Afrodita – večna moč ljubezni
Boginje, ki so v različnih tradicijah povezane z idejo ljubezni in lepote:
Venera (rimska boginja);
Hator (egipčanska boginja);
Freja (germanska boginja);
Astarta (feničansko-sirska boginja);
Militta (asirska boginja);
Alilat (arabska boginja);Anaitis (armenska boginja);
Argimpasa/Artimpasa (skitska boginja);
Inana (sumerska boginja);
Ištar (babilonska boginja);
Turan (etruščanska boginja);
Ušas in Avrora (indoevropski boginji).
Ali je mit “le mit”?
Ali je grška mitologija le skupek zanimivih zgodb ali ostanek starega, nam neznanega in bolj celovitega znanja? Ali so grška božanstva izmišljena bitja, katerih vloga je bila samo zabavati poslušalce, ali pa je v tem barvitem mozaiku globlji smisel? Kakšne so bile povezave med grškimi božanstvi in starimi Grki? Pri poskusu, da bi našli odgovor, se bomo prek zapisov starih, zlasti novoplatonskih filozofov pobliže seznanili z enim od njihovih božanstev.
Vsa grška božanstva so bila povezana z določeno močjo in vrlino, toda Afrodita je bila posebno priljubljena, ker je utelešala idejo ljubezni, lepote in ljubkosti. Afrodita je bila kot boginja ljubezni simbolična poosebitev ene od največjih moči obstoja, ki je v temelju sveta. Ljubezen je moč, ki omogoča, da se stvari združijo in povežejo ter s tem ustvarijo nekaj novega.
“Kako je to mogoče? Kako lahko nekdo vidi ‘neizmerno lepoto’, če pa se zdi, kot da je ta znotraj svetega hrama in ne izstopi ven, da je ne bi mogel videti neposvečeni? Tisti, ki lahko, naj sledi in se poda v notranjost, potem ko je zunaj pustil zunanji vid, in se ne obrača proti prejšnjemu telesnemu sijaju. Kajti nikakor mu ni treba tekati za lepotami, ki jih vidi v telesu, temveč mora, ker ve, da so to slike, sledi in sence, hiteti proti tistemu, česar so to sence. Zavrzi vse to, ne glej, temveč zapri oči, spremeni jih in prebudi (oči), ki jih ima vsakdo, a jih le redki uporabljajo.”
Plotin, Eneade I. 6.8.1.–8.
Eros – združujoča moč
Grki so enega od številnih vidikov ljubezni prikazovali z drugim, zelo pomembnim starim božanstvom, starim Erosom1, Erosom Phanesom, najstarejšim od treh grških Erosov. Predstavljal je združujočo moč ljubezni, ki med nasprotujoče si elemente, iz katerih je sestavljen kaos, prinaša red in harmonijo ter tako iz kaosa ustvarja kozmos. Rod nesmrtnikov ni obstajal, dokler Eros ni združil elementov sveta. Iz njihove poroke so se rodili Uran (Nebo), Okean (Ocean), Geja (Zemlja) in nastal je večni rod blaženih bogov2.
Te prvotne moči, ki so oblikovale vesolje, danes imenujemo naravni zakoni. Brez moči privlačnosti se dva atoma ne bi mogla združiti niti ohraniti v molekuli, na Zemlji ne bi mogla prebivati cela vrsta živih bitij, obstajati pa ne bi mogel niti Sončni sistem. Naj te moči imenujemo težnost ali kakor koli drugače – v srži vsake od teh moči je moč privlačnosti ali moč ljubezni.
“Dobri ljudje čutijo ljubezen do absolutnega Dobrega in ne kakršne koli ljubezni.”
Plotin, Eneade III. 5.7.30.–33.
“… duša je mati ljubezni, Afrodita je duša, ljubezen pa delovanje duše, ki teži k Dobremu.”
Plotin, Eneade III. 5.4.25.–26.
“Ljubezen je težnja po sami lepoti, ki že prej obstaja v dušah, prepoznavanje, sorodnost in nepojmovno razumevanje podobnosti.”
Plotin, Eneade III. 5.1.11.
Dve Afroditi
Tudi boginja Afrodita predstavlja moč privlačnosti. Vendar je pri pojmu človeške ljubezni, s tem pa tudi lepote ključno, da so stari Grki govorili o dveh Afroditah. Afrodita Uranija, nebeška Afrodita, je rojena iz morske pene (aphros – gr. pena), Afrodita Pandemos, zemeljska Afrodita, pa je hči Zevsa in Dione. Starejšo Afrodito, Uranijo, so novoplatoniki povezovali tudi z nebeško ljubeznijo, ljubezen duše in duha, mlajšo, Pandemos, pa s telesno, tuzemsko ljubeznijo. Uranija je izvir svoje ljubezni in lepote našla v neminljivem svetu brezčasnih, arhetipskih vrednot, Pandemos pa je bila povezana z materialno resničnostjo, njenimi potrebami in željami.
