Nerazumevanje in predsodki

Za razliko od grške, egipčanske ali indijske civilizacije, ki so bile v preteklih dveh stoletjih temeljito raziskane, na ameriški celini na površje vedno znova priplavajo nova odkritja neznanih civilizacij. Toda za razliko od civilizacij starega sveta, ki veljajo za zibelko kulture, se je na ameriške kulture prilepil slab sloves krvoločnih, človeškim žrtvam naklonjenih, barbarskih družb.

Toda če upoštevamo način “odkrivanja” ameriških področij v XVI. in v naslednjih stoletjih, niti ne preseneča, da so prebivalci Evrope dobili takšen vtis. Zelo dolgo časa so bili namreč pristranski opisi katoliških duhovnikov, ki so odhajali tja skupaj s konkvistadorji, edini vir informacij o izvornih ameriških kulturah. Njihova izobrazba in ozkoglednost, značilni za evropsko kulturo, ki se je komaj poslavljala od temačnega srednjega veka, sta bili vzrok za številne predsodke in nerazumevanje teh starodavnih civilizacij. Težnje po zatiranju vseh pisnih in ustnih sledi kulture teh ljudstev so bile po zapisih pričevalcev tedanjega časa močne. Požigali so knjige, uničevali so spomenike, kamen pa so uporabljali za gradnjo krščanskih katedral. Prebivalstvo so na silo pokristjanjevali, njihove običaje razglasili za hudičevo delo in jih prepovedali. Zato je stanje, v katerem so prvi raziskovalci iz XVIII. in XIX. stoletja naleteli na potomce teh ljudstev, samo potrdilo ukoreninjen predsodek o “primitivnih divjakih”.

“Velika črna brada”

Augustus Le Plongeon, francoski raziskovalec iz XIX. stoletja, se je Majem uspel približati kot še noben raziskovalec pred njim. Nadeli so mu celo vzdevek “Velika črna brada”, kar dokazuje, da je bil resnično sprejet – sicer so se prišlekov z zahoda bali. Medtem ko je prebival pri njih, je pomagal odstreti tančico, s katero je bila stoletja prekrita majevska civilizacija.

Le Plongeona je poleg čuta za sočloveka označeval tudi vsestranski, nemiren, pustolovski duh. Prelomnico je predstavljalo poročno potovanje na Jukatan v Mehiki, ki se je “podaljšalo” kar na dvajset let.

Najprej sta z ženo Alice bivala v mestu Merida na polotoku Jukatan, kjer je Le Plongeon hitro vzpostavil tesne odnose z lokalnim prebivalstvom in se naučil njihov jezik. Menil je, da je poznavanje njihovega jezika nepogrešljivo za resno raziskovanje. Svojim akademskim kolegom je očital, da so prihajali do zaključkov o majevski kulturi, čeprav niso znali niti besedice njihovega jezika in niso mogli razvozlati “niti desetine hieroglifov”.

Kmalu sta se zakonca Le Plongeon odločila, da bosta začela raziskovati ruševine starodavnega mesta Chicen Itze. Živela sta v naselbinah sredi džungle ter z domačimi prebivalci delila vse tegobe njihove revščine, bolezni in nevzdržnega vlažnega podnebja. Ves čas svojega bivanja med domačini so ju ogrožali tamkajšnji uporniški gverilci, ti. “sublevadosi”, ki so napadali prišleke z zahoda in jih obtoževali, da kradejo zemljo in teptajo človekove pravice. Le Plongeon je pogosto dvignil svoj glas proti nečloveškemu ravnanju z indijanskim prebivalstvom, zato je pri oblasteh neredko zapadel v nemilost.

Svoje raziskovanje je razširil na celoten polotok Jukatan. Prepisoval in razvozlaval je napise, ki jih je našel na starodavnih spomenikih. Trdil je, da se je od nekega sto petdeset let starega Indijanca naučil razvozlavati hieroglife z majevskih ruševin in da ti govorijo o zgodovini tega ljudstva, ki naj bi segala tisoče let v preteklost.

Njegovi odnosi z Maji so bili srčni in prežeti z obojestranskim spoštovanjem. Dejal je, da mu je bilo dovoljeno prisostvovati obredom, ki jih ni videl niti en tujec. Prenesli naj bi mu učenja, ki so se ohranjala od vekomaj, in pojasnili pomen številnih simbolov, ki so za druge raziskovalce ostali skrivnost.

Le Plongeon in Alice sta med raziskovanjem v Chicen Itzi in Uxmalu posnela približno petsto fotografij, kar jima danes tudi največji nasprotniki priznavajo za največji prispevek. Kajti v nekaterih primerih so te fotografije edini vir, na podlagi katerega je možno preučevati spomenike. Posnete so bile namreč še pred velikim uničenjem, ki so ga povzročili lovci na starine in v XX. stoletju tudi turisti. Ker sta videla nevarnost kraj in tihotapljenja majevskih umetnin po naročilu uglednih muzejev, sta vestno izdelovala tudi skice in replike arheoloških ostankov.

