Raffaello Santi (1483–1520) je še en velikan renesanse, ki velja za enega največjih umetnikov vseh časov. Rojen je v italijanskem mestu Urbino, kjer je pridobil slikarsko izobrazbo, kasneje pa ga je pot ponesla v Firence. V tem cvetočem mestu je z velikim zanimanjem proučeval dela velikih mojstrov, kot so Leonardo, Michelangelo in Fra Bartolomeo. Posvetil se je predvsem njihovim metodam, s katerimi so ustvarjali igro svetlobe in sence, anatomiji ter doseganju dramatičnega učinka. Tu so nastajale tudi njegove slavne upodobitve Madon, katerim je znal podariti izjemno nežnost in gracilnost.

Po nekajletnem bivanju v Firencah se je napotil v Rim, kamor ga je povabil Papež Julij II., da bi poslikal Vatikanske dvorane, znane tudi kot Raffaellove stanze (stanza: ital. soba). Po smrti papeža Julija II., ki ga je nasledil Leon X., so se Raffaellovi vpliv, odgovornosti in naročila še povečali. Med drugim je bil imenovan za glavnega arhitekta Bazilike sv. Petra.

Umrl je dokaj mlad, pri 37 letih, vendar je kljub svoji kratki življenjski poti za seboj pustil neizbrisen pečat v svetovni umetnosti.