dvarakacompl(1)Legendarno indijsko mesto Dvaraka je – podobno kot Troja – dolgo časa veljalo le za mit. Toda naposled so arheologi le našli njegove ostanke, potopljene pod morsko gladino. Vse kaže, da je šlo za mesto, ki naj bi ga po izročilu ustanovil Krišna, eden Višnujevih avatarjev. Starodavnih teksti, kot so Mahabharata, Harivamsha in Purane, opisujejo njegovo ustanovitev, njegovo skrbno načrtovanjein njegovo slavo.

Eden od tekstov tako Dvarako opisuje kot cvetoče mesto s čudovitimi vrtovi, globokimi trdnjavskimi jarki in palačami. Skozenj naj bi potekale široke ceste, ki so povezovale trge, bivalne in poslovne dele mesta, slednje pa se je ponašalo tudi s pomembnim pristaniščem. Zanimivo je dejstvo, da ti opisi ustrezajo izsledkom raziskovalcev, kar navaja na spoznanje, da Dvaraka ni samo mit, ampak tudi del zgodovine!

V iskanju izgubljenega mesta …

Iskanje potopljenega mesta se je začelo že v 30. letih preteklega stoletja, vendar pa so se večji premiki zgodili šele v 80. letih, ko so arheologi dejansko odkrili Dvarako na dnu morja na severozahodni obali Indije v zvezni državi Gujarat.

Po odkritju je sledilo večletno proučevanje pod okriljem skupine raziskovalcev Marine Archaeology Unit (MAU) z indijskega Nacionalnega inštituta za oceanografijo, ki je dalo zanimive izsledke, vendar pa so se pojavili tudi določeni problemi, kot je npr. časovna umestitev.

dwaraka3Dwaraka1jpgProblem datacije

Kot pri številnih drugih arheoloških odkritjih se tudi tu pojavlja problem datacije. Znanstveniki namreč Dvarako umeščajo v obdobje med 18. in 15. stoletjem pr. n. št., njen potop pa naj bi se zgodil leta 1443 pr. n. št. Toda starodavni vedski astronomski teksti navajajo, da je prišlo do potopa leta 3102 pr. n. št., ko je nastopila sedanja doba kali juge in ko naj bi Krišna zapustil zemljo. To pomeni, da bi morala biti Dvaraka stara vsaj 5000 let! Dejansko so sodobne znanstvene metode datacije še precej nezanesljive, kar je tudi razlog za negotovost pri časovni umestitvi arheoloških najdb.

Veliki potop

Potop, ki naj bi bil razlog za izginotje mesta, na slikovit način opisuje Ardžuna, znameniti mitološki junak iz Mahabharate: “Morje, ki je udarjalo ob obale, je nenadoma prebilo meje, ki jih je postavila narava. Pridirjalo je v mesto in preplavilo njegove lepe ulice. /…/ Lepe zgradbe so izginjale ena za drugo. V samo nekaj trenutkih je bilo vsega konec. Za mestom ni ostala nobena sled. Dvaraka je postala samo ime, samo spomin.”

dwarka2Samo ime, samo spomin …

Ali vas zgornji opis ne spominja na biblijski potop? Na tem mestu je treba poudariti, da je mit o potopu prisoten tudi v številnih drugih civilizacijah in da dejansko ne gre samo za mit, ampak – kot smo videli pri Dvaraki – tudi za zgodovino.

Toda niso izginjala samo mesta, temveč cele civilizacije – spomnimo se samo Atlantide, o kateri piše Platon. Vprašamo se lahko – koliko mest je potopljenih v morje, koliko jih je še zakopanih pod puščavskim peskom? Zemlja stalno spreminja svoj obraz – gore se premikajo, vulkani bruhajo, viharji divjajo … Celi svetovi – živalski, rastlinski, človeški prihajajo in odhajajo – kot igralci z vedno novimi vlogami, v novih časih, v novih krajih, na novih prizoriščih. Koliko je pozabljenih mest, starih več tisočletij, v katerih so nekoč živeli ljudje – niti ne tako zelo drugačni od nas. Ljudje, ki so ljubili, jokali, se smejali in hrepeneli po podobnih stvareh kot mi?

Vsako obdobje, vsaka civilizacija, vsako mesto je nov oder … Kolikokrat je že padla zavesa? Kolikokrat se je že ponovno dvignila? Kolikokrat se še bo?

Zdi se, da je vsaj tista oddaljena zgodovina, ki tako zelo razvnema našo radovednost, za vedno izgubljena …