Dolgo je vladalo prepričanje, da med sanjarjenjem različni deli naših možganov preprosto prenehajo delovati in da so takrat možgani precej manj aktivni. Zadnja leta pa znanstveniki ugotavljajo, da to ne drži. Tudi kadar naša pozornost ni usmerjena, je v naših možganih še vedno polno življenja. Le aktivirajo se druga področja, ki so jih poimenovali “omrežje privzetega načina” (“default mode network”).

slika-misliTo omrežje s svojimi centri (centrom za spomin, centrom za povezovanje, območjem, povezanim s samorecepcijo) je dejavno, ko se človek ne osredotoča na ničesar zunanjega, ko nanj ne delujejo nobeni zunanji dražljaji. Takrat se v naše misli prikradejo razni spomini, revizija preteklosti, sanje o prihodnosti … Delovanje na tem področju zopet preneha, ko se osredotočimo na posebno nalogo z določenim ciljem. Takrat se aktivirajo druga področja, ki jim v nasprotju s prej omenjenimi pravimo “omrežje za opravljanje nalog”.

Ko so naše misli v “privzetem načinu” – kadar naš um nima usmeritve, naše misli tavajo. Tudi sami lahko vidimo, da preprosto skačejo z ene na drugo. Vzemimo si kdaj trenutek in kot kakšen zunanji gledalec opazujmo, kako naš um deluje tudi brez naše volje. Opazujmo, kakšne misli se nam pojavljajo.

Pogosto se nam je že zgodilo, da nam je čas, ko smo bili popolnoma zavzeti z določeno nalogo, minil, kot bi trenil. Če si prikličemo tako dejavnost v spomin, bi se verjetno lahko strinjali, da so to bili trenutki velike izpolnjenosti, zadovoljstva. Medtem je področje “prostega teka” – kot bi morda lahko tudi imenovali “omrežje privzetega načina” – nedvomno mirovalo.

Če pa opazujemo, trenutke neusmerjenih misli, kadar smo zdolgočaseni ali se preprosto ne moremo osredotočiti na nalogo – vidimo, da večinoma niso tako blagodejni. Na splošno ugotavljajo, da med aktivnostjo “omrežja privzetega načina” nismo preveč srečni. To je pokazala tudi raziskava na Harvardu (Westly 2011), v kateri so bili udeleženci slabše razpoloženi, ko so poročali, da njihove misli tavajo, in boljše razpoloženi, ko so bili zaposleni z nečim, kar je zahtevalo mentalni napor.

Pogosto si želimo, da bi bili čim manj obremenjeni, tako ali drugače – tudi umsko, vendar se pogosto prav takrat, kadar smo navidezno najbolj razbremenjeni, začnemo najbolj obremenjevati – z raznimi strahovi, skrbmi, nerealnimi slabimi scenariji o prihodnosti, premišljevanjem o preteklih dogodkih in o tem, kaj bi lahko storili drugače …

construction-664679_1280S tem dognanjem lahko vidimo tudi smisel znamenitega reka Williama Cowperja:
Nezaposlenost ni počitek; prazen um je vznemirjen um.
(Absence of occupation is not rest; A mind quite vacant is a mind distressed.)

Človek je podvržen zakonitostim narave – lahko bi rekli, da privlačna sila “zemlje”, “sila teže”, deluje na vse, tudi na naše misli, kadar ne delujemo v nasprotni smeri z lastno voljo …
Poenostavljeno bi lahko zaključili, da ljudje, nagnjeni k pesimizmu, nimajo dovolj stvari, ki bi jih v življenju zaposlovale, ali vsaj ne dovolj, da bi zavzemale njihovo polno pozornost, kar se odraža tudi v večji aktivnosti njihovega “omrežja privzetega načina”.

Znanstveniki sicer napovedujejo še mnogo raziskav na omenjenem področju, za nas laike pa so že dosedanji izsledki lahko dovolj koristni, da nas spodbudijo k razmisleku.

Tavanje misli med potrebnim predahom ima svoje dobre plati. Takrat se lahko rodijo nove ideje, zamisli, rešitve, odgovori na vprašanja, ki so nas dolgo mučila … Toda tavanje misli med prekomerno pasivnostjo prinaša nevšečnosti, ki se kažejo kot namišljeni strahovi, nerealne skrbi in druge nepotrebne misli, ki slabo vplivajo na naše razpoloženje.

Zanimivo je, da tudi raziskave o delovanju naših možganov potrjujejo, da človek ne najde pravega zadovoljstva v brezdelju – prej nasprotno – da notranji mir, kakor tudi kreativnost izvirata iz njegovega voljnega prizadevanja in delovanja.

Trenutki, kadar počnemo nekaj z veliko predanostjo in zanimanjem, s čimer smo tudi učinkovitejši in splošno koristni, so tisti, ki so tudi za posameznika resnično srečni trenutki.