Chac Mool

Le Plongeonovo ime v zgodovini ameriške arheologije najpogosteje povezujejo z odkritjem veličastnega kipa Chac Moola. Le Plongeon je na osnovi svojih “svojevoljnih, domišljijskih in amaterskih” razlag majevskih hieroglifov predpostavil, kje naj bi bil zakopan kip.

Na utrjenem mestu so njegovi pomočniki dolgo in neutrudno kopali, dokler niso naposled na globini sedmih metrov lopate udarile ob trdo podlago. Z izrednimi napori, brez tehničnih pomagal in z Le Plongeonovo inženirsko veščino so uspeli nekajtonski monolit potegniti na površje in ga odvleči iz džungle v mesto Merido. Le Plongeon je upal, da bo s to najdbo končno potrdil veljavnost svojih raziskav. Kip je leta 1876 nameraval prenesti v Filadelfijo na razstavo, toda mehiška vlada je takoj zaplenila najdbo in jo poslala v Mexico City. Le Plongeonu ni preostalo nič drugega, kot da v Filadelfijo pošlje samo fotografije Chac Moola.

Fotografije niso imele večjega odmeva, toda kljub temu jih je opazil bogat filantrop in eden od ustanoviteljev Ameriškega društva za starine (American Antiquarian Society, op. prev.) Stephen Salisbury mlajši. Tako je Le Plongeon dobil bogatega in vplivnega pokrovitelja, ki je o njegovem delu objavil pomemben članek v časopisu Societies. Toda to pokroviteljstvo ni dolgo trajalo, ker so se Le Plongeonove teorije o izvoru starodavnih kultur zdele preveč drzne celo Salisburyiju.

Celina Mu – ostanki Atlantide?

Le Plongeon je na podlagi razvozlanih zapisov (Codex Troano, Codex Cortesianus, napisi na ruševinah) zaključil, da imajo Maji veliko daljšo in bogatejšo zgodovino, kakor priznavajo zgodovinarski krogi. Trdil je, da zapisi kot domovino Majev navajajo davno potopljeno celino Mu, ki jo je Le Plongeon poistovetil s Platonovimi ostanki Atlantide.

Njegove razlage hieroglifov so na izčrpen način govorile o katastrofi, ki naj bi doletela to celino, kot tudi o potovanjih prebivalcev Atlantide in njihovem naseljevanju nove celine. V Chichen Itzi je našel še posebej zanimive napise o kraljici Moo, njenem bratu in možu princu Cohu ter ljubosumnem snubcu princu Aacu. Ti napisi navajajo, da so zbežali s potopljene celine Mu in se naselili v Mayachu (dežela Majev na Jukatanu), kjer je njihovo ljudstvo že pred tem imelo svoje kolonije.

Le Plongeon je šel še korak dlje od te “heretične” ideje, ki jo je stoletje pred njim razvijal že svečenik in raziskovalec Brasseur de Bourbourg, ki je prvi prevedel majevsko knjigo Popol Vuh. Trdil je, da glede na številne vire (sam jih navaja štiri: Codex Troano, Codex Cortesianus, kamniti relief v kompleksu Chichen Itza in epska pesnitev iz Aten v Grčiji, ki jo je v Evklidovem času napisal pesnik v majevskem jeziku) lahko zaključimo, da so bili Maji veliki popotniki, pomorščaki in civilizatorji. Po njegovih predpostavkah naj bi bili Maji tudi začetniki velikih civilizacij Indije, Mezopotamije in Egipta.

Ko je proučeval dele Valmikijeve Ramajane, v katerem je navedeno poimenovanje “Maji”, je prišel do zaključka, da naj bi to ljudstvo, ki se je ponašalo z velikimi pomorščaki in izjemnimi bojevniki, v tem davnem času osvojilo južni del Indokitajskega polotoka in se tam naselilo.

Podobno tudi Plutarhovi zapisi o velikem atenskem zakonodajalcu Solonu, ki se je učil v egipčanskih templjih, navajajo, da sta mu dva egipčanska svečenika govorila o tem, da so bile pred 9000 leti (danes – 11500 leti) povezave med Egipčani in prebivalci “zahodnih dežel” prekinjene zaradi velikih nanosov mulja, ki so se pojavili po potopitvi Atlantide.

Poleg tega je tako pri Majih, Egipčanih, Kaldejcih kot tudi Indijcih našel podobne besede in korene besed. Navajal je dele mitov teh ljudstev, kateri so opisovali ljudi “z morja”, ki naj bi tem ljudstvom prinesli pisavo, družbeno organizacijo, ceremonije in misterije.

Le Plongeon je odkril še eno zanimivost – napis z majevskega templja Kabul v Izamalu naj bi bil zapisan z egipčansko hieratsko* pisavo. Iz tega je izpeljal optimističen zaključek, da je treba proučevati več kultur hkrati – s pomočjo analogij, predvsem v jeziku, pisavi in simbolih – kajti menil je, da je na ta način veliko lažje odkriti skrivnosti še nerazvozlanih zapisov.

