Neugasljivo zanimanje

Zdi se, da zanimanje za mit o kralju Arturju nikoli ne bo presahnilo. O tem pričajo že hollywoodski filmi in nadaljevanke, ki z neko idejo lahko v kratkem času seznanijo milijone ljudi, vendar najpogosteje bolj površinsko. Posebno pozornost zbuja del tega mita, ki pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med Arturjem, Guinevere in Lancelotom. Ta tragična zgodba je bila stoletja simbol “padca”. Za nekatere pomeni potrdilo, da je srce močnejše od razuma, za druge jasen dokaz, da je dolžnosti treba dati prednost pred čustvi, za tretje je to zgodba o povsem običajni nezvestobi … Toda obstajajo tudi tisti, ki skušajo najti ključ za globlje razumevanje mita.

Sodobni pogledi na mite

V dvajsetem stoletju so številni avtorji začeli preusmerjati pozornost na globlji pomen mitov. Mircea Eliade v mitu vidi “arhetipski model za vse stvaritve, ne glede na raven, na kateri se odvijajo, naj bo to na biološki, psihološki ali duhovni”. Po C. G. Jungu so “arhetipi, ki se razkrivajo v mitih, vrsta kolektivne zavesti ter imajo pri razvoju osebnosti vlogo gibala in usmerjanja k celovitosti.” Jean Chevalier nakazuje, da je mit podoben “simboličnemu gledališču zunanjih in notranjih bojev, ki jih človek začne na poti lastnega razvoja, ko išče identiteto.”

Vloga mita je prenos idej, katerih sporočilo je bistvenega pomena za individualni in kolektivni razvoj. Vsako ljudstvo ima svoje mite, ki živijo v kolektivni zavesti, naj gre za ljudstvo, ki zgodovino piše danes, ali ljudstvo, ki jo je pisalo včeraj. Mit ima posebno pripovedno zgradbo z lepoto in notranjo močjo, zaradi katere se vtisne v spomin vsake nove generacije, ne glede na raven dojemanja. Vsekakor pa se vsi avtorji, ki so preučevali mite, strinjajo, da imajo ti močna in pomembna sporočila, ki jih je treba odkrivati.

Med harmonijo in kaosom

Potem ko je Artur že postal kralj, se z Guinevere zaljubita in združita na čudoviti poroki. Vse ljudstvo, dvor in plemstvo slavijo ta trenutek, saj se zavedajo potrebe po kraljici, da bi bilo življenje “popolno”, kajti vladavina brez kraljice je “okrnjena” vladavina. Tedaj kraljestvo uživa največjo blaginjo. Premagani so vsi notranji in zunanji sovražniki, v deželi vlada izobilje, ne manjka pa niti vitezov, željnih izkazovanja svoje časti in poguma.

Med njimi je Lancelot, najpogumnejši in najpredanejši svojemu kralju, krasita pa ga tudi izjemna lepota in možatost. Harmonija se začne rušiti, ko se med Lancelotom in Guinevere rodi ljubezen in s tem tragedija, zaradi katere trpi celotno kraljestvo. Sprva se oba skušata upreti ljubezenski strasti, ki jima omrači razum, kajti raztrgana sta med vdanostjo Arturju in medsebojnimi občutki. Na različne načine se skušata izogniti temu, za kar se zdi, da je vendarle neizogibno, in to preložiti. Artur ne more niti ne želi ničesar storiti, čeprav vse opazuje in globoko trpi.

Naposled se Lancelot in Guinevere prepustita strasti in prepovedani ljubezni. S tem je razbita tudi enotnost Okrogle mize in kraljestvo začne propadati. Kralj zboli in izgublja moč, zemlja več ne obrodi, pravičnost pa se izgublja v naletih nepravičnosti. Ljudstvo je nesrečno in zatirano. Povsod vlada žalost, izginilo je upanje. Lancelot tava na robu norosti po kraljestvu, Guinevere pa odide v samostan, da bi se očistila greha.

Končna zmaga

K Arturju se vrneta v končnem boju proti silam uničenja, ki jih predstavljata Mordred in Morgana. Lancelot se vrne kot najpogumnejši med najpogumnejšimi vitezi, Guinevere pa Arturju preda meč Ekskalibur, o katerem so vsi verjeli, da je za vedno izgubljen. Galahad, najčistejši med vitezi, najde Gral¹ in v deželo se znova vrne pomlad, ranjenega Arturja pa odvedejo na otok Avalon. Po prerokbi naj bi se nekega dne vrnil in ponovno zavladal.

