Gray-Wolf-Mom-w-Paw-Note-CaDandanes je med nami zakoreninjena predstava o volku kot o surovi zveri, ki napada druge živali in celo človeka.

Vendar pa pogled na volka v preteklosti ni bil vedno takšen. Ljudstva, ki so še živela v tesnejšem stiku z naravo, so poznala pravo naravo volkov, njihovo inteligentnost, organiziranost in še več – veliko medsebojno naklonjenost, prijaznost, sodelovanje in predanost družini.

Zgled družinskih vrednot

Če opazujemo, kako cela družina sodeluje pri vzgoji mladičev, se lahko le čudimo temu učinkovitemu timskemu delu …

Zgodnje priprave na prihod novega legla potekajo tako, da oba starša za prihajajoče novorojence kopljeta brlog. Mati je ponavadi tista, ki koplje intenzivneje. Ostali člani ji prijazno prinašajo hrano, saj sama ne hodi več na lov.

Spomladi se rodijo prav majceni volkovi, ki so slepi, gluhi in popolnoma odvisni od matere. Zato se v prvih dneh po njihovem rojstvu mati sploh ne premakne od svojih mladičev, hranijo pa jo še vedno ostali odrasli člani družine.

Mati volkulja postopoma začne podaljševati čas, ki ga preživi stran od mladičev in tako ti postajajo vse bolj neodvisni. Počasi pričnejo kukati ven iz svojega varnega zavetja.

wolves2Medtem ko mati z ostalimi odraslimi volkovi zopet začenja hoditi na lov, vlogo “varušk” mladičev prevzamejo njihovi starejši bratje in sestre. V obdobju, ko mladi volkci razvijajo svoje gibalne sposobnosti, so izredno razigrani. Takrat lahko takrat opazujemo najbolj osupljive, ljubke in nežne prizore v odnosih med volkovi, saj odrasli ne le da skrbijo zanje in jih hranijo, pač pa se tudi veselo igrajo z njimi.

Ko volk odraste, zapusti družino, da bi našel svojo družico. In ko jo najde, je nikoli več ne zamenja! Volčji par si ostane zvest celo življenje. Seveda zaljubljenca skupaj ustanovita lastno družino in z mladimi volkci zraste nov trop.

Lov: vsi za enega, eden za vse

Za volkove ni tako enostavno uloviti plen, saj je divjad, ki jo lovi, v mnogih primerih hitrejša in se zna ubraniti. Zato morajo volkovi sodelovati in delovati premeteno. Včasih del tropa odide naprej, se potuhne in v zasedi čaka, medtem ko drug del prižene plen naravnost v njihove kremplje. Volkovi so zviti in prebrisani – lahko namreč zamotijo del skupine in se prikradejo za hrbet nič hudega slutečih.

Strokovnjaki pravijo, da volkovi lovijo “etično”, saj divjadi nikoli ne prikrajšajo za najmočnejšega, za vodjo, temveč si za svoj obrok izberejo najšibkejšo in starejšo žival – morda zato, ker je tako najbolj enostavno. Zanimivo pa je tudi indijansko izročilo, ki pravi, da volkovi izberejo tisto žival, ki je pripravljena umreti. Po njihovem prepričanju se volk šele v trenutku soočenja s plenom, tik pred napadom odloči, ali bo napadel ali ne. Volk mora namreč v očeh plena prepoznati pripravljenost na smrt.

Full_Profile_Gray_Wolf2Kdo skrbi za red?

Trop ima vedno svojega poglavarja, t.i. alfa samca, ki je po navadi najmočnejši in najhitrejši. Prepoznamo ga po njegovi pokončni drži, dvignjenih ušesih in dvignjenem repu. Ostali mu ponižno izkazujejo čast in predanost tako, da pred njim spustijo ušesa, spodvijejo rep in počenejo.
Dominantni samec je vodja pri lovu. Preden gre skupina v akcijo ali po njej, poteka kratek “obred”, ko vsak član prisloni svoj smrček k poglavarjevemu. To bi si lahko razložili kot simboličen poljub iz hvaležnosti, da je poskrbel za hrano.

Vodja tropa tudi “označi” pripadnike svojega tropa tako, da se podrgne ob njih in s tem pusti svoj vonj. Članom drugih tropov je na tak način popolnoma jasno, v kateri trop spada posamezen volk.
Zanimivo je, da se alfa samec in samica ponavadi tudi edina parita. Največkrat namreč primanjkuje hrane, da bi vsak volk in volkulja v določenem tropu lahko nahranila lačne gobčke svojih mladičev.

Kaj pa volk samotar?

Med volkovi prihaja do pojava, ki ga med živalmi sicer redko srečamo. To je nekakšna osamitev. Čemu volk zapusti svoj trop, če pa živi s svojo družino v takšnem lepem sožitju? Znanstveniki še niso našli enotnega odgovora, vendar je razlogov verjetno več.

f_brotherwolf98_04_jimbrandZanimivo je, da vsi volkovi ne zapustijo tropa pri določeni starosti – nekateri ponižano odidejo, če jih na vodilnem položaju izzove in premaga mlajši in močnejši, drugi so lahko izobčeni, če oslabijo, nekateri pa tropa tudi nikoli ne zapustijo!

Vendar večina začuti težnjo po osamosvojitvi, ko dosežejo spolno zrelost, to je nekje pri dveh letih starosti. Takrat si namreč volkovi želijo ustvariti svoje življenje in tudi sami sprejeti odgovornost za svoj trop.

Ta čas, ko živijo samotarsko življenje, je lahko za volkove zelo nevaren. Če na primer zaidejo na območje, ki pripada določenemu tropu, se to lahko konča tudi s smrtnim izidom. Volku je tudi težavno uloviti dovolj hrane zase brez kakršne koli pomoči. Najugodneje za osamljenega volka je torej, da čim prej sreča osamljeno volkuljo, ki je tako kot on zapustila svoj trop in takrat si skupaj ustvarita družino. Vseeno pa zanj prihodnost ni tako zelo črnogleda – v primeru, da mu ne uspe najti družice, se še vedno lahko vrne k tropu, ki ga je zapustil.

Zdaj ko smo se malo spoznali s temi “zverinicami”, ki skupaj z nami naseljujejo ta planet, nam morda ne bodo več naganjale takšnega strahu v kosti. Ob globljem vpogledu v svet teh bistrih živali bomo morda ponovno zaslutili izgubljeno povezanost z naravo.