Čudežna moč uma in vztrajnosti

Marie-CurieMinilo je sto let, odkar je Marie Curie prejela Nobelovo nagrado za kemijo. To je priložnost, da se spomnimo njenih znanstvenih dosežkov, življenja polnega nadčloveških naporov, težkih udarcev usode in velikega človekoljubja. Prav zaradi slednjega je Marie tako velika in enkratna.

Rodila se je leta 1867 v Varšavi kot Marija Sklodovska in odraščala v ljubečem družinskem okolju – a zla usoda je družini že zelo zgodaj iztrgala mater in starejšo sestro. Tudi v državi položaj ni bil rožnat, saj je Poljska ječala pod ruskim okupatorjem, ki je želel Poljakom iztrgati njihovo dušo.

Ženskam niso dovolili vpisa na visoke šole, zato so premožnejši starši pošiljali nadarjene hčere na izobraževanje v tujino. Gospod Sklodovski za kaj takšnega ni imel denarja, a Marija je našla rešitev za vsako težavo. Žrtvovala se je za starejšo sestro in se za štiri leta odpravila na deželo kot guvernanta in s svojim zaslužkom omogočila sestri študij. Ko je le-ta diplomirala, se je smer pomoči obrnila in Marija je lahko odpotovala v Pariz, kjer se je na Sorboni vpisala na študij fizike in matematike.

Ob koncu študija je srečala moškega svojega življenja – Pierra Curieja. Tedaj je štel 35 let, za njim so že bila pomembna znanstvena odkritja. Njuni usodi sta se trdno prepletli in postala sta redek primer usklajenega, ljubečega in uspešnega znanstvenega para. Vsak poraz ali uspeh na njuni skupni poti, ju je še trdneje povezal. A usoda je spet posegla v idilo, ko je Pierre, nekega deževnega aprilskega dne, na eni od pariških ulic, obležal pod kolesi težko natovorjenega vozila.

Pierre in Marie Curie sta nekaj let pred tem usodnim dnem, skupaj prejela Nobelovo nagrado za raziskave iz radioaktivnosti. Delo je bilo prelomno, saj je privedlo do odkritja atomskega jedra in spoznanj o čudežnih procesih v atomih, s katerimi se danes ukvarja kvantna fizika.

Leta 1911 je tej sledila še ena Nobelova nagrada, tokrat iz kemije. Zakonca sta namreč lahko preko ugotovitev o radioaktivnem sevanju, odkrila dva nova kemijska elementa imenovana radij in polonij. Da sta prišla do pičle količine čiste, svetleče se snovi, sta morala dolgo in naporno delati. Njuno zdravje je zelo trpelo zaradi škodljivega sevanja, ki sta mu bila izpostavljena.

Kljub šibkemu zdravju je ta čudovita ženska neumorno delala vse do konca svojega prekratkega življenja, ljubeče odigrala vlogo matere, bila izredna profesorica na Sorboni in odlična mentorica številnim generacijam študentov.

Tako kot je radioaktivno sevanje omogočilo raziskovalcem odkritje atomskega jedra, se nam ob sočutju in človekoljubnih dejanjih “madame Curie” znotraj krhke, a odločne ženske razkriva velik človek. Taka je bila, pa naj je šlo za najbližnje, za študente ali njeno poteptano domovino. Vsem je posvečala neizmerno ljubezen in skrb. Tudi ob veliki nesreči, ki je v prvi svetovni vojni doletela njeno novo domovino Francijo, je našla pozitivno rešitev.

Marija je takoj dojela, da bo vojna dolga in krvava, zato si je zadala cilj, da bo opremila francoske bolnišnice z rentgenskimi napravami, brez katerih strelskih ran sploh ne bi bilo mogoče učinkovito operirati. Popolnoma nepripravljeno zdravstvo je v štirih vojnih letih opremila z več kot 200 rentgeni in jih dvajset vgradila tudi v avtomobile. Izšolala je več kot 500 rentgenskih strežnic in tudi sama pomagala kirurgom pri rokovanju z napravami in iskanju izstrelkov v telesih ranjencev. Kar milijon ranjenih vojakov je šlo skozi njene rentgene. Ni ji bilo mar naporov, niti lastnega zdravja, če je lahko nekomu olajšala bolečino ali preprečila invalidnost.

Marijo je sredi neumornega dela ustavila levkemija, posledica dolgoletnega dela z rentgenskimi napravami in radioaktivnimi snovmi. V življenju je doživela številne udarce. Pri njihovem lažjem premagovanju, pa so ji bile vedno v oporo Pierrove besede, da je treba veliko in nenehno delati, pa čeprav gre vse narobe. Delo je zdravilo za vse. Njegovim besedam je v mislih dodala svoje: “Sadiš, vzgajaš, gradiš in opazuješ kako raste, nase pa pozabiš. Kajti vsi bomo nekega dne zapustili ta svet, nekateri prej, drugi pozneje.”

Najava dogodkov: