Albert Einstein je eden najpomembnejših znanstvenikov, ki je temeljno pretresel področje fizike. Einsteinova glavna težnja je bila, da bi spoznal globoke zakone, ki vladajo naravi in ki jih lahko vsaj delno doumemo. Pri svojem odkrivanju teh zakonov se je opiral predvsem na intuicijo, po mnenju nekaterih znanstvenikov pa njegovo teorijo zaznamujeta tudi izredna lepota in enostavnost.

Spodnji odlomki, vzeti iz dela Mein Weltbild (Moj pogled na svet, op. prev.), pa ne prikazujejo Einsteina le kot izrednega znanstvenika, temveč predvsem kot človeka, ki so ga označevali izredna humanost, humor, prodornost in globoka filozofska etika. V odlomkih je podano nekaj njegovih misli, prepričanj in nazorov o temeljnih človeških vprašanjih, kot so smisel življenja, odgovornost, ljubezen, religija itd. Mislimo, da se bo z njimi dotaknil vsakogar, saj v njih bralca ne nagovarja z jezikom fizike, temveč z jezikom etike in človečnosti.

****
O idealih in smislu življenja

Kaj je smisel našega življenja, kaj je smisel vseh živih bitij nasploh? Poznati odgovor na to vprašanje pomeni biti religiozen. Vprašaš – Ali sploh ima kakšen smisel postaviti to vprašanje? Odgovorim – Če kdo meni, da je njegovo življenje in življenje njegovih bližnjih nesmiselno, pomeni ne le, da je nesrečen, temveč da je komajda sposoben za življenje.

/…/ Vsak človek ima ideale, ki ga usmerjajo pri njegovih stremljenjih in presojah. V tem pogledu zame uživanje in zadovoljstvo nikoli nista bila sama sebi namen (to etično načelo imenujem tudi ideal svinjskega krdela). Moji ideali, ki so mi svetili na poti in me vedno znova napolnjevali z radostno voljo po življenju, so bili dobrota, lepota in resnica.

O človeku in skupnosti

Kako nenavaden je položaj nas, smrtnikov! Vsakdo je tukaj le na kratkem obisku. Ne ve zakaj, vendar pa se mu občasno zazdi, da to čuti. Toda že s stališča vsakodnevnega življenja in že brez globljega razmisleka je jasno, da je človek tukaj za druge ljudi – v prvi vrsti za tiste, od katerih nasmeha in dobrobiti je popolnoma odvisna njegova lastna sreča, vendar tudi za tiste številne neznane ljudi, s katerih usodo nas povezuje popkovina sočutja.

O zunanjih okoliščinah in odgovornosti

Zunanji pritisk lahko do določene stopnje ublaži posameznikovo odgovornost, vendar pa se ji nikoli ne more popolnoma izogniti. /…/ Družbeni sistemi so v moralnem smislu brez moči, če jih ne podpira čut za odgovornost, ki ga nosijo živi posamezniki. Zato je napor, usmerjen v krepitev in utrjevanje moralne odgovornosti, pomembna usluga človeštvu.

O bogastvu

Prežema me trdno prepričanje, da nikakršna bogastva sveta ne morejo omogočiti človeškega napredka, celo če so na dosegu roke in človeka, ki k temu teži. Samo vzor velikih in resničnih osebnosti lahko vodi do plemenitih del in razumevanja. Denar samo pritegne koristoljubje in neizogibno zapelje v zlorabo.

Si lahko kdo zamisli Mojzesa, Jezusa ali Gandija z denarnico Carnegieja1?

O doživljanju skrivnostnega

Najlepše, kar lahko doživimo, je tisto skrivnostno. To je temeljno občutje, ki je v klici vsake znanosti in umetnosti. Kdor ga nepozna, kdor se ne more več čuditi, je tako rekoč mrtev, njegovo oko pa ugasnjeno. Spoznanje, da obstaja nekaj, kar je za nasnedoumljivo, misterij najglobljega uma in najsijajnejše lepote, ki je našemu razumu dostopen samo v najbolj poenostavljeni obliki, to spoznanje in občutje pomeni pravo religioznost.

O globokem religijskem občutku

Menim, da je kozmično religijsko občutje najmočnejše in najbolj plemenito gonilo znanstvenega raziskovanja. Samo tisti, ki vlagajo izredne napore in predvsem žar, brez katerega ni možno priti do prelomnih idej v teoretični znanosti, lahko izmerijo moč občutja, iz katerega edino lahko raste njihovo delo, daleč od neposredne življenjske stvarnosti. Kako globoko je moralo biti prepričanje v inteligentno ureditev sveta pri Keplerju in Newtonu, kako sta morala hrepeneti po razumevanju še tako majhnega odseva uma, razodetega v tem svetu, da sta lahko leta samotnega dela vložila v pojasnitev nebesne mehanike!/…/Neki sodobnik je po pravici dejal, da so v našem materialistično obarvanem obdobju resni znanstveniki edini globoko religiozni ljudje.

O religioznem posamezniku

Namesto vprašanja, kaj je religija, bi se raje vprašal, kakšne so značilnosti in težnje posameznika, za katerega menim, da je religiozen – mislim, da je religiozen tisti, ki je, kolikor je v njegovi moči, sebe osvobodil verige sebičnih želja in v katerem vladajo misli, čustva in težnje, ki ga navdihujejo zaradi svoje nadčloveške vrednosti./…/Religiozen posameznik je pobožen v tem smislu, da ne dvomi v pomen in vzvišenost teh nadčloveških ciljev in stremljenj, ki jih ni možno racionalno pojasniti in racionalnega pojasnila niti ne zahtevajo.

O znanju in človečnosti

Ni dovolj poučevati človeka za ozko specializacijo, kajti s tem na nek način postane koristen stroj, ne pa tudi skladno razvit posameznik. Pomembno je v učenca vsaditi razumevanje in živi čut za vrednote, h katerim je vredno težiti. Učenec mora osvojiti smisel za lepo in za moralno dobro, kajti v nasprotnem primeru je s svojim specializiranim znanjem bolj podoben dobro treniranemu psu kot skladno razvitemu bitju. Mora se naučiti razumeti motive človekovega delovanja, njegove iluzije, njegovo trpljenje in tako zgraditi pravilen odnos do človeške skupnosti in ljudi, s katerimi se srečuje.

______________________

Andrew Carnegie – ameriški poslovnež in filantrop