Korenine drevesa so čvrsto vkopane v zemljo, veje pa se raztezajo proti nebu, proti soncu. Najpomembneje za drevo je, da raste in obrodi plodove. Rasti pomeni biti živ. Resnično žive nas naredi to, da se želimo spreminjati in razvijati, želja, da delujemo tu in zdaj, ter želja po iskanju smisla življenja in udejanjanja večnih vrednot.

Drevo raste in daje sadove za novo življenje.

Motiv drevesa prežema mitologije vseh ljudstev in časov. To je Drevo sveta, ki podpira vesolje in ima številna imena: skandinavski Yggdrasil, Sveti hrast iz Lukomorja starih Slovanov, drevo Sephiroth v Kabali, asirski Asher, Aswattha v Indiji, obstaja pa še desetine drugih poimenovanj v vseh jezikih sveta – od tistih, ki so jih govorili starodavni Maji, do jezikov, ki so jih uporabljali sibirski šamani.

Drevo sveta predstavlja celotno vesolje. Ponazarja idejo, da je dejanski izvor sveta nad našim pojavnim svetom, zato ima Drevo sveta korenine na nebu, veje, liste in plodove pa na zemlji.

Temeljni zakon, o katerem nas uči ta simbol, je, da mora vse, kar obstaja, rasti, se razvijati in dajati plodove za novo življenje. Drevo raste v dveh smereh – navzgor in navzdol. Drevesne korenine običajno zrastejo v globino toliko, kolikor je visoko njegovo deblo. To simbolično pomeni, da bomo, če se spustimo v svojo notranjost, k svojim koreninam, spoznali ves svet. Velja tudi nasprotno – s spoznavanjem univerzuma bomo spoznali sebe. Ta ideja je bila med drugim zapisana na pročelju Apolonovega templja v Delfih: “Spoznaj sebe in spoznal boš univerzum in bogove.” Ko ga je Sokrat prebral, se je njegovo življenje spremenilo. Spoznal je svoje poslanstvo filozofa – pomagati državljanom rojstnega mesta Aten, da bi se rodili – ne telesno, temveč v duhu.

***