Platon je opredelil ljubezen kot težnjo po lepoti in nesmrtnosti3. Tako kot torej obstajata dve vrsti ljubezni (do zaznavnega s čuti in do duhovnega), obstajata tudi dve vrsti lepote – prva je telesna, druga pa arhetipska ali duhovna. Plotin je dejal: “Lepo, ki je v telesu, je netelesno4, to kar telesu daje lepoto, je arhetipska Lepota, katere del so vsa posamezna lepa telesa. Zaljubljene pritegne telesna lepota, ker v sebi nosijo nezavedni spomin na ideal lepote. Zato se je treba zavedati, da je to, kar nas pritegne v tem, kar ljubimo, prav transcendentalna Lepota, lepota predmeta pa je le njen odraz. In kaj duši daje lepoto? Vrlina je lepota duše, in ta je resničnejša od preostalih lepot5. Prav vrlina je tista, v katero se Afrodita (ali naša duša) zaljubi.
Zlata Afrodita – večna mladost
Z Afrodito Uranijo je povezan še en vidik Afrodite – Zlata Afrodita. Ta predstavlja večno mladost, s katero je obdarjena Afrodita. To je stanje, v katerem se znajde človeška duša v trenutkih zaljubljenosti v to, kar je Večno in kar je Lepo, s tem pa tudi – kakor navaja Platon – vse, kar je Dobro, Pravično in Resnično. To je zanos duše, ki nam omogoča udejanjanje večnih idej v minljivem svetu. Ta ni odvisen niti od starosti niti od mladosti telesa, v katerem je duša, kajti večna mladost ni lastnost telesa. Doživeti Zlato Afrodito pomeni dotakniti se večnosti.
Vsak človek v sebi nosi dve Afroditi – ena iz nas naredi vsakodnevne ljudi, druga nas približuje večnosti. Afrodita, ki so jo pogosto istovetili s človeško dušo, v sebi združuje težnjo Ljubezni in izpolnitev te iste težnje, tj. Lepote in Nesmrtnosti. Z njo se lahko poveže vsak človek ne glede na prostor in čas, v katerem živi. Za to je potrebno le eno – zavestna usmeritev svojih prizadevanj proti neminljivemu v nas in v svetu, ki nas obkroža.
Orfična himna Afroditi6
Uranija, vzvišena, kraljica, ki ljubiš smeh, rojena iz morja, ki ljubiš noč, izraza, ki ga preplavlja začudenje;
Vsevedna, iz katere je nastala nujnost (Ananke), stvarnica, nočna boginja, dama, ki vse povezuješ, tvoja naloga je združiti svet v harmoniji, o božanska moč, trojna usoda (Mojre) vlada po tvoji zapovedi, vse, kar je ustvarjeno, je enako podrejeno tebi: vse, kar je na nebu – ki zajema vse –, na blagorodni zemlji in v viharnem morju, priznava tvojo oblast in posluša tvojo zapoved, mogočna spremljevalka boga Bakha.
Boginja poroke, čudovita za pogled, mati Erotov, ki se radi gostijo; vir gotovosti (Pheitha), vir skrivnosti, kraljica naklonjenosti, ti vzvišenega rodu, vsenavzoča in nevidna; svatbena Lukaina, naklonjena ljudem, najbolj zaželena, darovalka življenja, mila.
Velika nositeljica žezla bogov, tvoja naloga je, da med smrtniki spletaš neizbežne vezi; in vsako pleme divjih pošasti strašnih povežeš z magičnimi verigami nerazumnega hrepenenja.
Pridi, Ciprčanka, bodi naklonjena moji molitvi, najsi siješ visoko na nebu ali zadovoljna v dišeči Siriji vladaš;
najsi te nosijo, vso iz zlata, prek egipčanskih ravnin, da poleg njihovih svetih poplav, plodnih in slavnih, tvoje blaženo domovanje postavijo;
najsi se radostiš na azurnih obalah, kjer morje s penečimi valovi buči, in se veseliš zborom smrtnikov, ki prepevajo;
najsi čudovite nimfe z jasnimi, modrimi očmi, ki radostno prebivajo na peščenih obalah, njim že od vekomaj poznanih, vozijo tvojo hitro zlato kočijo;
najsi se ustaviš na Cipru tvoje znamenite čudovite matere, kjer te – najlepša nimfa – vsakega leta neporočene nimfe slavijo in se združujejo v pesmi, ki prepeva čistemu Adonisu in tebi, Božanski.
Pridi, ti, ki vse privabljaš, bodi naklonjena moji molitvi, kajti priklicujem te s posvečenim umom, polnim spoštovanja.
___________
Opombe (*navedbe virov se ravnajo po hrvaškem izvirniku):
1 Eros Phanes – najstarejši bog, rojen iz jajca sveta; Eros filozofov in misterijev, ki je imel veliko podobnosti s prvim Erosom; in Eros (danes najbolj znan), najmlajši med bogovi (Platon ga v Simpoziju imenuje “demon”, ki ni niti človek niti bog, temveč posrednik med njima), ki se prikazuje v podobi mladeniča in je po navadi sin Afrodite ali sin Porosa in Penije.
2 Aristofan, Ptice.
3 Platon, Ion, Simpozij, Fajdros, 203a.
4 Plotin, Eneade (VI. 3.16.19).
5 Plotin, Eneade ( I. 6.1.49).
6 Vir: www.theoi.com; himna 54.