Kot se pogosto dogaja s številnimi znamenitimi osebnostmi, so o kraju rojstva zdravnika, alkimista in vizionarja Arnalda de Villanove dolgo tekle številne razprave. Zanj so se potegovali Milano, Provansa in Katalonija, dokler ni naposled nemški zgodovinar Finke ugotovil, da njegova družina izvira iz Katalonije, sam Arnaldo pa naj bi bil rojen v Valenciji.

Bil je iz skromne družine, vendar se je zaradi izrednih sposobnosti zdravljenja proslavil kot najznamenitejši zdravnik svojega časa. Zdravil je kralje Aragonije, Sicilije, Francije in Neaplja ter papeže Bonifacija VIII., Benedikta XI. in Klementa V. Znameniti vladarji, kot so Peter Veliki, Jakob II. Aragonski, Friderik II. Sicilski, Robert Neapeljski in Filip Lepi iz Francije, se k njemu po pomoč niso zatekali le kot k zdravniku, temveč tudi kot političnemu in osebnemu svetovalcu.

V rodnem mestu se je naučil arabščino, kar mu je omogočilo neposredno preučevanje del arabskih modrecev, kot je na primer Avicenna. Naučil se je tudi hebrejščino, zato se je lahko poglabljal v biblijska, rabinska in talmudska besedila. Medicino je študiral v Montpellierju, Parizu in Neaplju. Bil je predavatelj na univerzi v Montpellierju, kjer je napisal nekaj svojih najznamenitejših del, med katerimi so tudi Parabole.

Njegova zdravniška usmeritev je opredeljena kot arabizirani galenizem, pri čemer uradno ne velja za inovatorja – kljub izjemni zdravniški slavi s pridihom misticizma. Njegove teološke razprave z dominikanci so zanetile velik škandal in inkviziciji je ubežal le zaradi tesnih odnosov z evropskimi vladarji in papeži te dobe, ki so bili srečni, da so mu lahko ponudili zaščito in prijateljstvo.

Posebno je treba izpostaviti njegov odnos z nič manj znamenitim Raymundusom Lullusom. Poučeval ga je alkimijo, spoznala pa sta se v Genovi jeseni leta 1308.

Med njegovimi deli se je ohranilo več kot šestdeset tistih, ki so povezana z medicino in kemijo, k temu pa je treba dodati še teološka dela. Njegovo pomembno delo je na primer Uvod v astrologijo za zdravnike, v katerem podaja nekatera svoja globoka spoznanja o razmerju med astronomijo, astrologijo in medicino ter med drugim graja zdravnike, ki zaradi slabega poznavanja astrologije predpisujejo zdravila, ne da bi upoštevali konjunkcijo planetov …

Tako bi lahko navedli še desetine daljših in krajših del, zelo zanimivih že po naslovu in s številnimi pomembnimi podrobnostimi, zaradi česar se Arnaldo de Villanova uvršča med največje mojstre alkimije in modrece velike znanosti.

***

Izpostavili bomo nekatere odlomke iz delaParabolae medicationes, bolj znano pod naslovomSplošna pravila in predpisi za zdravljene bolezni.

“1.-Pravila, ki pripravljajo dušo za koristno delovanje.”

“Kdor se ne uči zaradi znanja, temveč zato, da bi obogatel, spodkopava poklic, ki si ga je izbral.”

Znanje na splošno in zlasti zdravniško znanje je treba ljubiti brez sebičnih interesov. Človek, posvečen znanju, preučuje in deluje zaradi plemenite radosti ob učenju in deljenju z drugimi tega, kar se je naučil. Če bi to počel le zaradi pridobivanja denarja in časti, bi se sprevrgel v šarlatana, vrednega prezira.

“Blodeč razum, zasužnjen z užitki, omadežuje znanje in veščino, ki tako postaneta brezplodna.”

Kdor se posveča številnim stvarem, vsaki posamezni ne more nameniti dovolj pozornosti. Če se torej preveč ukvarja z minljivimi stvarmi, bo njegov razum le stežka osvojil to, kar zadeva dušo, kar pa bo ne le nekoristno, temveč tudi škodljivo.

