Pogovor s strahopetnim Harmidom, ki ga Sokrat spodbuja, da postane državni uslužbenec, ker meni, da je za to sposoben.

Ko Sokrat vidi, da Harmid, Glavkonov sin, ugleden človek in veliko bolj sposoben kot tedanji državni uslužbenci, omahuje pred tem, da bi nastopil pred ljudmi in prevzel skrb za državne posle, mu reče: “Povej mi, Harmid, če bi nekdo bil sposoben zmagati na tekmovanju, kjer bi bila nagrada venec in spoštovanje, proslavil pa bi tudi svoj rodni kraj v Heladi, a ne bi hotel tekmovati, kaj bi mislil o takem človeku?”
Harmid: “Da je očitno mehkužec in strahopetec.”
Sokrat: “In če bi kdo s skrbjo za državne posle lahko državo izboljšal in bi bil sam za to spoštovan, pa se to obotavlja storiti, mar ga ne bi po pravici imel za strahopetca?”
Harmid: “Morda, vendar čemu to sprašuješ ravno mene?”
Sokrat: “Zato, ker mislim, da si sposoben, a se izogibaš svoji dolžnosti in tistemu, pri čemer bi kot meščan moral sodelovati.”
Harmid: “V katerem poslu pa si opazil mojo sposobnost, da imaš takšno mnenje o meni?”
Sokrat: “Na zasedanju, kjer se sestajaš z državniki. Kajti ko se s tabo dogovarjajo o nečem, vidim, da daješ lepe nasvete, in kadar zaidejo, jih ponovno pripelješ na pravo pot.”
“Harmid: “Ni isto, če se pogovarjam v majhnem krogu ali pred skupščino.”
Sokrat: “Kdor zna šteti, enako šteje pred skupščino, kot če je sam, in tisti, ki na samem najbolje igra kitaro, bo tudi pred skupščino prvi.”
Harmid: “Kaj ne vidiš, da sta sram in strah ljudem prirojena ter da ju v ljudski skupščini doživijo mnogo prej kot v zaprtem krogu?”
Sokrat: “Namenil sem se, da te podučim; sramuješ se govoriti pred najnerazumnejšimi in najslabšimi, čeprav se najrazumnejših ne sramuješ in najmočnejših ne bojiš.”
Kajti pred katerim od njih bi se moral sramovati? Ali usnjarjem ali mizarjem ali kovačem ali trgovcem ali tistim, ki na trgu prodajajo in razmišljajo, kaj bodo ceneje kupili in dražje prodali? Vsi ti namreč sestavljajo skupščino.
V čem misliš, da se to, s čimer se ukvarjaš, razlikuje od tega, da si boljši od tekmeca? Zakaj se bati tistih, ki so slabše pripravljeni? Mar se ne obotavljaš v strahu, da ne boš zasmehovan, govoreč pred tistimi, ki še nikoli niso skrbeli za državne posle niti tebe prezirali? Toda z državnimi voditelji, od katerih te nekateri prezirajo, se z lahkoto pogovarjaš in tiste, ki se trudijo pogovarjati z meščani, daleč prekašaš.”
Harmid: “Mar se ti ne zdi, da se člani skupščine pogosto posmehujejo tistim, ki prav govorijo?”
Sokrat: “To delajo tudi tisti, o katerih smo se pogovarjali. Ravno zato se ti čudim, ker te, ko to delajo, z lahkoto obvladaš, pa vseeno misliš, da se na njihove pripombe ne boš znal primerno odzvati.
Dragi moj, spoznaj samega sebe in ne delaj napake, ki jo mnogi delajo. Mnogi opazujejo, kaj počnejo drugi, a pozabljajo nase. In ne zanemarjaj države, če je mogoče, da ji bo s tvojim delom bolje. Kajti če bo ta napredovala, bo koristilo ne le ostalim meščanom, temveč tudi tvojim prijateljem in tebi.”