Opera z naslovom “Rensko zlato” (nem. Das Rheingold) je delo nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Gre za prvo opero v tetralogiji, ki nosi naslov  “Nibelunški prstan”. To je obsežen in veličasten ciklus epskih oper, ki temeljijo na germanski mitologiji. Ostale tri opere v ciklusu so “Valkira”, “Siegfried” in “Somrak bogov”. Za lažjo predstavo je spodaj podana kratka vsebina posameznega prizora. Ilustracije so delo mojstra ilustracije Arthurja Rackhama.

Prvi prizor

Na dnu Rena se igrajo tri renske hčere. Iz razpoke na dnu se pojavi palček Alberih in jim začne dvoriti, vendar ga te zaradi njegove grdote zavračajo in se mu posmehujejo. jih užaljen prekolne.

Ko napoči zora, se nekaj zasvetlika v vodi; renske hčere začnejo navdušeno poplesavati okoli sijaja. Zmedeni Alberih jih vpraša, kaj je to. Pojasnijo mu, da je to čarobno rensko zlato, ki ga morajo po naročilu svojega očeta varovati. Če bi nekdo vzel zlato in iz njega skoval prstan, bi lahko s pomočjo tega prstana zavladal celemu svetu. Kdor želi vzeti zlato, se mora najprej odreči ljubezni. Toda renske hčere verjamejo, da “vse, kar živi, želi ljubiti”. Ko Alberih vidi, da ljubezni ne bo dobil, se ji odreče in ukrade čarobno zlato.

Drugi prizor

Vrh gore. Votan in njegova žena Frika se prebudita in v daljavi zagledata grad, ki sta ga za njiju zgradila velikana, brata Fazolt in Fafner. Medtem ko se Votan radosti svojega novega doma, pa Friko zmrazi ob pomisli na ceno gradnje – v zameno za izgradnjo gradu je namreč Votan velikanoma obljubil prelepo boginjo Frejo, Frikino sestro. Čeprav sam pravi, da jima je ne namerava zares predati, je Frika še naprej zaskrbljena. Votan obtožuje Friko, da ga je sama prosila za izgradnjo gradu, sedaj pa se jezi; Frika odgovori, da dom potrebuje zato, da bi Votana držala pri sebi, saj se je zavedala njegove nezvestobe.

V tem trenutku priteče Freja, ki beži pred dvema velikanoma in Votana prosi za pomoč. Za njo prideta tudi velikana, bogova Doner in Fro, brata Frike in Freje. Votan skuša s težavo preprečiti prelivanje krvi. Ko Votan velikanoma pojasni, da jima ne more predati Freje, sta vsa zaprepadena, saj je dal obljubo. Votan zatrjuje, da jima je Frejo obljubil samo v šali, in zavlačuje v nestrpnem pričakovanju Loga.

Loge, bog ognja, pride še pravočasno; ostali bogovi ga ne marajo, saj ga imajo za prevaranta, Votan pa nadvse ceni njegove nasvete. Loge Votanu pripoveduje o bajnem bogastvu palčkov Nibelungov in o Alberihovi kraji renskega zlata. Velikani so pripravljeni sprejeti zlato kot nagrado, toda Votanu dajo na razpolago le čas do večera; medtem pa želijo Frejo pridržati pri sebi. Če Votan do večera ne prinese zlata, bodo vzeli Frejo. V tem primeru se bo slabo pisalo tudi ostalim bogovom, ki jih zlata jabolka iz Frejinega vrta ohranjajo večno mlade.

Po odhodu velikanov skupaj s Frejo se Votan in Loge spustita v Nibelheim, podzemno domovanje palčkov. Med njunim spuščanjem nastopi trenutek, ko orkester utihne in zasliši se zbor 18 nakoval, ki skuša ponazoriti muke zasužnjenih palčkov.