Sadovi duše so dobra dela in dobre misli. Arnaldo de Villanova se v istem duhu prejšnje parabole razkriva kot zvest učenec Hipokrata in velikih učiteljev medicine. Kdor v zdravniški praksi teži h kopičenju zemeljskega bogastva, je kot zdravnik brezkoristno bitje in v večini primerov škoduje. Znanstvenik, zdravnik in prizadeven raziskovalec svojega življenja ne sme potratiti za razne užitke. Naša življenjska energija je omejena in če jo uporabljamo za eno stvar, je ne moremo uporabljati za nekaj drugega. Ali kot je pozneje dejal španski zdravnik Santiago Ramón y Cajal: “Da bi dokončali resno delo, moramo polarizirati energijo svojega uma v določeno smer. Če se prepustimo razpršenosti, ta polarizacija izgine in če želimo delo nadaljevati, jo moramo znova vzpostaviti. Zato človek, nagnjen k zabavi, razvedrilu in užitkom – razen v zares izjemnih primerih –, ne more biti znanstveno učinkovit.”

“Vsak vzgib duše ali neumerjenost bosta škodovala razumu tistega, ki deluje, in preprečila pravilno delovanje.”

Umerjenost je usmerjena k božanskemu zakonu in k dobremu bližnjega, neumerjenost pa teži k stvarem, ki božanskemu zakonu in bližnjemu nasprotujejo. Takšna neumerjenost zato škoduje umu in preprečuje pravilno delovanje. Podobno velja, če je zdravnikov um tedaj, ko mora delovati, razpršen zaradi različnih užitkov, inteligence ne more usmeriti k problemu, ki ga mora rešiti, kar pa je lahko usodno, če je od tega odvisno tuje življenje.

“Um, vpeljan v vse, kar daje smer delovanju, s svojo intuicijo jasno kaže, kaj mora storiti.”

Ko Arnaldo govori o umu, s tem misli na notranje in zunanje zmožnosti. Z “vsemi stvarmi, ki dajejo delu smer”, misli na značilnosti tega, kar je naravno, in značilnosti tega, kar je proti naravi, oziroma simptome. Tako bo um, vpeljan v stanje in vzroke bolezni, jasno pokazal na način zdravljenja. Arnaldo de Villanova naj bi se to naučil od učitelja Avicenne.

“Kdor pozna lastnosti telesa, vrste bolezni, raznovrstnost vzrokov in vrednost sredstev, bo zdravil premišljeno in vešče pomagal bolnikom.”

Kdor torej vse to pozna, bo zdravil razumno in izhajal predvsem iz navedenih dejavnikov, šele nato bo uporabil znanje in zdravila. V tej paraboli je zajet tudi splošni smisel Hipokratove medicine. Da bi zdravnik naravi pomagali ozdraviti bolnika, mora nujno spoznati človeško telo in njegovo delovanje, katere bolezni obstajajo in kako nastanejo, kateri so njihovi vzroki in kakšne so lastnosti različnih zdravil, ki jih lahko uporablja v boju proti boleznim. Bolnikom je mogoče pomagati le s poznavanjem vsega navedenega. Zdravnik mora zato imeti rad bolnika, rad pa mora imeti tudi medicino in jo preučevati. Vse drugo je z zdravniškega vidika manj pomembno.

“Kdor pomaga bolniku, ne sme prezreti njegovih individualnih značilnosti. Kdor ne pozna njegove individualne narave, ne more predpisati ustreznega zdravljenja za posamezno telo.”

Še v času znamenitega rimskega zdravnika Galena so govorili o pomembnosti videza, izvora, časa, domovine in imena, pa tudi individualnih značilnosti, kajti kdor ne pozna osnovnega vzroka nekega pojava, ne pozna niti samega pojava. Pri določanju načina zdravljenja nekega človeka je treba poznati njegovo naravo. Tukaj je poudarjena pomembnost temeljnega značaja, ki je pri vsakem bolniku individualen in značilen samo zanj. To je tudi pomen izreka, da je treba zdraviti bolnika in ne bolezni.

