V Novi Akropoli smo izdali knjigo, izbor člankov, avtorice Jelene Sikirić, z naslovom Življenjska izbira.
Gre za izbor psiholoških člankov, napisanih na priljuden in topel način, za katere menimo, da lahko človeku močno koristijo v vsakdanjem življenju, pri njegovih notranjih bojih.

Citati iz knjige

01-Nova-KnjigaNe obstajajo različne izbire. V življenju dejansko obstaja samo ena velika, edina in celovita izbira. Ljubljeno delo, ljubljena oseba, družina, pravi prijatelji, pogled na svet in zanimanja – to niso različne poti, ki bi si med sabo nasprotovale. Vse te poti so samo del ene in iste Poti, ki so jih nekoč imenovali smoter življenja.
***
Zdi se, da usoda vsakokrat na koncu ene etape in na začetku nove želi, da znova določimo, kaj je za nas v življenju pomembno, kaj je za nas najsvetejše. S svojimi izvirnimi preverjanji in preizkušnjami v trenutkih izbire jasno pokaže, da ne zadostuje le namera, temveč se je treba vedno znova boriti za to, kar imamo radi in v kar verjamemo.
***
Stari filozofi so govorili, da velike ljubezni ni mogoče prebuditi na ukaz, ni je mogoče načrtovati, zahtevati kot nagrado, kupiti ali prodati. Veliko ljubezen si je treba prislužiti. Ljubezen pride sama kot plod človekovih sanj, bojev in iskanja. Pride takrat, ko jo je človekova duša pripravljena sprejeti, se ji povsem predati, se v njej preroditi, začeti na svet zreti drugače in obrniti novo stran v knjigi svoje usode – ki pa ni le njena usoda …
***
Začeti znova ni tako enostavno. V takih okoliščinah praviloma dobre namere ne zadostujejo, kajti takoj ko se lotimo dela, začne delovati naravni zakon ciklusov. Po začetnem obdobju sprememb in velikega napora, usmerjenega v spreminjanje nečesa v življenju, nastopi druga faza, v kateri se obupani ustavimo, brez moči za premagovanje prvih težav in prvega upora lastne osebnosti, ki se le stežka ukloni prevzgoji.
***
Duša išče lepoto in izvore navdiha. Duša mora spoznati, katere vrednote ne umirajo. Potrebuje občutek večnosti in nesmrtnosti. Duša išče tisto sveto in lepoto, ki bi jo lahko tako navdihnila, kot navdihujejo skrivnostne zvezde na nebu. Človek brez svetega, brez lepote, brez večnega in brez neba je resnično osamljen. Duša se mora zavedati, da ni nič naključnega in da se z njo ne dogaja nič takega, česar ne bi mogla prenesti. Vedeti mora, da je vse, kar se v življenju zgodi, podkrepljeno z znamenjem usode.

O avtorici

IMG_1608Jelena Sikirić, rojena leta 1956 v Zagrebu, je filozofija in psihologinja ter predsednica društva Nova Akropola v Rusiji. Diplomirala je na zagrebški filozofski fakulteti, kjer se je specializirala iz otroške psihologije, na pariški Sorbonni pa tudi iz klinične psihologije.

V Parizu je postala članica mednarodne organizacije Nova Akropola in opravila njen celotni program. Leta 1979 se je vrnila v Zagreb, kjer je ustanovila podružnico Nove Akropole. Leta 1986 se je preselila v Moskvo in tudi tam ustanovila podružnico.

Njena predavanja obsegajo filozofske in psihološke tematike, vodi pa tudi cikluse predavanj, seminarje ter tečaje o zgodovini kulture in simbolizmu. Društvo Nova Akropola je pod njenim vodstvom v Rusiji zraslo v veliko in aktivno organizacijo s podružnicami v 13 ruskih mestih ter zelo širokim obsegom dejavnosti na področju kulture, filozofije in prostovoljstva. Med kulturnimi in izobraževalnimi dejavnostmi lahko naštejemo humanitarne in okoljevarstvene projekte, likovne delavnice, programe za otroke, razstave in koncerte.

