Grške bogove so nam žal pogosto prikazovali kot nekakšne smešne like, ki neprestano spletkarijo, zapadajo v medsebojne konflikte in se zapletajo v nezakonske zveze.

Vendar pa je treba pogledati za lupino, za tančico, treba je preseči naše antropomorfne predstave ter videti zakone, principe in bistvo, ki se skrivajo za obiljem raznih oblik in naših predstav. Ti zakoni vladajo na vseh ravneh obstoja – tako pri človeku kot tudi v vesolju. Vsak bog pooseblja skrite moči in potenciale, ki jih moramo osvoboditi. Človek mora v sebi odkriti vse tiste božanske moči, ki jih v mitologiji poosebljajo Zevsovi otroci in drugi bogovi. Pot človeka, ki išče modrost in osvobaja svoje potenciale, je proces, ki ponavlja izvorni mit o rojstvu bogov in ustvarjanju sveta.

Tudi mi ustvarjamo svojo usodo in vsak ima zmožnost, da jo izboljša. Zevs tako simbolizira človekovo težnjo po izpopolnjevanju, izražanju skritega in s tem približevanje cilju, ki ga je usoda namenila človeku, tj. postati božanski, kar pomeni moder, dober, plemenit in human. Cilj filozofskega iskanja je pridobivanje jasnosti – več svetlobe je v duši, lepše in bolj harmonično je življenje, ki ga ustvarjamo.