Labirint – pot proti središču

Svet okrog nas, vse, s čimer se srečujemo v življenju, je del labirinta. Izgubljeni tavamo v njem in od vsepovsod na nas prežijo pasti. Bojimo se poti, kajti marsikaj je, česar ne poznamo in s čimer se ne zmoremo spopasti. Ko nam uspe doseči središče labirinta, ta vir notranje moči, lastno bistvo, takrat postanemo resnični heroji, sposobni premagati tudi največje pošasti.

V nasprotju s splošnim prepričanjem labirint ni nekaj zapletenega, tako imenovan “blodnjak” s številnimi slepimi in lažnimi potmi. Tak labirint se je pojavil šele v renesansi. Labirinti pred tem niso imeli slepih poti – pot do središča je bila le ena. V njem se je bilo nemogoče izgubiti.

A pot skozi labirint vseeno ni enostavna. Včasih se nam zdi, da napredujemo proti središču, na naslednjem ovinku pa se že zdi, kot da se od njega oddaljujemo. Nato naredimo zavoj in se znajdemo čisto blizu središča, ampak spet nas pot zapelje v nasprotno smer.

Kaj nam razkriva ta pot skozi labirint?

V življenju se včasih, ko trudoma stopamo proti središču, na zunaj zdi, kot da se zaradi ovinkov od njega oddaljujemo. Če se zanašamo le na svoj razum, nas lahko zagrabi obup in se želimo vrniti nazaj. Vendar pa zmeda ni v poti, temveč v naših glavah, v naših mislih.

Navidezno se oddaljujemo, toda v resnici smo vedno bližje cilju. Življenje je polno oddaljevanja in približevanja. Ne bomo jezdili na belem konju naravnost proti soncu. V življenju je polno ovinkov. Včasih središče izgubimo iz vida, včasih pa pozabimo, kam smo namenjeni. A v labirintu življenja je najpomembneje to, da se ne ustavimo.

Labirint – to je kaos za tiste, ki so izgubili svojo pot, in kozmos za tiste, ki so ga sposobni najti.