Iz dela zgodovinarja Berosa, ki je raziskoval kaldejsko zgodovino, navaja opise civilizatorjev, ki so prišli preko morja iz “Zahodne dežele”, in našteva podobnosti med majevsko in mezopotamsko kulturo, besedami in simboli.

Burni odzivi

Glede na predstavljene hipoteze ni težko uganiti, kakšen je bil odziv znanstvenih krogov. Le Plongeonova znanstvena verodostojnost je bila popolnoma uničena. Javno so se mu posmehovali in ga napadali, vendar niti on ni varčeval z besedami in je kritiziral te “salonske raziskovalce”, ki se nikoli niso lotili terenskega dela in razen dejstev, zapisanih v knjigah, niso vedeli ničesar o ameriških civilizacijah.

Univerzitetnim avtoritetam je očital, da so ovirale nova dejstva in podatke, pridobljene z raziskovanjem na terenu. Tudi svojim bralcem je svetoval, da ničesar ne jemljejo za suho zlato in da “potem, ko se nekaj naučijo, to potrdijo še z izkušnjo, sicer je znanje zaman.”

Leta 1885 sta se zakonca Le Plongeon vrnila v New York, saj nista imela dovolj denarja za svoje raziskovanje. S seboj sta z velikimi napori in stroški prinesla velike replike majevskih spomenikov. Podarila sta jih muzeju Metropolitan, toda tam jih je direktor shranil v klet, daleč od oči javnosti, saj naj ne bi bili dovolj “lepi” in “pomembni”.

Med bivanjem v Ameriki sta zakonca zaman iskala nekoga, ki bi bil pripravljen denarno podpreti nadaljnja raziskovanja. Le Plongeon je govoril o obstoju skrivnih majevskih knjig, ki naj bi bile skrite med vdorom ljudstva Nahuatl iz Tule, ki je že zdavnaj pred Španci osvojilo Jukatan. Ponujal je podatke o kraju, kjer bi jih bilo možno najti, vendar nikogar ni zanimal ta podvig. To ga je mučilo do smrti, kajti upal je, da bo takrat, ko bodo te knjige najdene, dobil številna dragocena spoznanja, ki bodo sestavila fragmente tega, kar je že znano.

Augustus Le Plongeon je umrl leta 1908 v 83. letu starosti. Žena Alice, ki je bila prijateljica Annie Besant, druge predsednice Teozofskega društva, je bila vse do svoje smrti dejavna v teozofskih krogih. Skrbela je za obsežen arhiv zapiskov, skic in zemljevidov z označenimi kraji, kjer naj bi bile skrite knjige. Pred smrtjo jih je zaupala svoji prijateljici, da jih shrani.
Ta zaklad je dolgo ostal pozabljen vse do novejših časov, ko se je znova prebudila težnja po resnejšem raziskovanju zgodovine stare Amerike.

Skupen izvor kultur

Danes niti najdrznejše Le Plongeonove trditve ne zvenijo nemogoče in navdihujejo številne iskalce. Čeprav novejše raziskave spodbijajo nekatere Le Plongeonove zaključke, predvsem tiste o Majih kot začetnikih drugih velikih civilizacij, pa se vse bolj uveljavlja nekdanja trditev, da so vse stare civilizacije preveč podobne v svojih najpomembnejših dosežkih (religija, arhitektura, astronomska znanja itn.), da bi bilo to naključno. Vse bolj si utira pot ideja o skupnem izvoru egipčanske, majevske, mezopotamskih in drugih starodavnih civilizacij. Atlantida ne preneha biti tema razprav in vse pogosteje jo strokovnjaki sprejemajo kot logično pojasnitev teh podobnosti.

Augustus in Alice Le Plongeon sta zapustila močno sled v arheologiji in zgodovini človeštva. Še posebej sta se zavzemala za lastno samostojno raziskovanje, podkrepljeno z najdbami, izvornimi teksti in izročili še živečih potomcev zgodovinskih ljudstev. Sanjala sta o svobodni znanosti, upala sta, da bo prihodnost prizadevnim in posvečenim iskalcem razkrila vse skrivnosti preteklosti. Pokazala sta, da mora imeti raziskovalec dovolj širine, da bi primerjal številne vire, najdene na popolnoma različnih predelih našega planeta. Takšen odnos je zametek danes vse glasnejše struje primerjalnega preučevanja različnih znanosti, religij in tradicij, da bi na tak način prišli do kar najverodostojnejših znanj.

Augustus in Alice Le Plongeon sta ostala raziskovalca vse do svojih poslednjih dni, kajti biti raziskovalec ni poklic, temveč življenjska drža tistih, ki želijo spoznati resnico.

____________________

*poenostavljena hieroglifska pisava v starem Egiptu (vir: SSKJ)

Avtor: Amalija Kranjec Markešić