Življenje vsakega človeka je polno simbolov. Spremljajo nas v sanjah in v budnosti, v komunikaciji z drugimi ljudmi, v vsem, kar sta ustvarila človek in narava, v naših lastnih poskusih, da izrazimo sebe skozi naše misli, občutke, besede in delovanje. Pojavljajo se takrat, ko poskušamo govoriti o neizrekljivem, razložiti nerazložljivo, poenostaviti zapleteno.

Mandala je primer kompleksnega simbola. Beseda “mandala” pomeni krog ali “to, kar obkroža”, njen pomen pa v sebi zajema tudi osnovne lastnosti oblike: niz različnih simbolnih likov in prizorov, ki so okrog središča razporejeni v obliki kroga ali štirikotnika.

Mandale so obstajale že od nekdaj v praktično vseh kulturah kot simboli človekovega prizadevanja, da svoje življenje uredi po naravnih, božanskih zakonih harmonije in skladnosti. V tibetanskem budizmu so mandalo uporabljali kot yantro – obredni pripomoček, ki je pomagal pri meditaciji in koncentraciji. Vendar pa mandala ni le last tibetanske kulture. Različne variante tega simbola najdemo v Indiji, na Kitajskem, v Južni in Srednji Ameriki, Evropi, itn. Veliko zgradb in mest je imelo obliko mandale.

Mandala pa je našla svoje mesto tudi v sodobni psihoterapiji. Po C. G. Jungu so mandale sredstvo za doseganje notranjega reda. S preučevanjem mandal, ki so jih narisali in sanjali njegovi pacienti, je prišel do zaključka, da so te izraz njihovega psihičnega stanja in sredstvo komunikacije med zavednim in nezavednim v človeku.