Jelena Sikirić je avtorica dela Modrost ljubezni, ki je izšlo v samozaložbi Nove Akropole, pa tudi številnih člankov, objavljenih v revijah Nova Akropola in Človek brez meja.

Poleg tega je koordinatorica sekcije Altair-TV, v kateri so nastali številni dokumentarci o evropskih mestih, zgodovinskih osebnostih ter starodavnih kulturah in civilizacijah.

Jelena Sikirić je tudi urednica revije Človek brez meja, ki je začela izhajati leta 2006 in je dobila tudi nagrado Zlati lotos za krepitev moralnih temeljev družbe in ohranjanje ruske kulturne tradicije.

Je avtorica številnih filozofskih in psiholoških člankov, med katerimi so Filozofija starosti, Skrivnostni ciklusi človekovega, Intuicija, Čakam na čudež, Jezik simbolov – jezik večnosti, Platonova akademija in duh renesanse, Giordano Bruno – titan renesanse, Kam gremo, Kriza civilizacije in semena nove renesanse, Strah pred osamljenostjo, Smisel življenja, Zakrament človeških odnosov, Modrost ljubezni, Večna modrost starodavnega Egipta …

Predgovor h knjigi

Pričujoča knjiga vsebuje izbor člankov, ki jih je avtorica napisala za časopis Nove Akropole v Rusiji, kadar so jo učenci prosili, da bi kaj zapisala na določeno temo, ali pa so v njih zajete misli iz njenih predavanj.

Čeprav so članki zelo življenjski, psihološko obarvani in napisani na poljuden način, imajo veliko filozofsko globino. Če bi se avtorica omejila le na psihološki pogled na človeka, se namreč ne bi mogla tako celovito dotakniti človekove psihe in duha.

Avtorico poznam že več kot trideset let in menim, da imam zato tudi izjemno srečo. Odkar sva se spoznala, je bila zame živi primer tega, da je filozofija lahko praktična.

Poleg tega pa je bila zame tudi zgled poguma – z dvema kovčkoma in malo denarja v žepu se je leta 1986 odpravila za železno zaveso, natančneje v Moskvo, kjer je še vedno vladala ena hujših oblik ideološke tiranije. Še zdaj se spominjam radosti in entuziazma, s katerima je sedla na vlak proti Moskvi.

Spominjam se tudi, ko smo jo njeni prijatelji nekaj let pozneje prišli obiskat, s kakšno lahkoto in enostavnostjo je prestajala težko socialistično realnost. Če je človek kakšen dan lahko normalno jedel, je to bil zanj pravi praznik. Nikoli se ni pritoževala nad težkimi okoliščinami, temveč je navdušena govorila o ljudeh, ki jih je spoznala, o projektih, za katere je dala pobudo, o sanjah, ki so čakale na udejanjenje … Nam, njenim prijateljem, se je zdelo, da v tedanjem času in okoliščinah ni bilo mogoče narediti ničesar v duhu ideala, o katerem nam je govorila. Toda njen entuziazem, karizma in človeška toplina so raztapljali tudi najtrše ovire, ki so se postavljale na njeno pot.

Danes po več kot tridesetih letih vidim, kako so vse te težave iz nje izklesale plemenito, močno in modro osebo, polno ljubezni. Zaradi tega vem, da vrstice, ki jih boste prebirali v tej knjigi, niso le besede, temveč esenca življenjskih izkušenj, ki jih sedaj avtorica velikodušno deli naprej kakor bisere, ki so potrebovali dolga leta, da se izoblikujejo.

Naslednje vrstice niso za sladokusce izumetničenih besedil, temveč za vsakdanjega človeka, ki se izgublja po stranpoteh tega življenja, ki čuti negotovost in ki v sebi nosi številne upe. Ti članki se berejo s srcem, dušo, in ne z glavo, in nagovarjajo k notranji avanturi.

Kdor v sebi ne čuti notranjega nemira, bo morda po prebranem ostal isti kakor prej. Vsem romarjem, ki sledijo klicu svojega srca in globokih hrepenenj svoje duše, pa naj te besede osvetljujejo pot kot majhne svetilke v temi.

Stjepan Palajsa, predsednik Nove Akropole v Sloveniji

Najava dogodkov: