Albert Schweitzer – “biti človek”
Velik človek v težkih časih
Albert Schweitzer je bil eden pogumnih Evropejcev, ki so si v času afriškega kolonializma in velike krize človečnosti upali narediti nekaj resnično koristnega za prebivalce Črne celine. Zapustil je uspešno življenje v Franciji in se odpravil v deviške pragozdove ekvatorialne Afrike, da bi kot zdravnik nudil še kako potrebno pomoč njenim prebivalcem. Za svoj humani podvig je med drugim leta 1953 prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Einstein je ob neki priložnosti dejal: “Poglejte, v tem žalostnem času, kakor je naš, obstaja velik človek.”
Rodil se je leta 1875 v tedaj še nemški Alzaciji kot otrok protestantskega duhovnika. Že zgodaj je pokazal zanimanje za glasbo, zato je poleg filozofije in teologije študiral še klavir in orgle. Bil je zelo uspešen organist, še posebej pa mu je bil pri srcu Bach. Bil je tudi predavatelj teologije in pri preučevanju Jezusovega življenja prišel do zaključka, da je Jezus zapovedoval ljubezen, ki se izraža skozi delovanje, in da je bistvo religijskih problemov moralna plat življenja. Kasneje je krščansko etiko zamenjal s “spoštovanjem do življenja”, saj je v vsem, kar živi, videl božansko. Posvečal se je tudi splošnim filozofskim problemom, še posebej tistim, ki so povezani z usodo sodobne družbe.
Poslanstvo: biti človek
Schweitzer je nekega dne prebral članek, v katerem je dobrodelna misija v Kongo pozivala k pomoči, in odločil se je, da se ji bo pridružil. V pismu prijatelju je zapisal: “Naposled mi je postalo jasno, da moje življenje ni niti znanost niti umetnost, temveč preprosto biti človek.” Svojo knjigo z naslovom “Na robu pragozda”, v kateri je zapisal prve afriške izkušnje, je začel z besedami: “Bil sem profesor na univerzi, organist in pisec; vse sem opustil, da bi postal zdravnik v ekvatorialni Afriki. Zakaj? Različni zapisi in pričevanja misijonarjev so mi razkrili veliko stisko prebivalcev pragozda. Bolj kot sem o tem razmišljal, težje sem razumel, kako to, da nas Evropejce tako malo skrbi velika humana naloga, za katero smo poklicani, da jo izvršujemo v teh daljnjih deželah …. Ta razmišljanja so me tako vznemirila, da sem pri tridesetih letih sklenil študirati medicino in svoje ideje tam osebno pretočiti v dejanja.”
Poudarjal je, da sta bili glasba in teologija zanj naraven jezik, ki ga je podedoval od svojih prednikov, medicina pa je predstavljala novi svet, na katerega se je moral šele privaditi. Čeprav je naletel na številne ovire, je bil cilj, ki si ga je zadal, veliko močnejši od vsakega premišljanja. Med študijem medicine je s pisanjem, koncerti in predavanji zbiral denar za zdravila in sanitetni material, saj je moral sredstva zagotoviti sam. Denarno so mu pomagali tudi prijatelji in tako je lahko zbral dovolj denarja za prvi odhod. Prijatelji so mu še leta pošiljali denar, s čimer so mu zagotovili minimalna sredstva za življenje in delo. Spomladi leta 1912 je odpotoval v Pariz, da bi se specializiral za tropsko medicino, poleti istega leta pa se je poročil s Heleno Bresslau, s katero je načrtoval skupno delo v Afriki. Konec marca leta 1913 je prvič odpotoval v Afriko, kjer je z manjšimi prekinitvami deloval petinštirideset let.
Schweitzer je prispel v misijonarsko središče v Lambarénéju. To mesto leži blizu ekvatorja ob reki Ogoué in je takrat pripadalo koloniji Gabon. Še danes obstajajo društva “Prijateljev Lambarénéja” v Franciji, Nemčiji, Švici, Angliji, ZDA, na Nizozemskem in tudi v drugih državah. Prve vtise in izkušnje je opisal z naslednjimi besedami: “Misijonarsko središče je oznanilo, da se lahko bolniki obrnejo na zdravnika šele tri tedne po njegovem prihodu, da bi se zdravnik v tem času nastanil, razen v nujnih primerih. Seveda se nihče ni držal tega priporočila. Ves dan so bolniki prihajali k meni domov. Težko jim je bilo nuditi pomoč – kot prevajalec mi je služil vsak naključni mimoidoči, od zdravil, pripomočkov in zavojev pa sem imel samo to, kar sem prinese s seboj.” Bil je edini zdravnik v krogu 500 kilometrov.
