Čustva pogosto v našem telesu sprožijo določene občutke: kadar na primer hodimo čez park, da bi se srečali s svojo simpatijo, naše srce razbija od navdušenja, medtem ko lahko strah pred pomembnim razgovorom za službo ohromi naše mišice in povzroči potenje ali tresenje rok.

Številne študije so pokazale, da nas naš čustveni sistem pripravi na soočanje z izzivi v našem okolju tako, da se aktivirajo naš srčno-žilni, kostno-mišični, nevroendokrini in avtonomni živčni sistem.

Do sedaj je bilo znano, da čustva vplivajo na naše telo, ne pa tudi, na katerih delih telesa in kako.

Na oddelku za biomedicinski inženiring finske univerze Aalto so zato izvedli raziskavo, v kateri je sodelovalo 700 prostovoljcev, da bi ugotovili, v katerih delih telesa zaznamo različna čustva – izsledke so statistično obdelali in grafično prikazali.

Kako se odzove telo?

Ugotovili so, da večino čustev doživljamo kot povečano aktivnost v zgornjem predelu prsnega koša, kar je verjetno povezano tudi s spremembo v dihanju in srčnem utripu. Pojavijo se tudi občutne spremembe v obraznem predelu – aktivirajo se obrazne mišice, pojavi se rdečica, temperatura kože se poveča …

custvaSodelujoči prostovoljci so srečo in ljubezen občutili kot toploto, ki se je razlivala po celem telesu, depresijo pa, ravno nasprotno, kot pasivnost, ki je ohromila celotno telo. Občutek nevarnosti in strahu so zaznali v predelu prsnega koša, jezo pa v rokah (najbrž zato, ker pomislimo na spopad z drugim). Žalost je večina občutila kot šibkost v udih, gnus pa predvsem v grlu in prebavilih. Prikaz teh čustev lahko vidimo na sliki.

na sliki: črna barva – nevtralno stanje, tople barve – povečana aktivnost, hladne barve – zmanjšana aktivnost

Vse kulture uporabljajo s telesom povezane izraze za opis čustvenih stanj. Mnogi reki, kot je “imeti metulje v trebuhu”, slikovito izražajo telesne odzive na posamezna čustva.

Potek raziskav

Sodelujoči so v raziskavi označevali, v katerih delih njihovega telesa se ob “omembi” posameznega čustva poveča aktivnost in v katerih se aktivnost zmanjša. Izvedli so pet različnih poskusov. Pri prvem so sodelujočim pokazali besede, ki so opisovale določeno čustvo. Pri drugem so morali prebrati kratke zgodbe, ki so spodbudile določeno čustvo, vendar niso vsebovale besed, ki bi to čustvo označevale. Pri tretjem so si morali ogledati nemi film, ki je prav tako zbujal določeno čustvo. Pri četrtem poskusu so sodelujoči opazovali slike obraznih mimik ljudi in iz njih so morali prepoznati čustvo osebe na sliki. S tem so poleg tega ugotovili, da lahko tudi pri drugih ljudeh prepoznamo njihova čustva in da se ta čustva prenesejo tudi na nas, saj telesno podoživimo njihovo žalost, srečo idr. To pomeni, da smo se sposobni vživeti v čustva drugih že samo z opazovanjem njihovih odzivov v posameznih čustvenih stanjih. Pri petem poskusu pa so uporabili skico človeške podobe iz prvega poskusa, pri katerem so bili z barvami označeni aktivirani in pasivizirani deli telesa, sodelujoči pa so morali iz označenih delov razbrati čustvo.

Vpliv kulturnega okolja

Znanstveniki so, da bi ugotovili, ali ljudje različno doživljajo čustva glede na svojo kulturo, jezik in raso, k sodelovanju povabili ljudi, ki so odraščali na vzhodu (Tajci) in zahodu (Finci, Švedi). Izsledki so pokazali, da ne glede na kulturo, jezik in raso ljudje občutimo čustva na enak način.

To pomeni, da zavestni in privzgojeni vzorci pri načinu odzivanja niso tako pomembni. Lahko bi rekli, da na naše gibe, izrazno mimiko, bitje srca, potenje, tresenje rok in drugo veliko bolj vpliva naša podzavest. Čustva izražamo avtomatično in o tem niti ne razmišljamo.

Zaključek

Čustva vplivajo na naše obnašanje in celo fizična stanja. Mehanizem pojava teh občutkov še vedno ostaja nepoznan. Raziskava telesnih odzivov na posamezna čustvena stanja je kljub temu dala učinkovito orodje – biološke pokazatelje za določitev čustvenih stanj. Lauri Nummenmaa, psiholog z Univerze Aalto, ki je vodil raziskavo, verjame, da bodo dognanja te raziskave pomagala pri diagnosticiranju in zdravljenju razpoloženjskih motenj.

Vir:
http://www.pnas.org/content/early/2013/12/26/1321664111.full.pdf