pocitekVečina ljudi, Paulinus, se grenko pritožuje nad neizprosnostjo narave, da živimo le kratko in da celo ta kratko odmerjeni čas tako hitro zdrvi mimo, da nas življenje vse – z zelo redkimi izjemami – zapusti, ko se šele pripravljamo živeti. […]

Ne drži, da imamo na voljo malo let življenja, temveč veliko časa zapravimo. Življenje je dovolj dolgo in z zadostno velikodušnostjo nam je bilo dodeljenega toliko časa, da lahko izpolnimo velike stvari, če ga le v popolnosti dobro vložimo. Če pa z njim razsipno in lahkomiselno razmetavamo, če ga ne uporabimo za kakšen dober namen, potem se bomo na koncu pred poslednjo minuto zavedeli, da je čas švignil mimo, ne da bi to sploh opazili. Naše življenje ni kratko, temveč ga mi naredimo kratkega. Z njim ne ravnamo kakor berači, temveč kakor razsipneži. Tako kot slab gospodar svoje bogastvo zapravi, naj bo še tako veliko, tako dober gospodar premoženje povečuje, tudi če na začetku ni tako veliko, zato se naše življenje podaljša, če s časom ravnamo na ustrezen način. […]

Zakaj se pritožujemo nad naravo? Saj se je vendarle izkazala za zelo radodarno. Življenje je dovolj dolgo, vendar le če ga znamo uporabljati. Toda enega pri tem ovira brezmejni pohlep, drugega dolgotrajno posvečanje nesmiselnim opravilom. Prvi se opija z vinom, drugega je ohromila lenoba. Enega je izčrpala ambicija, ki je nenehno odvisna od tujih sodb, drugega žene pohlep kot trgovca prek vseh dežel in morij v upanju na dobiček. Ene premetavajo strasti po vojaškem bojevanju, ki v njih poraja nenehno željo po spravljanju drugih ljudi v nevarnost, medtem ko se sami bojijo spopasti z njo. Nekatere izčrpava suženjstvo, ki so si ga sami naprtili, s tem ko častijo svoje nadrejene v zameno za drobtinice ali nič. Številni so silno zaposleni s poskusi, da bi si prilastili tuje bogastvo ali da se pritožujejo nad svojim. Mnogi, ki nimajo določenega cilja, se lotevajo vedno novih načrtov, saj nimajo smeri in doslednosti, zato nenehno nihajo, kar v njih poraja nezadovoljstvo. Nekateri so brez vsakršne vere, ki bi jih lahko spodbudila h kakšnemu podvigu, ter se ravnodušno in napol uspavani prepuščajo usodi. Nedvomno torej drži, kar pravijo največji med pesniki in kar je podano kot prerokba: “Tisti del življenja, ki ga živimo, je majhen.” Naš celotni obstoj namreč ni življenje, temveč golo trajanje. Obsedajo nas napake, ki nas obkolijo tako, da nam preprečujejo, da bi dvignili svoje oči in uzrli resnico, hkrati pa usmerjajo naš pogled navzdol na različne strasti.

Tovrstnim ujetnikom se ni nikoli dovoljeno vrniti k svojemu resničnemu jazu. Tudi kadar se za hip malce osvobodijo, jih strasti premetavajo in prevračajo sem ter tja, tako kot je gladina morja razburkana, tudi potem ko se je veter že pomiril. Mar misliš, da govorim o tistih, za katere velja, da živijo nesrečno? Poglej tiste, ki s svojim bogastvom privabljajo pogled trume ljudi: ti se dušijo v svoji lastni blaginji. Koliko je tistih, ki jim je lastno bogastvo v breme! Koliko teh plačuje s krvjo v svoji gostobesednosti in vsakodnevnem prizadevanju za razkazovanje svojih moči! Koliko jih je bledih od nenehnih užitkov! Koliko takšnim posameznikom svobodo kratijo razni klienti, ki se tarejo okoli njih. Poglej si celotno množico teh ljudi – od najnižjih do najvišjih: ta išče odvetnike, drugi se odzove na poziv, ta je v sodnem postopku, oni ga brani, tretji razsoja o njegovem primeru, nihče ni svoj gospodar, vsi tratijo svojo energijo za druge. […]

Tudi če bi vsi briljantni umi iz vseh obdobij svojo pozornost usmerili na to temo, se nikoli ne bi mogli dovolj načuditi nad to slepo točko v človeškem umu. Nihče si ne želi, da bi mu kdo odvzel posest, in če se pojavi tudi najmanjši spor o meji njihove posesti, hitijo pobirat kamne in orožje. Pustijo pa, da drugi vpadajo v njihovo življenje in pri tem svoj krog povabljencev širijo še na tiste, ki ga bodo nekega dne posedovali. Nikogar ni, ki bi razdajal svoj denar: ko pa gre za življenje, ga vsakdo med nami razdaja drugim ljudem, in to številnim! Ljudje so skopušni s svojim bogastvom, ko pa gre za tratenje časa, so prav radodarni na edinem področju, kjer je častno biti skopušen. Zato bi rad nagovoril nekoga iz vrste starejših bratov, rekoč: “Vidim, da se približuješ zatonu človekovega življenja, približuješ se že stotemu letu ali še višji starosti; ozri se zdaj nazaj na svoje življenje. Pomisli, koliko časa ti je odvzel upnik, koliko časa ljubica, koliko časa pokrovitelj, koliko stranka, koliko časa si porabil za prepire s svojo ženo, koliko za kaznovanje sužnjev, koliko časa za tekanje po mestu zaradi raznih opravil; k temu dodaj še bolezni, ki so te doletele po lastni krivdi, in neizkoriščene ure, preživete v brezdelju: videl boš, da je število let veliko manjše, kot si izračunal. Spomni se, kolikokrat si imel jasno določen načrt, kako malo dni se je izteklo tako, kot si nameraval, kolikokrat si čas namenil sebi, kolikokrat je tvoj obraz imel naraven izraz, kolikokrat tvoj um ni podlegel strahu, kakšno delo si opravil v tako dolgem življenju, koliko ljudi ti je kratilo življenje, pa se sam sploh nisi zavedal, kaj si izgubljal, koliko časa ti je bilo odvzetega zaradi nesmiselne žalosti, neumnega veselja, trgajočih strasti, družabnih srečanj, kako malo časa je preostalo tebi. Razumel boš, da umiraš predčasno.”

Kaj je torej vzrok tega? Živiš, kot da boš živel večno in nikoli ne pomisliš na svojo krhkost, ne opaziš pa niti, koliko časa je že preteklo; tratiš ure, kot bi črpal iz prepolnega vodnjaka, čeprav je lahko prav ta dan, ki ga daješ za nekoga ali za nekaj, tvoj zadnji. Vsega se bojiš kakor smrtniki, a želel bi imeti vse kakor bogovi. Slišal boš številne ljudi praviti: “Pri petdesetih letih bom opustil svoje delo, pri šestdesetih letih se bom osvobodil svojih uradnih dolžnosti.” Toda povej mi, prosim, kakšno zagotovilo pa imaš, da bo tvoje življenje kaj daljše? Se ne sramuješ tega, da si zase prihranil samo preostanek življenja in začel zdravo razmišljati šele takrat, ko časa ni več mogoče izkoristiti za nič drugega? Pozno je začeti takrat, ko je treba že končati! Prava norost je pozabiti na smrtnost in dobro premišljene načrte preložiti na petdeseto in šestdeseto leto ter želeti začeti življenje na točki, ki so jo le redki dosegli! […]

fantToda med vidnejše štejem tudi tiste, ki najdejo čas samo za vino in užitke. Nihče ne zapravlja časa na sramotnejši način. Drugi, tudi če jih zasužnjujejo prazne sanje o slavi, pri tem vseeno ohranijo vsaj nekaj dostojanstva. Lahko mi prebereš seznam tistih, ki izkazujejo pohlep ali jezo, ali ki se vdajajo neupravičenemu sovraštvu ali vojnam, vendar je v njihovem ravnanju vsaj nekaj možatosti. Prav nič častnega pa ni v madežu, kazečem tiste, ki se vdajajo želodcu in pohoti. Vprašaj se, kako so vsi ti preživeli svoje ure, poglej, koliko časa so porabili za spletkarjenje, koliko v strahu pred spletkami, koliko časa za izkazovanje naklonjenosti, koliko za prejemanje naklonjenosti, koliko za večerne zabave, ki so zdaj samo družabne obveznosti: videl boš, da jim vse njihove dejavnosti, naj so v tvojih očeh dobre ali slabe, ne dovolijo, da bi zadihali.

Nazadnje, običajno velja, da se nobene dejavnosti ne more ustrezno lotiti nekdo, ki ga zaposlujejo številne stvari – niti govorništva niti lepih umetnosti – kajti um, razpet v različne smeri, se v nič ne more poglobiti, temveč pljune iz sebe vse, kar je bilo, recimo temu, natlačeno vanj. Človeka, ki je nenehno zaposlen z mnogimi stvarmi, nič ne zaposluje manj kot življenje, čeprav ni ničesar, česar bi se bilo težje naučiti. O drugih veščinah ga lahko poučijo številni ljudje, ki jih je moč najti povsod. Videl sem, da so se dečki nekaterih veščin tako dobro naučili, da bi jih lahko sami poučevali. Živeti pa se moramo učiti celo življenje – in, kar te utegne še bolj presenetiti, celo življenje se moramo učiti, kako umreti. Številni veliki ljudje, ki so odstranili vse ovire ter se odpovedali bogastvu, poslovnim obveznostim in užitkom, so se usmerili le k temu edinemu cilju, to je spoznavanju tega, kako živeti. Toda večina med njimi je ob poslavljanju od življenja priznala, da se jim je to spoznanje še vedno izmikalo, kar še toliko bolj drži za preostale ljudi.