“Zdravnik mora biti učinkovit pri svojem delovanju in ne preveč gostobeseden, kajti bolezni ni mogoče odpraviti z besedami, temveč z uporabo esence in moči stvari.”

Zdravnik mora biti učinkovit in ne gostobeseden. Bolezni se zdravijo z zdravljenjem in zdravili, ne z razpravami. Po drugi strani je Arnaldo de Villanova morda prvi poudarjal moralni vpliv zdravnika na bolnike, ki je lahko pogosto zdravilen. Vplivati je mogoče na več načinov. Eden od najučinkovitejših načinov je zdravnikov pogovor z bolnikom o njegovih težavah in ustreznem zdravljenju.

Arnaldo de Villanova se je boril proti šarlatanstvu, hvalisanju in poveličevanju lastnega daru in zdravniških uspehov. Boril se je proti tistim vrstam pogovorov, s katerimi nekateri zdravniki niso želeli usmeriti bolnikov in doseči prijateljskega dogovora o zdravljenju, temveč bolnike pretentati, jih zaslepiti in na njihov račun zaslužiti ter si tako povečati razkošje in bogastvo. Takšni zdravniki pred pacienti izrekajo prazne fraze, namesto da bi se ukvarjali z zdravljenjem bolezni.

“2.-Pravila za izbiranje in pripravljanje najbolj poznanih zdravil”

Vzrok bolezni je v skladu s številnimi starimi učenji pomanjkanje harmonije, neravnovesje telesnih sokov zaradi prevladovanja enega od njih, naj gre za kri, sluz, rumeni žolč (jeza) ali črni žolč (melanholija). To neravnovesje so nekoč zdravili z uporabo naravnih moči. Zdravnik je samo pomagali naravi tako, da je pomagal odpraviti škodljive vplive in priporočil koristne.

Tak način razmišljanja je bil, vsaj do Asklepijevega časa, nedvomno ustrezen, zato so nekateri priznani znanstveniki dejali, da je človeštvo napredovalo zaradi preudarnosti, moralne uporabe znanja in zdravega razuma hipokratskih zdravnikov.

Zdravljenje je sestavljeno iz dveh delov – ohranjanja naravnega stanja in delovanja proti nenaravnemu stanju.

“Preden zdravnik spozna bolezni, njihove različne vrste in vzroke, mora bolnika zdraviti z umerjenimi in nevtralnimi sredstvi. Ko dober in moder zdravnik spozna to kar mora, bo bolnika obravnaval z največjo mogočo pripravljenostjo.”

Dokler zdravnik ne odkrije ozadja bolezni in njenih vzrokov, bi bilo slepo, nevarno in nepremišljeno zdraviti bolnika z močnimi zdravili. Zato ga je pred tem preudarneje zdraviti z blažjimi sredstvi. Podobno sta govorila tudi Galen in Avicenna: “Zdravnik, nemogoče je zdraviti bolezen, če je nisi spoznal. Bolezni ne boš mogel pozdraviti niti s podobnimi niti z nasprotnimi sredstvi, če ne spoznaš bolezni in njenega vzroka.”

Zdravnik deluje ustrezno, kadar bolniku da to, kar mu nalaga dolžnost, pri čemer se mora opirati na modrost. Ta mu v njegovih prizadevanjih, da bi pomagal, preprečuje, da bi pri tem škodoval.

Naše večno iskanje spoznanja in prisvajanje izkušenj tistih, ki so živeli pred nami, zbudi radost duše ob odkritju, da smo se srečali še z enim od tistih bitij, ki so se med plovbo skozi nevihto svojega časa znala odzvati na klic tistih, ki trpijo, in na izziv prodiranja v skrivnosti narave.

Avtor: dr.med. Antonio Alzina, predsednik NA v Španiji