Beseda “hipogej” dobesedno pomeni “podzemen”, sestavljena pa je iz grških besed “hypo”, ki pomeni “pod nečim”, in “Gaia”, ki je bila v starogrškem obdobju boginja Zemlje – Mati Zemlja. Ponavadi se ta beseda nanaša na podzemno svetišče ali grobišče.

 

Hipogej Ħal-Saflieni na Malti, ki je kot svetovna dediščina pod Unescovo zaščito, je najstarejši znani prazgodovinski podzemni tempelj na svetu. Ocenjujejo, da je bil zgrajen med letoma 3600 in 2500 pr.n. št.

Zanimiv in znan pa je predvsem zaradi posebnih akustičnih lastnosti ene od sob velikega podzemnega kompleksa, ki naj bi jo uporabljali kot preročišče.

Hipogej Ħal-Saflieni sestavlja serija sob v treh podzemnih nadstropjih, ki so med seboj povezana s prehodi, stopnicami, podzemnimi hodniki in skupaj merijo približno 500 m2. Stene so grobo izklesane iz apnenca in zglajene s kremenom, ki so ga morali od nekod prinesti, saj na Malti ni rudnikov kremena. Interaktivni ogled kompleksa

Številni obiskovalci poročajo o nenavadnem pojavu v tej sobi. Zvok besede, izgovorjene v njej, se namreč okrepi in odmeva tako, da ga je mogoče slišati po vseh prostorih. Pravijo, da je občutek takšen, kot da bi bili v ogromnem zvonu, kjer zvočne vibracije prežamejo celotno telo.

Raziskave so pokazale, da zvok s frekvenco približno 110 Hz resonira z omenjeno sobo v preročišču, kar je značilno tudi za nekatera druga starodavna do sedaj raziskana preročišča, kot so Newgrange, El Castillo in Cairn Euny. Tak resonančni odziv so pokazale raziskave, ki so jih leta 1994 izvedli na univerzi Princeton pod vodstvom profesorja R. G. Jahna. Vse te starodavne zgradbe segajo v obdobje približno 3500 pr. n. št., zgrajene so iz grobo obdelane skale, vendar so vse drugačnih oblik. Akustična značilnost, ki se pojavlja v vseh teh zgradbah, je zelo močna resonanca pri frekvencah med 95 in 120 Hz.

Tu se nam povsem naravno postavlja vprašanje, ali je bilo to namenoma tako? Ali je bilo svetišče v hipogeju zgrajeno tako, da bi okrepilo prav določeno zvočno frekvenco?

Paolo Debertolis in Niccolo Bisconti z univerze v Trstu in Sieni sta postavila teorijo, da je bila soba zgrajena tako, da lahko ustvari akustiko, ki vpliva na človeško psiho in poveča intenzivnost doživljanja mističnih izkušenj med obredom. Ta teorija je bila dodatno podprta, ko je dr. Ian Cook, ameriški psihiater, profesor in raziskovalec, leta 2008 objavil izsledke poskusa, v katerem so 30 prostovoljcem merili električno dejavnost v možganih (EEG), medtem ko so bili izpostavljeni različnim resonančnim frekvencam. Rezultati so pokazali, da se je ob frekvenci 110 Hz pomirilo delovanje leve, analitične polovice možganov in posledično je prevladalo delovanje desne, kreativne, imaginativne, intuitivne polovice. Takšne spremembe pa se niso pojavile pri preostalih frekvencah.

Drug poskus so izvedli raziskovalci s področja arheoakustike. V sobo hipogeja na Malti, kjer naj bi bilo preročišče, so postavili zelo občutljive mikrofone in digitalne snemalce, da bi zabeležili odziv sobe na različne zvoke človeških glasov in enostavnih inštrumentov, ki naj bi jih poznali v času, ko je bil hipogej v uporabi. Rezultati so pokazali, da moški glas lahko spodbudi resonanco sobe pri dveh frekvencah (114 in 70 Hz).

Če je bilo svetišče v hipogeju res namenoma zgrajeno tako, da bi okrepilo prav določeno zvočno frekvenco, bi morali njegovi graditelji poznati vpliv lastnosti materialov in oblik na akustiko.

Tovrstna gradnja pa bi bila kar zahteven projekt. To bi pomenilo tudi, da so poznali vpliv tovrstnega zvočnega odziva na človeka in njegovo uporabo za spodbuditev mističnih izkušenj.

Postavljanje zaključkov zgolj na podlagi dosedanjih raziskav bi bilo prenagljeno. Čeprav so izsledki že sedaj zanimivi, bodo morebitne prihodne raziskave odprle še boljši vpogled v kulturo in mistične ostanke starodavnega sveta.

Ženski glas, ki tako nizkih frekvenc ne doseže, pa ni imel tega učinka. Domnevajo, da so to frekvenco dosegali tudi z nekaterimi glasbili, ki so zavibrirala tako nizko.

Arheoakustika

Arheoakustika je interdisciplinarna znanstvena veda, ki zajema arheologijo in akustiko ter omogoča nov pristop h klasičnim arheološkim raziskavam.

Z zvočnimi inštrumenti raziščejo najdišče, pri čemer sprožijo odbijanje zvočnih valov od različnih konstrukcij in merijo lastnosti odbitih valov ter preučujejo zvočne lastnosti najdišč, ki se tam naravno pojavljajo.

Te nove raziskave lahko na primer dajo nove dokaze, zakaj posamezen prostor ali kraj veljata za sveta. S temi arheoakustičnimi analizami lahko ugotovijo, da je obstajalo določeno znanje o akustičnih pojavih, ki so ga uporabljali v starodavnih ritualih v neolitiku in poznejših obdobjih.

Najdišče v severni Italiji – hipogej Cividale del Friuli

Ena od znamenitosti Čedada, severnoitalianskega mesta, ki leži neposredno ob italijansko-slovenski meji in je bilo prvotno keltsko mesto, je tudi hipogej, ki na videz nima nobene podobnosti s hipogejem Ħal-Saflieni. Toda nedavne arheoakustične raziskave so pokazale, da ima nekatere nepričakovane akustične lastnosti, ki jih ima tudi hipogej na Malti.

Tudi ta hipogej ima tri nadstropja, ki so na prvi pogled groba oziroma neobdelana vendar se je kljub različnim posegom v konstrukcijo tisočletja ohranila akustična značilnost, ki jo ima tudi hipogej na Malti. Tudi ta hipogej torej nekatere frekvence močno okrepi.

V eni izmed dvoran/sob so izklesane tri maske v galskem slogu, kar kaže na keltski izvor.

Pripravila: Jerica Jerič

Več:

http://www.sbresearchgroup.eu/Immagini/Archaeoacoustic%20Analysis%20of%20an%20Ancient%20Hypogeum%20in%20Italy.pdf
http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.2752/175169608783489099
https://www.researchgate.net/profile/Andrew_Leuchter/publication/233638157_Ancient_Architectural_Acoustic_Resonance_Patterns_and_Regional_Brain_Activity/links/558306b108ae4738295b6ea3.pdf