Verjemi mi, človek mora biti res velik in daleč nad vsemi človeškimi šibkostmi, da ne bi dovolil, da se mu nič njegovega časa ne bi izmaknilo. Življenje takšnega človeka je zelo dolgo, ker je ves čas, ki ga je imel, porabil tako, kot je želel. Nič tega časa ni ostalo neizkoriščenega in preživetega v lenobi. Niti ni bil njegov čas pod nadzorom drugih ljudi, saj ga je ljubosumno varoval – ni namreč našel ničesar tako vrednega, kar bi zamenjal za svoj čas. Tako je imel tak človek dovolj časa, tisti, ki pa so jim veliko časa oropale zunanje skrbi, imajo nujno premalo časa.

stariVendar ni treba domnevati, da se ti ljudje včasih ne zavedajo svoje izgube. Mnoge med njimi, ki nosijo breme velikega bogastva, boš slišal, kako bodo sredi svoje trume klientov, ali kupa tožb na sodišču, ali svojih drugih velikih tegob vzkliknili: “Nimam priložnosti živeti!” Seveda nimate priložnosti! Vsi tisti, ki vas pozovejo k sebi, vas odvrnejo od vas samih. Za koliko dni te je oropal ta obtoženec? Za koliko ta kandidat? Za koliko ta starka, utrujena od pokopavanja svojih dedičev? Za koliko ta mož, ki hlini bolezen, da bi vzbudil pohlep lovcev na dediščino? Za koliko ta zelo vplivni prijatelj, ki ima tebe in tebi podobne na svojem seznamu – ne kot svoje prijatelje, temveč kot svoje spremstvo? Pravim ti, v mislih preleti dneve svojega življenja, in videl boš, da ti jih je preostalo zelo malo, in še teh nisi želel uporabiti. Tisti človek, ki je molil za fasces1, jih želi, potem ko jih je dobil, odložiti, pri čemer vedno znova ponavlja: “Kdaj bo tega leta konec!” Drugi mož skrbi za prirejanje iger, je nekoč temu pripisoval veliko pomembnost, zdaj pa pravi: “Kdaj se bom znebil te dolžnosti!” Nekega odvetnika poveličuje ves forum in njegova navzočnost celoten prostor napolni z veliko množico, ki sega dlje, kot je mogoče slišati, vendar vseeno pravi: “Kdaj bodo prišle počitnice?”

Vsi pospešujejo svoje življenje ter trpijo zaradi hrepenenja po prihodnosti in zaradi utrudljive sedanjosti. Kdor pa ves svoj čas porabi za to, kar resnično želi, kdor načrtuje vsak dan, kot da bi bil zadnji, ne hrepeni po jutrišnjem dnevu niti se ga ne boji. Kakšen nov užitek namreč lahko zdaj prinese katera koli ura? Vsi so že poznani, vsega se je že naužil do zvrhane mere. Gospa Usoda naj dodeli toliko preostalega časa, kolikor želi; njegovo življenje je že našlo varnost. Nekaj mu lahko dodamo, ničesar pa ne moremo od njega odvzeti, poleg tega pa ne bo prosil za noben dodatek, tako kot nekdo, ki je zadovoljen in sit uživa hrano, ki je ne želi več, vendar jo lahko vseeno še uživa. Zato ni razloga, da bi mislili, da je kdor koli dolgo živel, če ima sive lase ali gube; ta ni dolgo živel, temveč je samo dolgo obstajal. Kaj bi namreč dejal o človeku, ki ima za seboj dolgo potovanje, vendar ga je takoj po zapustitvi pristanišča ujela nevihta ter so ga sem in tja premetavali vetrovi, ki so pridivjali z različnih smeri, tako da je samo plul v enem in istem krogu? Ni veliko prepotoval, temveč se je le veliko premetaval sem ter tja po valovih.

Odlomek iz dela On the Shortness of Life: Lucius Annaeus Seneca, zbirka: Dialogues and Essays, Oxford University Press 2009.

________________
1 Sveženj protja s sekiro, znak oblasti v starem Rimu.