“Oganga” – “Veliki zdravnik”
Ovire in težave so bile stalne spremljevalke Schweitzerjevih prizadevanj. Za začetek je moral zgraditi ambulanto, da bi tam pregledoval bolnike, kajti tropsko podnebje je bilo neizprosno – neznosne vročine so znale izzvati nevarno sončarico in se izmenjevale z vlažnimi deževnimi obdobji. Zdravila so bila stalno v nevarnosti pred vlago in termiti, ki so prodirali tudi v pločevinaste škatle in uničevali dragoceno vsebino. Vsak dan je pregledal med trideset in štirideset bolnikov, in če je bilo potrebno, tudi operiral. Na začetku mu je kot medicinska sestra pomagala samo njegova žena, polagoma pa so se mu pridružili tudi domači prebivalci, katere je usposobil za bolničarje. Boril se je z raznimi, še neraziskanimi tropskimi boleznimi in epidemijami ter slabimi higienskimi in življenjskimi pogoji.
Težko pa je bilo tudi soočanje s predsodki in običaji domačega prebivalstva. Že samo dajanje napotkov za jemanje zdravil je terjalo potrpežljivost in vztrajnost: “Veliko časa izgubljam s pojasnjevanjem, kako morajo uporabljati zdravila. Prevajalec jim neprestano ponavlja eno in isto. In oni morajo ponoviti napotke. Zapišemo jih tudi na stekleničko ali škatlo, da bi jih lahko na to spomnil nekdo v vasi, ki zna brati. Vendar pa še vedno nisem gotov, da ne popijejo cele vsebine stekleničke naenkrat, da ne pojejo mazila ali da se ne mažejo s praški.”
Bolniki so na zdravljenje vedno prihajali v spremstvu sorodnikov, tako da je imel velike težave z njihovo namestitivjo in prehrano. Gradnja barak za potrebe bolnišnice je bila velik podvig in je le počasi napredovala. Primanjkovalo je namreč delovnih moči in materiala, zato je moral za delo poprijeti kar sam in tako biti vzor ostalim. Pogosto se je odpravljal v daljnje vasi ob vsaki uri dneva in noči, da bi ponudil zdravniško pomoč. Pri tem je kilometre potoval po reki v majhnem čolničku, ki so ga pogosto ogrožali povodni konji. Prebivalci pragozda so Schweitzerja poimenovali “Veliki zdravnik” ali “Oganga”, kar pomeni “čarovnik”, “vrač”, kajti vanj so imeli veliko zaupanje. Nekje je zapisal: “Do sedaj so se vse operacije srečno končale. Zaupanje tukajšnjih prebivalcev je postalo tako veliko, da me to že skrbi.”
Poleg vseh dolžnosti je našel tudi čas za pisanje knjig, katere je dokončeval v Evropi, in za dopisovanje z ljudmi dobre volje s celega sveta. Občasno je imel tudi predavanja in koncerte po Evropi, da bi zbral sredstva za razširitev bolnišnice, redke proste trenutke pa je preživel ob igranju Bacha in drugih glasbenih velikanov na svojem klavirju.
