Spodnji odlomek je vzet iz dela Skrivnosti stare Mehike avtorja Miguela Leóna Portillje. Ko je v azteški kulturi deklica dopolnila šest ali sedem let, sta jo k sebi poklicala oče in mati, da bi ji prenesla starodavno izročilo svojih prednikov, ki je deklico usmerilo na smisel njenega življenja in način, na katerega bi morala živeti azteška ženska.

V spodnjih besedah pa se poleg tega izročila razkriva tudi izredna kulturna raven medsebojnih odnosov. Naravnost presunljivo je, da ima mati enako lepoto jezika, enako lepoto izražanja kot oče, kajti ženske so bile v azteški civilizaciji ravno tako izobražene kot moški, moški in ženska sta bila enakovredna. Prav poseben pečat pa dajejo globina, toplina in lepota, ki vejejo iz spodnjih besed in s katerimi so bili prežeti medsebojni odnosi.

***
Mayan-GirlGovori oče:

Tukaj si, hčerkica moja, moja ogrlica iz dragega kamenja, moje kecalovo perje, moj preljubi otrok, mojega rodu. Ti si moja kri, v tebi je moja podoba.

Zdaj pozorno prisluhni in skušaj razumeti. Živiš, rodila si se, na zemljo te je poslal naš Gospod, Gospodar bližine in enotnosti,1 stvaritelj ljudi, njihov izumitelj.

Zdaj, ko sama vse to opazuješ, bodi pozorna. Tukaj je tako – ni radosti, ni blaženosti. Tukaj so le trpljenje, skrb, utrujenost.

Tukaj, na zemlji, boš pogosto slišala jok. To je kraj, kjer se umira, kjer sta grenkoba in žalost vsakodnevni spremljevalki. Veter brije po nas, kot bi bil iz obsidiana. Pravijo, da nam žar sonca in vetra škodi. To je kraj, kjer človek umira zaradi žeje in lakote. Tako je tu na zemlji. Dobro poslušaj, hčerkica moja, deklica moja – na zemlji ni blaginje, ni radosti, ni blaženosti. Pravijo, da je zemlja kraj boleče radosti, radosti, ki ranjuje.

Stari govoré tako – da ne bi vselej tarnali, da ne bi bili polni žalosti, nam je naš Gospodar podaril smeh, sanje, hrano, moč, čilost in nenazadnje spolnost, s katero nadaljujemo rod.

Vse to prepaja življenje na zemlji, zato nam po njej ni treba vedno hoditi ječé. Toda, celo če bi bilo tako, če bi bila resnica ta, da človek samo trpi, če je vse tako samo na zemlji, mar se moramo zaradi tega vselej bati? Mar res moramo vselej trepetati? Mar res moramo živeti v večnem joku?

Zato, ker živimo na zemlji, so na njej gospoda, poveljniki, plemstvo, orli in tigri.2 Toda, kdo pravi, da je na zemlji vedno tako? Kdo želi sebi zadati smrt? So poskusi, je življenje, je boj, je delo. Išče se človek, išče se ženska, išče se moški.

A sedaj, deklica moja, dobro prisluhni in se pomiri. Poglej, tukaj je tvoja mati, od katere si se oddvojila, zrasla si iz njenega telesa, iz njenih prsi.

Zrasla si, kot da bi bila travica, bilkica. Zrasla si in se razcvetela, tako kot vzbrsti list. Kot da bi se zazibala v sen in se nato prebudila.

Pazi in pozorno prisluhni, tako je na zemlji – ne bodi nečimrna, ne odidi kamor koli, ne tavaj brez cilja. Kako boš živela? Kako boš živela tu za kratek čas? Pravijo, da je življenje na zemlji težko. To je kraj strašnih bojev, deklica moja, moja golobička, malčica …

Zdaj pa še nekaj besed o tvoji nalogi, o tem, kar boš morala delati ponoči in podnevi. Posveti se božjim stvarem. Pogosto pomisli nanj, Ki je kot noč in veter.3 Nanj naslavljaj svoje molitve, priklicuj ga, kliči ga, pogosto moli k njemu, preden zaspiš. To bo prijeten sen.

Zdaj je primeren čas, pravi čas, kajti v tvojem srcu sta še vedno žad, turkiz. Tvoje srce je še vedno sveže, ni se še pokvarilo, ni se še izpridilo, še zmeraj je celo, ni se zlomilo. S teboj smo še vedno mi (tvoji starši), ki smo te rodili, da trpiš, ker se tako ohranja svet. Rečeno je – te besede je zapustil, tako jih je odredil naš Gospod. Določil je, kaj je potrebno, da se bo nadaljeval rod na zemlji …

Še nekaj ti želim reči, še nekaj te želim opomniti, srčica moja, hčerkica moja, ne posmehuj se našim gospodarjem, iz katerih izviraš. Ne meči jih v prah in v blato, ne blati njihovih korenin, njihove črne in rdeče barve,4 njihove slave.

porokaNe primerjaj jih z ničimer, nikar, ne glede na to, kako zelo si želiš zemeljskih stvari, ne teži za izpolnjevanjem spolnih želja, kajti kako boš postala božanska, če si boš prizadevala za to? V tem primeru bi bilo bolje, da se takoj razkrojiš v zemljo …

Ne išči kakor na tržnici tistega, ki bo tvoj sopotnik, ne spogleduj in ne poigravaj se z njim. Če pa morda preziraš tistega, ki bi lahko bil tvoj mož in katerega je izbral naš Gospod, in ga zavajaš, ne bodi takšna, da se ti ne bo posmehoval, da se ne bo norčeval iz tebe in da ne boš postala pocestnica …

Kdor koli bo tvoj sopotnik, skupaj bosta morala biti do konca življenja. Ne zapuščaj ga, drži se ga, bodi ob njem, tudi če je revež, tudi če je le orlič, tigrček, nesrečen vojak, obubožan plemič, morda utrujen, brez materialnih dobrin, ne preziraj ga zaradi tega.

