Kralj Artur se spopade z vitezom čarodejem in ker v dvoboju izkaže pogum, mu vitez podari še eno leto življenja. Toda v tem času mora razrešiti naslednjo uganko – kaj si ženska od vsega na svetu najbolj želi? Izkaže se, da je to zelo težavna naloga – Artur tava po svetu, vendar dobi samo neustrezne odgovore. Skorajda ga že preplavi obup, ko v temačnem gozdu ugleda majhno kolibo …

Odprl je vrata in vstopil. Sprva je pomislil, da nikogar ni doma, ko pa je bolje pogledal, je zagledal zgrbljeno starko, ki je sedela ob ognjišču. Kralj Artur še nikoli ni videl tako grde ženske. Imela je velika in povešena ušesa, lasje so viseli z njene glave kakor kače, njen obraz pa je bil tako naguban, da na njem ni bilo mesta brez gub. Njene oči so se solzile in bile prekrite z mreno, v ustih je imela samo en zob, roke, razširjene nad ognjem, pa so bile podobne koščenim šapam.

starkaKralj Artur jo je pozdravil, ona pa ga je vprašala:
– Gospodar, kralj moj, od kod prihajaš? Čemu si prišel sem?
– Kdo si, da me poznaš?
– Ni pomembno, kajti jaz sem tista, ki ti želi dobro; zato povej, kakšna nesreča te je pripeljala sem ob takem času.
Kralj Artur ji je povedal, kaj ga pesti, in starko vprašal, če pozna odgovor na uganko.
– Vem, – je odvrnila starka – zelo dobro poznam odgovor na to uganko, vendar ti ga ne izdam, če mi pred tem nečesa ne obljubiš.
Kralja je prevzelo veliko veselje, ker je starka poznala odgovor, in vprašal je:
– Kaj zahtevaš od mene?
Starka je odvrnila:
– Če želiš dobiti odgovor na zastavljeno uganko, mi moraš obljubiti, da bom postala žena enega tvojih vitezov.
– Oh! – je vzkliknil kralj Artur – Le kako ti to lahko obljubim v tujem imenu?
Tedaj je starka dejala:
– Mar vitezi s tvojega dvora niso tako plemeniti, da bi te na tak način rešili smrti?
– V to ne dvomim, – je odvrnil kralj Artur, nato pa se je globoko zamislil in si dejal – Kaj bo z mojim kraljestvom, če sedaj umrem? Nimam pravice umreti. – in nadaljeval – Dobro, to ti obljubim.
– Odgovor na uganko je: Ženska si najbolj želi, da bi bilo po njeni svobodni volji.

Artur je s tem odgovorom reši svoje življenje in se skupaj s starko poda na svoj dvor, da bi si ta izbrala ženina…

Navzočih je bilo sedemnajst vitezov z dvora. Ko je kralj Artur končal s pripovedovanjem zgodbe, jim je dejal:
– Gospodje, tej starki sem prisegel, da jo bo vsak od vas, katerega izbere, vzel za ženo in da se bo do nje vedel z največjo možno spoštljivostjo. Kajti to je pogoj, ki mi ga je postavila. Sedaj pa mi povejte, ali sem imel prav, ko sem prisegel, da bom izpolnil njeno željo?
In vsi prisotni vitezi so odgovorili:
king-arthur-1– Da, gospodar, imel si prav, kajti mi bi storili vse, da bi te rešili takšne pogube.
Tedaj je Artur dejal starki:
– Gospa, si katerega od teh vitezov želiš za moža?
Tedaj je starka s svojim dolgim koščenim prstom pokazala na viteza Gauvaina in dejala:
– Da, želela bi se poročiti s tem plemičem, ker po zlati ogrlici okoli njegovega vratu, majhni zlati kroni v njegovih laseh in plemenitosti njegove podobe vidim, da je kraljevski sin.
Kralj Artur je tedaj dejal vitezu Gauvainu:
– Gospod, ali si pripravljen izpolniti obljube, ki si jih dal tej starki?
Vitez Gauvain je odvrnil:
– Sem, gospodar, izpolnil bom vse, kar boš zahteval od mene.

