RenesansaLJ-MBRenesansa je v Evropo prinesla nov žarek upanja. S ponovno obuditvijo antičnih učenj se je evropskemu človeku uspelo iztrgati iz krempljev dogmatskega srednjega veka. Renesančni humanizem je podal temelje novim, spoštljivim odnosom do sočloveka in narave. Sanje humanistov o novem in lepšem svetu so se počasi začenjale uresničevati in začel se je preporod na vseh področjih človekovega delovanja: Umetnost je dobila nov razmah, znanost je ubrala novo smer, kultura se je približala ljudem …

Renesansa nam je pokazala, kaj lahko pridobimo z vrnitvijo človeških vrednot v vsakdanje življenje. Pokazala nam je na potrebo po praktični filozofiji in na moč ter življenjskost takrat oživljenih učenj, zlasti Platonovega in hermetičnega učenja.

Posamezna predavanja:

Florentinska-akademija11. Florentinska akademija – srce renesanse

V 15 stol., ko v Evropi običajnemu človeku klasična učenja niso bila dostopna, ko je bil zatiran in ni imel možnosti za razmišljanje s svojo glavo in kreativnost, je bil pojav novoplatonske Akademije v Firencah pravo zdravilo za takratno dekadentno družbo. V pičlih 50 letih delovanja te filozofske šole je bilo posejano seme, ki je pozneje omogočilo dvig naše civilizacije.

Firence so postale politično in kulturno središče tedanje Italije, postale so mesto, kjer je umetnost dobila novo razsežnost. Srce mesta, ki je poganjalo nov napredek, je bila novoplatonska Akademija. To je bilo žarišče, kjer so se rojevale velike ideje in kjer so se formirali veliki ljudje. Vsi najvplivnejši politiki, filozofi, umetniki – ljudje, ki so na različnih področjih pripomogli k napredku družbe, so izhajali iz te šole. Dali so impulz, ki je segal prek meja samih Firenc, prek meja Italije in v večji del Evrope.

2. Potreba po notranji obnovi

Redki med nami so popolnoma zadovoljni svojim življenjem. Čeprav imamo pogosto zagotovljeno skoraj vse – imamo možnost šolanja, položaj in materialno preskrbljenost, imamo družino, partnerja, otroke − vseeno nekaj manjka. Kot da smo zabredli v nekakšno življenjsko slepo ulico in ne najdemo izhoda.

Čutimo globoko potrebo po spremembi, po notranji renesansi. Sprašujemo se, ali je sploh mogoče nekaj spremeniti. Želimo si preskočiti v neki drugi film, iz tragedije v komedijo, iz grozljivke v romantiko.

POTREBA-PO-NOTRANJI-OBNOVI

Želja obstaja, toda pogosto vse ostane samo na tem. Čakamo, da spremembe pridejo same po sebi. Čas mineva, spremembe se ne kažejo na obzorju in naposled razočarano dvignemo roke od vsega. Življenje se nam zdi kruto, neusmiljeno in nesmiselno.

Pri tem pozabljamo, da sami nismo naredili popolnoma ničesar. Nobena prava sprememba ne pride od zunaj, temveč je otrok naše notranje volje in delovanja. Najprej treba priti do notranje spremembe in šele potem se kot odraz tega pojavi zunanja sprememba.

To je podobno kot v naravi − v njej se vse spreminja in obnavlja. Opažamo, da obstaja nek notranji vzrok, ki jo žene h gibanju naprej. V tem procesu spreminjanja se staro zmeraj zoperstavlja novemu. V naravi je obnova nujnost. Enako velja za človeka − le da je pri njem sprememba prepuščena njegovi lastni izbiri.

Kaj je notranja renesansa? To je novo rojstvo, obnova, to je življenje, ki se znova pojavi po trenutku teme − teme, v kateri smo bili prepričani, da je luč ugasnila.

Začeti znova ni tako enostavno. Zakaj se bojimo sprememb? Zakaj se pojavlja strah, ko razumsko vemo, da te spremembe prinašajo samo nekaj dobrega. Zato, ker moramo te spremembe narediti sami, samostojno, iz oči v oči s samimi seboj, brez odobravanja ali neodobravanja drugih ljudi, ne glede na aplavze ali kritike drugih.