Vse to ti prenašam preko svojih ust in besed. Tako pred našim Gospodom izpolnjujem svojo dolžnost. In če boš kdaj to zavrgla, boš ti to že vedela. Opravil sem svojo dolžnost, deklica moja, punčka moja. Bodi srečna, naj te naš Gospod osreči.

Govori mati:

Grlica, hčerkica, punčica, deklica moja. Prejela si, vzela dah, govor tvojega očeta. Prejela si nekaj, kar ni vsakdanje, česar ljudje običajno ne dobijo; v srcu tvojega očeta je to varno spravljeno, skrbno je varovano kot zaklad.

Ni ti ga samo posodil, saj ti si njegova kri, ti si njegova barva, njegov odraz. Čeprav si ženska, si njegova podoba.

Kaj naj ti še rečem? Kakšen bi bil blagoslov, ko bi ti lahko nekaj podarila? Ker so bile njegove besede že dovolj izčrpne, ker te je vodil na vse strani, ti vse približal in ti zares ničesar ni pozabil povedati.

Toda jaz bom dodala le še nekaj besed in tako izpolnila svojo dolžnost. Ne omadežuj daha in besed tvojega očeta. Najlepše je le tisto, kar izhaja iz daha in besed našega gospodarja, ker je njegov jezik resnični jezik prvih ljudi. Njegove besede so tako dragocene kakor drago kamenje, kakor okrogel in brušen turkiz. Varuj jih, naredi iz njih zakladnico v svojem srcu, naredi iz njih podobe v svojem srcu. Če boš živela, boš s tem vzgajala svoje otroke, iz njih boš naredila ljudi, vse to jim boš prenesla.

Pazi, tako boš hodila po poti tistih, ki so te vzgajali – gospa, plemiških žena, stark, ki so bile naše predhodnice. Darovali so nam samo nekaj besed. Malo so nam povedali. To so bile vse njihove besede:

Poslušaj, sedaj je čas, da se tu, na zemlji učimo, potrudi se in od tu boš vzela to, kar bo tvoje življenje, kar boš sama ustvarila.

Hodimo po mučnih krajih, hodimo po zemlji. Na eni strani je ponor, na drugi jarek. Če ne hodiš po sredini, padeš na eno ali drugo stran. Samo na sredini se živi, samo po sredini se hodi.

MadreHčerkica moja, grlica, deklica, sprejmi te besede in jih hrani v svojem srcu. Ne pozabi jih – naj bodo te tvoja luč, tvoja svetloba, ves čas, dokler boš živela na zemlji …

Le še ena stvar mi je ostala, s katero bom zaključila svoj govor. Če nekaj časa slediš življenju tega sveta, ne predaj svojega telesa zastonj, moja hčerkica, deklica moja, grlica moja, punčka moja. Ne predaj se komur koli, saj če kar tako izgubiš nedolžnost in postaneš ženska, izgubiš sebe in nikoli ne boš prejela zaščite nekoga, ki te resnično ljubi.

Vedno se boš tega spominjala, vedno bo to predstavljalo tvojo bedo, tvojo tegobo. Ne boš več mogla živeti spokojno in v miru. Tvoj mož bo vedno sumil vate. In to si dobro zapomni, ohrani to v spominu ves čas, dokler boš živela.

Če pa si že v zakonu, ne prigovarjaj, ne premišljaj si, ne pozabi, da tvoje srce zaman želi na drugo stran. Ne prepiraj se s svojim soprogom. Ne postavljaj se nečimrno nadenj, ali, kot se reče, ne bodi prešuštnica.

Ker, hčerka moja, če se to začne uresničevati, ne bo več zdravila, ne bo več poti nazaj.

Ne boš več vzor. O tebi se bo govorilo slabo, širile se bodo govorice, imenovali te bodo “v blato ugreznjena”. In četudi te nihče ne vidi, četudi te ne vidi niti tvoj soprog, pazi, vidi te Gospodar bližine in enotnosti.

Tako, torej, dekle moje, deklica moja, punčka. Želimo ti, da v miru preživiš ta čas na zemlji. Ne klevetaj, ne preklinjaj staršev, ker si zahvaljujoč njim prišla na ta svet. Kar zadeva nas, si želimo s teboj pridobiti ugled in se proslaviti. Tudi ti bodi srečna, deklica moja, punčka moja, pikica. Približaj se našemu Gospodarju, Gospodarju bližine in enotnosti.

________________

1Najvišji princip, imenovan tudi Tloque Nahuaque oz. “Gospodar bližine in enotnosti”. Bližine zato, ker prežema ves obstoj, ker je človeku najbližje, ker je vseprisoten, enotnosti pa zato, ker predstavlja enotnost znotraj samega sebe, enotnost z bogom in z drugimi ljudmi.
2To se nanaša na viteške redove, imenovane vitezi orla in vitezi tigra.
3To se nanaša na Gospodarja bližine in enotnosti.
4To se nanaša na učene, modre ljudi, “gospodarje pisave”, ki so pisali s črnim in rdečim črnilom.