Tretji prizor

Nibelheim. Alberih je skoval prstan in z njegovo pomočjo zasužnjil ostale palčke. Svojega brata Mima je prisilil, da mu je od ostankov renskega zlata naredil čarobni šlem – Tarnhelm – s katerim se lahko spremeni v kar koli.

Prideta Votan in Loge, ki Mima izprašujeta o Tarnhelmu in Alberihovem prstanu. Nato se vrne Alberih z množico palčkov, ki prinašajo zlato in ga polagajo na kup. Alberih naposled vzame svoj prstan in ga poljubi. Ko palčki zagledajo prstan, kriknejo in se razbežijo.

Alberih se posveti prišlekoma. Hvali se, da bo zavladal svetu in povsod zasejal trpljenje. Votan je zgrožen nad Alberihovimi namerami in ga želi ubiti, toda Loge ga umiri. Odloči se, da bo Alberiha raje skušal dobiti na prevaro. Od njega zahteva, da dokaže moč tako, da se najprej spremeni v zmaja, nato pa še v žabo. Ko se častihlepni Alberih spremeni v žabo, ga Votan in Loge ga hitro ulovita in odvedeta s seboj. Vrnejo se na vrh gore. Sprememba prizora je enaka kot po drugi sceni, vendar v nasprotni smeri.

Četrti prizor

Vrh gore. Votan in Loge se vračata z Alberihom in ga prisilita, da jima preda vse zlato. Alberih pokliče svoje sužnje, ki prinesejo zlato in odidejo. Naposled Votan od njega zahteva tudi čarobni prstan. Alberih se upira, tako da mu ga mora Votan sneti s prsta, nato pa ga nadene na svoj prst. Alberih je obupan, zato na prstan vrže strašen urok, ki se glasi tako: Dokler prstana ne dobi nazaj, naj si ga želi vsakdo, ki ga nima, vsakdo, ki ga dobi, pa naj umre. Alberih s temi besedami odide.

Pridejo tudi ostali bogovi, kmalu zatem pa tudi velikani s Frejo. Fafner želi vzeti zaklad, Fazolt pa se ne želi odpovedati Freji, temveč jo želi vzeti za ženo. Da bi se velikani lažje odločili, ali je zlata dovolj, da bi zamenjalo Frejo, ga začnejo metati na kupe okoli nje. Fazolt pa še vedno vidi njene lase. Votan nejevoljno vrže Tarnhelm na kup. Toda Fazolt še vedno vidi Frejino lepo oko in odločno zatrjuje, da se ne bo odrekel Freji, vse dokler ga lahko vidi. Velikani od Votana zahtevajo tudi prstan, vendar jim ga ta v nobenem primeru noče predati. Tedaj se pojavi skrivnostna boginja zemlje in prerokovanja Erda in Votana opozori, da mora predati prstan, sicer se mu slabo piše. Votan jo prestrašen uboga in velikani osvobodijo Frejo.

Fafner se odloči, da mora večji del zlata pripadati njemu, ker Fazolt ne bi delil Freje z njim. Loge prišepne Fazoltu, da naj vzame samo prstan, toda Fafner mu ga ne želi dati. Velikani se spopadejo in Fafner ubije Fazolta. Bogovi ga ogorčeni opazujejo, kako nagrabi zlato, vzame prstan in odide.

Naposled se bogovi pripravljajo, da bi vstopili v svoj novi dom. Doner prikliče strelo, da bi razbila nenavadno meglo, ki se je nabrala v Frejini odsotnosti (znak staranja bogov), Fro ustvari mavrico do gradu, po kateri se bogovi povzpnejo do nebes. Votan ves v zanosu prepeva v pozdrav svojemu gradu in ga poimenuje Valhala. Loge, ki ve, da se približuje konec bogov, ne želi z ostalimi vstopiti v Valhalo. Razmišlja celo, da bi uničil ostale bogove in to, kar so dobili s prevaro. Zasliši se jok renskih hčera, ki žalujejo za svojim zlatom. Votan jih preklinja, ker mu kalijo mir, in bogovi vstopijo v Valhalo.
Konec