Neizkoriščevalski kolonializem
Schweitzer je poleg zdravljenja tudi izobraževal tamkajšnje prebivalce, se boril proti rasnim predsodkom in kolonializmu: “Ali smo gospodarji teh dežel in teh ljudstev samo zato, da bi jih izkoriščali kot proizvajalce surovin za našo industrijo ali smo odgovorni za razvijanje novega družbenega reda, ki bi jim lahko prinesel blaginjo? Menim, da lahko koloniziramo samo pod pogojem, če imamo tudi moralno avtoriteto za izvrševanje takšnega vpliva.” Prebivalci pragozda so vse potrebno za življenje jemali iz narave, niso potrebovali denarja, zato niso imeli niti potrebe, da bi delali za kolonizatorje. To je bilo pogubno za kolonizacijsko trgovino z lesom in različnimi živili, zato je vlada prisilila prebivalstvo k težaškemu delu ter naložila davke, s čimer jim je vsilila potrebo po denarju in druge umetne potrebe. Schweitzer je zapisal: “Mi, civilizirani narodi, imamo eno obvezo. Nimamo izbire, ali bomo ali ne bomo pomagali temnopoltim prebivalcem. Mi jim moramo pomagati. Naša pomoč ni usmiljenje, temveč nadomestilo za storjeno zlo. Za vsakega človeka, ki je tem prebivalcem povzročil trpljenje, bi moral eden od nas oditi v daljnje kraje in jim ponudi pomoč. In tudi če naredimo vse, kar lahko, bomo poravnali samo del storjenih krivic. Na tem mora temeljiti vsa naša človekoljubnost v daljnjih deželah.”
Prva svetovna vojna je v Afriko prinesla lakoto in pomanjkanje, vendar bolnišnica ni prenehala delovati vse do leta 1917, ko so Schweitzerja kot civilnega ujetnika poslali v Francijo. Toda niti takrat ni prekinil svoje misije, temveč je s predavanji in koncerti zbiral denar po Evropi, da bi lahko še naprej deloval v Afriki.
Neuklonljivi idealist
V Lambaréné se je vrnil leta 1924. Bolnišnico, katere temelje je postavil, je opustošila vojna, tako da je moral ponovno začeti iz niča: “Toda jaz vseeno pogumno nadaljujem zaradi bede, ki sem jo videl s svojimi očmi. Moje zaupanje je neomajno, ker verjamem v človeštvo. Verjamem, da bom našel ljudi, ki bodo – tudi sami rešeni bolečine in trpljenja – želeli izkazati svojo hvaležnost in prispevali k blažitvi trpljenja drugih. Naj bo kmalu čim več zdravnikov, katere bo skupnost tistih, ki jim je trpljenje vtisnilo isti pečat, poslala na vse štiri strani sveta.”
Kmalu so se mu pridružili tudi drugi zdravniki, da bi izboljšali življenjske in zdravstvene pogoje prebivalcev pragozda. Treba je bilo zgraditi novo in večjo bolnišnico, zato je naslednja tri leta trdo delal – polovico dneva je preživel na gradbišču, kjer je nadzoroval gradbena dela in pomagal pri gradnji, drugo polovico pa je namenil zdravljenju bolnikov. Napor je obrodil sadove: “Nikoli ne bom pozabil prvega večera v novi bolnišnici. Za vsemi ognji, za vsemi mrežami proti komarjem je bilo slišati vzklike: To je dobra koliba, doktor, dobra koliba! Sedaj so prvič, odkar delujem v Afriki, moji bolniki nastanjeni tako, kot se spodobi za človeka.” Do konca življenja je ostal “Veliki zdravnik” in velik prijatelj svojih temnopoltih bratov, katerim je nudil to, kar so najbolj potrebovali – nesebično ljubezen in pomoč. Umrl je leta 1965 v Lambarénéju.
Albert Schweitzer je bil homo universalis, kar je v današnjem času prava redkost. Njegovo življenje in delo je svetel primer humanosti v dehumaniziranem svetu. Pokazal je, da lahko človek s svojim naporom in požrtvovalnostjo zapusti malo boljši in lepši svet, kot ga je našel. Njegove zasluge v medicini so velike, vendar niso “tehnične” narave. Z besedami in delovanjem je pokazal veliko etično vrednost zdravniškega poklica. Svoje filozofske misli o aktivnem sočutju – pomoči ljudem kot najvišjem cilju etike – je uresničil v svojem lastnem življenju. Dejal je: “Vse tiste po celem svetu, ki so spoznali trpljenje in bolečino, povezuje skrivna nit. Naj tisti, ki se je že osvobodil trpljenja, ne misli, da je svoboden in da se lahko vrne v življenje, kot da se ni nič zgodilo. Spoznal je trpljenje in bolečino, zdaj pa se mora proti njima boriti in prispevati, kolikor je v človeški moči, k odrešitvi drugih, tako kot so tudi drugi pomagali njemu.”
