Sen kresne noči, Felix Mendelssohn

//Sen kresne noči, Felix Mendelssohn

Sen kresne noči, Felix Mendelssohn

Felix Mendelssohn je pri svojih 17 letih (leta 1826) prebral Shakespearovo komedijo Sen kresne noči in takoj nato napisal istoimensko skladbo v obliki koncertne uverture.

George Grove, znameniti pisec o glasbi tistega časa, je uverturo označil za “največji čudež zrele mladosti, kar ga je svet kdaj videl v glasbi”.

Premiera uverture je bila kmalu zatem, 20. februarja 1827, izvedena v kraju Stettin (takrat v Prusiji, sedaj na Poljskem). Mendelssohn je ravno dopolnil 18 let. Da bi prišel na koncert, na katerem se je prvič predstavil javnosti, je prepotoval 130 km v snežnem metežu.

Le nekaj let pred smrtjo, 16 let potem ko je napisal uverturo, pa je po naročilu kralja Friderika Viljema IV. Pruskega napisal programsko glasbo za celotno komedijo. Kot medigra med 4. in 5. prizorom je tedaj nastala nam vsem znana Poročna koračnica.

V Shakespearovih časih je bil čas okoli kresne noči (23. junija) čas velikega praznovanja. Po starem običaju so ljudje slavili rodovitnost, povezano z žetvijo, hkrati pa je to bil tudi čas snubljenja in porok.

Tako je okvirna zgodba Sna kresne noči prav poroka med atenskim kraljem Tezejem in Hipolito, s katero se prepletajoše nevsakdanje dogodivščine štirih mladih zaljubljencev.

Kresna noč  je pravzaprav praznik poletnega solsticija in korenine praznovanja ob tej noči segajo daleč v preteklost. Morda je ravno to tisto, kar daje naši zgodbi magični pridih. Tako se v dogajanje vpletejo vile in škrati, ki prav močno zapletejo usodo junakov …

Prisluhnite, v Mendelssohnovi uverturi lahko že kmalu po začetnih akordih zaslišimo drobne nožice gozdnih vil!

Na Mendelssohnovo programsko glasbo Sen kresne noči s še nekaterimi vključenimi deli istega skladatelja je v 20. stoletju nastal tudi balet.

Glasba|