Vodni ekosistemi so pravi pravcati svetovi, v katerih kar mrgoli od živopisne množice različnih bitij. Presenetljivo pri tem je, da vodni organizmi več od polovice dela ne opravijo zaradi sebe samih, temveč zato, da bi vzdrževali ekosistem in omogočali njegovo delovanje.
“Morske ledvice”

Po navedbah Sergeja Andrejeviča Ostroumova, dr. biologije in vodilnega raziskovalca na moskovski državni univerzi, npr. iglokožci in nekateri mehkužci s filtriranjem čistijo vodo in iz nje odstranijo 2−3-krat večjo količino materije, kot jo potrebujejo za prehrano. V nekaterih primerih mehkužci pojedo le 5−10 % tega, kar so očistili. Preostalih 90−95 % materije pa tovrstni mehkužci ne pojedo, temveč jo “le” očistijo iz okolja (pri čemer seveda porabijo svojo energijo in moč), zberejo v grudice in spustijo na dno. S temi grudicami se nato prehranjujejo bakterije, ki živijo tam.
“Ekološki davek”

Lahko bi rekli, da so ti mehkužci neke vrste filtratorji, ki po trditvah dr. Ostroumova v celotnem “vodnem organizmu” opravljajo vlogo ledvic, podobno kot ledvice pri človeku, ki filtrirajo našo kri. Dr. Ostroumov še dodaja, da je možno govoriti o t. i. “ekološkem davku”, ki je primerljiv z davkom v družbi. Npr. podjetnik mora prispevati določen davek, da bi imel stabilne pogoje za svojo dejavnost. Podoben davek plačajo tudi organizmi, toda ta davek je ponavadi veliko večji.

Znanstveniki vse pogosteje ugotavljajo, kako urejeni so ne le vodni, temveč tudi drugi ekosistemi. Prihajajo do spoznanja, da je vsak ekosistem neke vrste “organizem” s svojimi organi, ki delujejo povezano in usklajeno ter tvorijo usklajeno celoto. Predvsem pa je za ekosisteme značilno to, da mora vsak del, ki se želi povezati s celoto in v njej obstati, dati tudi svoj prispevek.

star
Clams
800px-Tonicella-lineata
Urchin
beatiful
800px-2_Tridacna_gigas2