bolečina tudi vseh drugih človeških bitij.
Toda dejstvo, da vsi ljudje trpijo, še ne odpravi in ne pojasni obstoja bolečine.
Zato se še enkrat vprašajmo – zakaj?
Stara učenja, ki so celo starejša od navedene zgodbe, nam pomagajo, da se prebijemo skozi nepregleden labirint bolečine.
Na splošno pravijo, da je bolečina posledica neznanja, zaradi katerega nabiramo eno bolečino za drugo oziroma nabiramo vzroke, ki so povzročili to bolečino. Nismo zmožni priti do samih korenin, da bi odkrili globok izvor tega, kar nam povzroča trpljenje, temveč ostajamo samo na površju bolečine, tam, kjer jo najbolj čutimo, in tam, kjer je najmanjša možnost, da se izmuznemo iz zanke. Ne poznamo vzroka tega, kar se nam dogaja, vendar ne poznamo niti samih sebe, s čimer se nezmožnost za pozitivno delovanje še dodatno poveča. Poleg tega ne poznamo niti ostalih temeljnih zakonov narave, tako da se zaradi neznanja naša bolečina ponovno poveča. Morali bi vedeti, da nobena bolečina ni večna, da nobena bolečina ne more obstati pred močnim zamahom konstruktivne volje. Nič, ne stanje sreče ne stanje bolečine ne more trajati večno. Treba se je torej naučiti plesati s časom, da bi našli enega od možnih izhodov iz labirinta.
Bolečina zaradi tega, kar se bo zgodilo v prihodnosti, je nesmiselna, ker je to trpljenje nekoristno, prenagljeno in morda brez pravega razloga. Sicer drži, da prihodnost ustvarjamo že v sedanjosti, vendar tudi drži, da je strah pred prihodnostjo klica prihodnjih nesreč, medtem ko trdna in pozitivna volja daje prostor ugodnejšim okoliščinam, ki se lahko prav tako začnejo razvijati v sedanjosti.
Bolečina zaradi preteklih stvari je, kot da bi skušali truplo ljubljenega človeka zadržati doma in si pri tem neprestano ponavljali, da ni umrl. To je, kot da bi tisočkrat uprli svoj pogled v neresničnost telesa, ki ne obstaja več, ker ne bi poznali druge, duhovne resničnosti, ki nedvomno obstaja.
Glede sedanje bolečine pa lahko rečemo le, da je to samo zbodljaj, ki hitro potone v preteklost, da bi odstopil mesto prihodnosti. Neki modrec je dejal, da so ljudje zaradi ene in iste stvari pripravljeni trpeti trikrat – ko čakajo, da se nekaj zgodi; takrat, ko se zgodi; in potem ko se je že zgodilo. To samo še dodatno potrjuje predpostavko, da je “nevednost mati vseh bolečin”.
Po vzhodnih učenjih – spomnimo se samo zgornje budistične zgodbice – je bolečina prenosnik zavesti, kar pomeni, da vsaka bolečina v sebi nosi nauk, potreben za naš razvoj. Ravno bolečina je namreč tista, ki od nas terja, da se ustavimo in se vprašamo. Brez bolečine si nikoli ne bi zastavili tega tako pogostega vprašanja: “Zakaj ravno jaz?” Vendar bi nato hitro uvideli, da se to ne dogaja le meni … Brez bolečine ne bi raziskovali skrivnih zakonov narave, ki so gibalo vseh stvari, dogodkov in ljudi.
Če se samo za hip ozremo naokoli, bomo videli trpljenje – trpi seme, ki klije, da bi iz njega zraslo drevo; trpi led, ki se topi zaradi toplote; trpi voda, ki se spremeni v led zaradi hladu, in trpi človek, ki mora, da bi se razvijal, pretrgati stare okove v svoji ječi materije.
Toda za vsemi temi bolečinami se skriva nepoznana sreča – polnost semena, vode, človeške duše, ki sredi megle odkrivajo zanesljivo svetlobo svoje lastne usode.
