“Živa” in “neživa” narava

V šoli so nas učili, da se narava deli na živo in neživo, organsko in neorgansko. Za znanost je namreč osnovni pogoj za živost obstoj celic kot bioloških enot, ki omogočajo rast, razmnoževanje in evolucijo.

Glede na to razdelitev minerali po svoji zgradbi pripadajo anorganskemu, torej neživemu svetu. Toda v preteklosti so številni mineralogi, ki so minerale primerjali z rastlinami in živalmi, prišli do zaključka, da med vsemi tremi “kraljestvi” obstajajo temeljne podobnosti.

Oblika

Med omenjenimi mineralogi sta tudi očeta hrvaške mineralogije dr. Mijo Kišpatić in dr. Fran Tućan. V svojem delu z naslovom Slike iz rudstva sta zapisala, da ima vsak organizem točno določeno obliko, po kateri ga lahko že na prvi pogled prepoznamo in zaradi katere lahko eno vrsto razlikujemo od druge. To velja tudi za minerale, ki se med seboj poleg drugih značilnosti ločijo tudi po obliki, natančneje po velikosti kotov, ki so stalni in nespremenljivi glede na vrsto minerala.

Sposobnost celjenja

Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da imajo minerali sposobnost celjenja! Kišpatić in Tućan pravita: “Če se mineral poškoduje ali poči, se bo to mesto postopno zaraslo, dokler ne bo ostala samo še brazgotina. Če se zaradi poškodbe mineral prepolovi na dva dela, potem bo vsaka polovica pod naravnimi pogoji rasla, dokler obe ponovno ne dobita oblike celotnega kristala.”

Rast in razvoj

Naslednji osnovni značilnosti živih organizmov sta rast in razvoj. Živa bitja ne rastejo celo življenje, temveč samo do natanko določene meje, ko se razvoj ustavi in nastopi obdobje zrelosti, ki mu sledita staranje in smrt. To velja tudi za minerale! Kišpatić in Tućan sta tako zapisala: “Tudi minerali rastejo. Imajo svoj začetek, svoj razvoj in svoj konec. Pri rasti ima vsak organizem sebi lastno mejo rasti. Kristali barita nikoli ne morejo zrasti do velikosti kremena.”

Povsod v naravi, kjer se razvija življenje, poteka boj – tudi v kraljestvu mineralov. Kišpatić in Tućan tako navajata: “Takoj ko minerali začnejo rasti, morajo preizkušati svojo lastno moč. Z vseh strani jim preti nevarnost od lastne družine, od tistih “osebkov”, ki se razvijajo v njihovi neposredni bližini – vsakogar prevzelo stremljenje po čim bolj pravilni obliki in čim boljši rasti.”

Stare civilizacije so verjele, da so minerali ne le živi, temveč da je vsak mineral del evolucije, s katero skozi milijone let s spreminjanjem svoje zgradbe postopoma dosega popolnost, da bi nekega dne postal diamant …

Sklenemo lahko, da razdelitev na živo in neživo naravo ni utemeljena, saj je vse prežeto z življenjem. Povsod so prisotni rojstvo, razvoj, rast, zrelost in smrt … Od najvišjih gora pa do najglobljih oceanov ni kotička, ki ga ne bi naseljevala živa bitja v takšni ali drugačni obliki! In te čudovite oblike – kot da bi odražale delo nekakšnega urejevalnega principa, velikega umetnika, ki je vanje vdihnil življenje – tako kot kipar vdahne življenje kipu, kot ga slikar vdahne platnu in barvam …