Artur – notranji vladar

Med možnimi razlagami mita o kralju Arturju je tudi psihološka. Artur na ravni posameznika simbolizira človekovo višjo zavest, njegovo resnično identiteto, njegovo nesmrtno dušo. Vlada dvoru, ki je simbol izpolnjenosti, duhovne popolnosti. Dvor je kraj, kjer so ideali živi in sanje resnične. Simbolizem Arturja navaja k pravilnemu redu v trojni razdelitvi sveta, o kateri so govorili starogrški filozofi – nous (duh), psyche (duša) in soma (telo). Duh mora vladati duši in telesu.

Duh oz. Artur je tisti, ki pravično vodi psiho in ji omogoča pravilen uvid v bistvo stvari. Tega ne more doseči s prisilo (zato Artur ne more in ne želi narediti ničesar, čeprav vidi, kaj se dogaja med Lancelotom in Guinevere), temveč mora duša sama uvideti, spoznati oz. “se spomniti”, kakor pravi Platon, kajti “celotno spoznanje je samo spominjanje”. Artur je začetek in konec vsega, raven duha, iz katere vse izvira in h kateri se vse vrača.

Guinevere – razpeta psiha

Guinevere s psihološkega vidika predstavlja dušo oz. psiho. Čeprav je s sveto poroko združena z Arturjem, so njene težnje dvojne, in sicer višje in nižje. Ima svobodo izbire, ki pa ni vedno blagoslov. Vsa tragedija duše izhaja iz njene svobode izbire med dobrim in zlim. To je njen resnični patos, vendar tudi možnost za rast in pridobivanje neizogibnih izkušenj. Sprva duša pripada Arturju (duhu), vendar se v nekem trenutku obrne proti Lancelotu, ki simbolizira materialno in vse, kar je s tem povezano – privlačnost in zapeljivost, moč in silo, ki se jima je nemogoče upreti. Toda tudi materija je nujno potrebna, zato takrat, ko pridobi ustrezen značaj in orožje duha, postane najboljša zaveznica in velika pomočnica.

Lancelot – ukročena materija

Lancelot je najmočnejši vitez, kajti v materiji se izraža moč duha. Artur ne more brez Lancelota, kakor tudi duh ne more obstajati brez materije in niti materija ne more obstajati brez duha. Težava ni v izbiri, pri kateri bi bilo treba eno opustiti na račun drugega, torej ne gre za pojmovanje “ali”. Gre za izbiro prioritet, odločanje glede na merila, ki so neodvisna od minljivega časa in običajev, zaradi česar lahko zaživi pojmovanje “in”. Guinevere se torej ne vrne k Arturju zato, ker je eno zavrgla, temveč zato, ker je spoznala. Sprva zaradi njene izbire dvor, popolni svet, začne propadati. Trpi, vse dokler znova ne vzpostavi prvotne povezave z Arturjem. Tudi Lancelot se vrne k Arturju, da bi po očiščenju pomagal pri uresničitvi cilja, tj. ponovni vzpostavitvi dvora – popolnega sveta.

Univerzalnost boja

Vse se odvija v boju, v vojni. Vojna je v vsakem mitu univerzalni vzorec, ki ponazarja hojo po življenjskih poteh. Vojna je predvsem notranja in pomeni tisto vrsto boja, ki je potreben za to, da bi kvalitativno presegli obstoječe stanje, da bi premagali dano preizkušnjo. Junaki vsakega mita se morajo izboriti za vrednote in srečo, h kateri težijo. Za dvor, popolni svet, si morajo prizadevati vsi – modri čarodej, pravični kralj in pogumni vitezi. Vsi spijo v nas in s tem, ko jih prebujamo, obenem prebujamo tudi ideal viteštva, ki je vedno prikazan z bojem za resnične vrednote. To je boj za našo pravo identiteto, način za osvojitev lastne svobode.

Težko, da ne bi opazili tolikšne lepote, ki nam jo ponujajo mitološke zgodbe, od najstarejših pa vse do modernih, kakor je Tolkienov Gospodar prstanov. V njih so opisane številne poti, ki vse vodijo do istega cilja. O cilju ni mogoče veliko povedati, vendar pa, kakor navaja Marthe Arnould: “Poiščimo ključe lepih poti … onstran vidnega, poiščimo resnico, radost, sveti in skriti smisel vsega, kar obstaja na tej čarobni in silni zemlji … to je pot obstoja.”

Avtor: Boris Kučalo

________________

¹ Eno najlepših in najglobljih razlag najdemo v Wagnerjevi operi Parsifal. Gral je najden v trenutku, ko se pojavi iskreno vprašanje, v čem je skrivnost Grala. Ko so vse vrednote izgubljene in pozabljene, tisti, ki se iskreno vpraša o smislu, o katerem nihče več ne razmišlja, že samo s tem najde Gral.