Vitez Gauvain je nato stopil do starke, jo prijel za dlan, jo privzdignil do ust in jo poljubil. Nihče od navzočih se ni nasmehnil. Zatem so se vsi obrnili in se vrnili na kraljevi dvor. V zraku sta vladala molk in potrtost, kajti to, kar se je zgodilo, je bila velika nesreča za dvor.

Poroka in po njej …

Ko je minilo enajst dni, se je vitez Gauvain poročil s starko v dvorni kapeli. Poroka je bila zelo slovesna in obredi zelo razkošni, vendar so bili vsi navzoči tako žalostni, kot bi bil vitez Gauvain obsojen na smrt.

Po poroki sta se mladoporočenca odpravila do Gauvainove hiše, kjer se je Gauvain zaprl pred vsem svetom. Nikomur ni pustil, da bi se mu približal. Bil je namreč preveč ponosen in to ponižanje ga je tako pestilo, da tega ni moč ubesediti.

Ves dan je hodil sem ter tja, kajti zajel ga je takšen obup, da si je že mislil vzeti življenje. Ko pa se je spustila noč, je ponovno zbral nekaj moči in dejal si je:
– Sramota, da se tako vedem; kajti če sem se s to gospo poročil, potem je ona moja prava žena, jaz pa z njo ne ravnam, kot bi moral. – Ko se je že popolnoma stemnilo, je odšel v sobo, kjer je bila starka. Ko je stopil k njej, je ta jezno vzkliknila:

Loathly_lady– Tako torej, gospod! Na najin poročni dan si z menoj grdo ravnal, saj si celo popoldne preživel daleč od mene, prišel pa si šele sedaj, ko je že padla noč.
Gauvain je odvrnil:
– Gospa, ni mi bilo pomoči, kajti težile so me številne skrbi. Vendar če sem te danes zanemarjal, prosim, da mi oprostiš, jaz pa bom skušal narediti vse, kar je v moji moči, da se ti oddolžim.
Tedaj je gospa dejala:
– Gospod, tukaj je zelo temno, prižgiva luč.
– Naj bo po tvoji volji – je odgovoril vitez Gauvain – pojdem po sveče, če tako želiš.

Usoden preobrat …

Gauvain je izstopil iz sobe in prinesel dve voščeni sveči, ki ju je nosil v zlatih svečnikih – kajti v vsakem pogledu je želel starki izkazati spoštovanje. Ko se je vrnil, je videl, da se je starka premaknila v bolj oddaljen kot. Napotil se je proti njej, ona pa je vstala in naredila nekaj korakov proti njemu. Nenadoma je krog svetlobe padel na starko in ko je Gauvain zagledal njeno podobo pred sabo, je od velikega začudenja in presenečenja glasno vzkliknil – kajti namesto starke je pred njim stalo dekle izjemne lepote v cvetu mladosti. Krasili so jo dolgi, vranje črni in sijoči lasje, njene oči pa so bleščale kot črni dragulji. Njene ustnice so bile podobne koralam, zobje pa so se svetili kot biseri.
– Gospodična! Gospodična! Kdo ste vi?
Dekle se je tedaj nasmehnilo Gauvainu s takšno ljubkostjo in milino, da se mu je zazdelo, kot bi se spustil sam angel iz rajskih višav. Zato je dolgo stal pred njo in ni mogel izreči niti besede, ona pa se je še naprej smehljala.
Naposled je Gauvain vprašal dekle:
– Gospodična, kje je moja žena?
Odvrnila je:
– Vitez Gauvain, jaz sem tvoja žena.
– To ni mogoče, je vzkliknil vitez Gauvain, kajti ona je stara in zelo grda.
Gospodična pa je dejala:
– Pa vendar – jaz sem ta žena in ker si se z menoj poročil po svoji volji ter z veliko udvorljivostjo, si z mene pregnal urok, ki je dolgo visel nad menoj. Sedaj se bom lahko pojavljala pred teboj v svoji lastni podobi. Kajti do sedaj sem bila grda in odvratna, kakor si me videl, odslej pa bom takšna, kot me vidiš – vendar le polovico dneva, drugo polovico pa moram biti grda kot prej.
Tedaj se je vitez Gauvain izredno vzradostil, k tej radosti pa se je pridružilo tudi veliko spoštovanje do gospodične. Nekajkrat je vzkliknil:
– To je resnično najbolj čudovita stvar, ki se je kadar koli zgodila kateremu koli človeku na svetu.
Padel je na kolena in z veliko gorečnostjo poljubil njeno roko, ona pa se je ves ta čas le smehljala.

