Že v naših najbolj rosnih letih smo se srečali s čarobnim, magičnim svetom vil in ostalih pravljičnih bitij. Takrat smo bili del njega, saj nas je popolnoma očaral in ponesel med svoje lepote. In čeprav danes naš razum zavrača njegov obstoj, v svojih srcih vseeno še naprej hranimo lepe spomine in globoke občutke lepote in harmonije – kot da tega čudovitega sveta nikakor ne bi hoteli zavreči in kot da po tihem verjamemo, da ostaja skrit v neki drugi idealni resničnosti.

Moč tega nevidnega in skrivnostnega sveta je velika, ne glede na to, ali vanj verjamemo ali ne – zato ni človeške tradicije in civilizacije, ki ne bi govorila o teh čudovitih bitjih gozdov in čiste, neokrnjene narave. Včasih, ko so bili še ljudje bolj povezani z naravo, z njo živeli in imeli do nje spoštljiv, harmoničen odnos, je bil ta svet veliko bližji – za nekatere celo resničen. Od nekdaj so celo veliki filozofi o njem pisali kot o harmoničnem svetu, ki je neomadeževan z zemeljskimi stvarmi in bližje duhu.

Vendar nevidni svet s svojimi očarljivimi bitji ni navdihoval le filozofov, temveč tudi umetnike, kot je npr. Shakespeare, ki ga je ovekovečil v svojem znamenitem delu Sen kresne noči, in slikarje, ki so s svojimi umetninami zgradili zlati most do njega. Če želite stopiti na ta most in ponovno prebuditi otroka v sebi, vas vabimo, da poletite skozi spodnji fotoalbum.