Leonardo da Vinci (1452−1519) je bil eden največjih genijev renesanse, ”homo universalis”, ki je v sebi združeval slikarja, arhitekta, izumitelja, glasbenika, kiparja, misleca, matematika in inženirja. Njegov umetniški izraz je monumentalen in kompleksen, njegov stil pa je imel velik vpliv na poznejše generacije umetnikov. Prav posebej se je navduševal nad misterijem človeškega obraza in možnostjo branja ”vzgibov duše”, ki se odražajo v mimiki obraza in na njegovem izrazu.

Rojen je bil v mestu Vinci v Toskani in se je pogosto selil od mesta do mesta po vsej Italiji, ob koncu svoje življenjske poti pa se je na povabilo francoskega kralja odpravil v Pariz, kjer je tudi umrl. Že od najzgodnejšega otroštva je bil deležen velikega občudovanja in je kmalu, ne glede na področje, presegel svoje učitelje. Znana je zgodbica o Verrocchiju, slavnem italijanskem slikarju in učitelju malega Leonarda. Potem ko je prvi uvidel, da je njegov učenec veliko bolj nadarjen od njega, ni nikoli več vzel čopiča v roke.

Leonardo je že v svojih rosnih letih izkazal izjemno domišljijo. Risal je brez prestanka in v oblakih, pepelu, blatu ter drugih ”madežih” videl razne podobe, ki jih je nato prenesel na slikarsko platno. Proučeval je naravo in hrepenel po tem, da bi spoznal vesolje. Še posebej ga je zanimal let ptic, saj je želel narediti prvi leteči stroj. Zaradi njegove genijalnosti so ljudje govorili, da je svoje talente pridobil z božansko milostjo.