WyethBajaIn še poslednja preizkušnja …

Tedaj je gospa ponovno dejala:
– Pridi, sedi k meni, in dogovoriva se, kateri del dneva bom preživela v eni podobi in katerega v drugi, kajti podnevi moram biti v eni podobi, ponoči pa v drugi.
Tedaj je vitez Gauvain odvrnil:
– Želel bi, da bi bila takšna ponoči, kajti takrat sva skupaj in na svojem domu. Vendar glede na to, da boš takšna, kakršno te vidim, mi je vseeno, kaj bodo ostali mislili o tebi.
Tedaj je gospodična zelo razburjeno dejala:
– Ne, gospod, ne bi želela, da bi bilo tako, kajti vsaki ženski se zdi pomembno, kaj si drugi mislijo o njej, zato bi rada uživala v svoji lepoti pred ostalimi. Ne prenesem namreč prezira in posmeha moških in žensk.
Gauvain je odvrnil:
– Gospodična, jaz bi želel, da bi bilo drugače.
Ona pa je odgovorila:
– Ne, jaz bi želela, da bi bilo po moji volji.
Tedaj je Gauvain odvrnil:
– Naj bo tako. Kajti če sem te vzel za ženo, te moram spoštovati v vsakem pogledu. Zato naj bo po tvoji volji pri tem in tudi vseh drugih stvareh.
knightTedaj se je gospodična zasmejala iz vsega srca in dejala:
– Gospod, s tem sem te želela še zadnjič preizkusiti in odslej bom vedno takšna, kot sem sedaj.
To je viteza Gauvaina napolnilo s takšno radostjo, da ni vedel, kaj bi sam s seboj.
Tedaj sta sedla in se dolgo držala za roke. Nato pa je nenadoma vitez Gauvain vprašal:
– Gospodična, kdo si ti?
Odgovorila je:
– Sem ena od vil Jezerk, vendar sem zaradi tebe postala smrtna kot druge ženske in zapustila svoj čudoviti dom, v katerem sem prebivala. Ko sem videla, v kakšni nesreči je Artur, sem izkoristila priložnost, da me privede k tebi in da v celoti preizkusim tvojo plemenitost in viteštvo. In glej, videla sem, da je vse tako, kakor sem predpostavljala. Kajti kljub temu, da sem se ti prikazala v tako grdi in odvratni podobi, si mi izkazal takšno spoštovanje, kot bi bila sama kraljeva hči. Zato je zame sedaj velik užitek, da te imam za svojega viteza in pravega gospodarja in niti ne morem ubesediti svoje radosti.

Vitez Gauvain je dejal:
– Gospa, ne verjamem, da je tvoja radost večja od moje, ker te imam.
In zatem se je pomaknil k njej, položil roko na njeno ramo in poljubil njene ustnice.

Nato so priredili veliko svatbo za viteza Gauvaina in njegovo nevesto, namesto žalosti in teme pa so se povsod razlegali veselje, svetloba in glasba. In resnično na dvoru ni bilo viteza, ki ne bi dal polovice svojega življenja za srečo viteza Gauvaina, sina kralja Lota iz Orkneyja.