Nikoli ni pozno za spremembo, za nov začetek. Vsako človeško bitje ima priložnost za novo rojstvo − za notranjo renesanso …

hERMETIZEM-RENESANSE13. Hermetizem renesanse

Hermetizem izhaja iz ideje, da je človek bitje, ki je pozabilo na svoj božanski izvor, vendar ga lahko zaradi svoje inteligence in uma znova pridobi. Inteligenca je razumljena kot odraz božanskega uma in ne goli razum. Inteligenca in intuicija s sposobnostjo povezovanja nasprotij omogočata vključitev človeka v naravo in vrnitev v božansko stanje.

Univerzum in človeka oživlja ena in ista energija. Človek je v vsem tem aktivno in ne pasivno bitje, je akter življenja, pri čemer je uporaba njegove lastne volje ključna za njegovo evolucijo. Nikolaj Kuzanski tako pravi: “V trenutkih temeljitega poglabljanja prisluhnemo govoru Boga. Bodi svoj in jaz bom tvoj. Če si svoj lastni gospodar, bom jaz s teboj. ”

Goli racionalizem ne omogoča razumevanja navideznih nasprotij, s katerimi so prežeti hermetični teksti, niti njihove pomiritve. V njih je svet prikazan kot odraz božanskega in kot dober, po drugi strani pa kot nekaj zlega in kot grob človekove nesmrtne duše.

V hermetični tradiciji je poudarjena dvojna narava človeka: minljivo in omejeno telo je dejansko grob duše. Hermetično učenje nakazuje na potrebo po tem, da človek preusmeri svojo zavest od zemlje proti nebu, da odkrije svobodo in prevzame odgovornost za lastno evolucijo. “Stori, da postaneš velik brez mere, s skokom, ki te osvobaja vsega telesnega. Dvigni se nad celoten čas /…/. Razumi, da zate ni nič nemogoče, glej nase kot na nekoga nesmrtnega in zmožnega, da vse razume, vso umetnost, vse znanje in pomen vsakega živega bitja.” (Corpus Hermeticum)

4. Intuicija v znanosti

Znanost-plakat1Znanstveniki so med intelektualno najbolj sposobnimi ljudmi, ki z opazovanjem in prodornostjo svojega intelekta postavljajo teorije, s katerimi poskušajo opisati zakonitosti delovanja našega sveta. Vendar pa se je človeški razum, čeprav je odlično orodje za sistematiziranje in razlaganje, izkazal kot nezadosten za resnično spoznavanje in odkrivanje. S samim sedenjem za računalnikom, testiranjem ali izpeljevanjem enačb naletimo na določene meje, prek katerih goli intelekt ne seže. Izkušnje številnih znanstvenikov govorijo o tem, da pomembne rešitve, povsem novi pogledi oziroma revolucionarni znanstveni preboji pridejo iznenada – in to takrat, ko njihov razum miruje.

Človeški um nosi še druge sposobnosti, kot so imaginacija, sposobnost uvida ali intuicija. Čeprav ta stran našega uma pri večini še ni dovolj razvita, jo lahko nekateri ljudje vsaj delno uporabljajo. To so najbolj kreativni ljudje ne glede na področje svoje ustvarjalnosti. To so ljudje, ki prinašajo novosti in utirajo pot napredku človeštva.

Na predavanju si bomo pogledali dosežke in izkušnje posameznikov, ki so stopili v znanstveno ospredje prav s svojo intuicijo in sposobnostjo imaginacije. Med drugim bomo omenili vsestranskega renesančnega genija Leonarda da Vincija. Predstavili bomo osupljive trditve Giordana Bruna, ki je v 16. stoletju brez empiričnih poskusov prišel do odkritij, ki jih lahko z uporabo tehnologije potrdimo šele danes, štiri stoletja pozneje. Renesančnim znanstvenikom bomo dodali še izkušnje Nikola Tesle, Alberta Einsteina ter drugih poznanih znanstvenikov, ki nam prav tako govorijo o tem, da v človeku spijo sposobnosti, ki jih pogosto ne poznamo in se jih zato ne trudimo razvijati.

Ker je cilj psihologije in filozofije med drugim človeku pomagati, da bi spoznal sebe in razvil svoje speče sposobnosti, zajemata tudi praktične napotke, kako razvijati kreativno razmišljanje in prebuditi intuicijo. Na predavanju se bomo delno dotaknili tudi teh napotkov.

Najava dogodkov: