Rimski cesar Mark Avrelij, znan kot “filozof na prestolu”, je živel v 2. stoletju n. št., ko se je rimsko cesarstvo bližalo svojemu zatonu in je bilo treba zajeziti vse močnejše valove njegovega pospešenega propada. Mark Avrelij se je vsekakor častno kosal s to težko nalogo, pri čemer mu je pomagala zlasti notranja moralna moč, ki se še danes razkriva v njegovem dnevniku. Ta dnevnik ni bil namenjen objavi, temveč je nastajal v vojaškem šotoru, ko si je Marku uspelo odtrgati nekaj trenutkov, posvečenih lastnemu notranjemu pogovoru ter refleksiji o življenju, smrti, usodi in drugih pomembnih vprašanjih. Tokrat smo za vas izbrali nekaj odlomkov iz četrte in pete knjige Markovega dnevnika.

  1. KNJIGA

***

Če je naš notranji vladar (um) v skladu z naravo, potem se bomo lahko vedno prilagodili kakršnim koli okoliščinam, ki nas doletijo. Kajti ta vladar znotraj nas ne potrebuje nobenih določenih okoliščin, temveč gre vztrajno proti cilju ne glede na okoliščine. Okoliščine, ki delujejo proti njemu, uporabi v lastno korist, tako kot ogenj vse, kar pade vanj in kar bi majhen plamen sicer udušilo, izkoristi in vzplamti s še večjo močjo. Kadar je ogenj močan, se hitro prilagodi vsemu, kar pade vanj, in to použije ter še bolj zraste ravno zaradi tega, kar je padlo vanj.

SLIKA 1***

Človek išče oddih na podeželju, na morju in v gorah, pa tudi v tebi se porajajo takšne želje. Vendar je to le značilnost najbolj preprostih ljudi. V tvoji moči pa je, da se lahko kadar koli umakneš v samega sebe. Kajti nikjer človek ne najde večjega miru ali večje osvoboditve od tegob kot v svoji duši, zlasti kadar ima v sebi take misli, da takoj najde mir, čim se zateče vanje. Notranji mir, v to sem prepričan, pa lahko dosežemo le, če v našem umu vlada red. Stalno se torej zatekaj v to zatočišče in se obnavljaj.

***

… Kaj te muči? Zloba ljudi? V misli si prikliči naslednje: da ljudje živimo eden za drugega in da je to v skladu s pravico. Poleg tega se spomni, da ljudje zla ne delajo namenoma, in pomisli še, koliko je tistih, ki so po medsebojnem sovraštvu, sumničenju in bojevanju umrli in se spremenili v pepel.

***

SLIKA 2Te morda muči želja po tako imenovani slavi? Poglej, kako hitro vse pade v pozabo, in pomisli, da z obeh strani sedanjosti in praznine aplavza zeva brezkončnost časa. Spomni se, kako spremenljivi so tisti, ki dajejo sodbe in hlinijo hvalo, ter na to, kako omejen je prostor, na katerem si lahko deležen hvale, in se prenehaj vznemirjati. Kajti celotna zemlja je le točka in ti, v kako majhnem kotičku prebivaš in kako malo ljudi prav tako prebiva v tem kotičku. Pomisli, kakšne vrste so ljudje, ki te bodo hvalili. /…/ Kdor hrepeni po posmrtni slavi, pozablja, da bo vsakdo med tistimi, ki se ga spominja, prav tako zelo hitro umrl; in umrli bodo tudi tisti, ki bodo prišli za njimi, dokler ne bodo vsi skupaj potonili v pozabo – smrt namreč ne bo prizanesla niti tistim, ki bodo ohranjali spomin na tvojo preteklo slavo. Pa tudi če bi bili tisti, ki se bodo spominjali tvoje slave, nesmrtni in bi bil tako nesmrten tudi spomin nanjo, kaj ti to pomeni?

***

To, kar človeka ne naredi še slabšega, kot je bil, ne naredi slabšega niti njegovega življenja niti mu ne škodi od zunaj ali od znotraj.

***

Ne delaj, kot da boš živel deset tisoč let. Smrt visi na teboj. Bodi dober, dokler živiš, dokler je to v tvoji moči.

***

Čas je reka, sestavljena iz dogodkov, in divji tok – kajti takoj ko se nekaj pojavi na obzorju, že izgine in ga nadomesti nekaj drugega, in tudi to drugo bo prav tako odnesel tok.

***

Koliko težav si prihrani tisti, ki se ne ozira na to, kar reče, naredi ali misli njegov sosed, temveč se ozira le na to, kar naredi sam, da je lahko pravičen in čist; ali, kot SLIKA 3pravi Agaton – ne oziraj se na izprijeno moralo drugih, temveč se brez odstopanja drži svoje poti.

***

Ukvarjaj se z malo stvarmi, pravi filozof, če želiš ohraniti mir. Vendar pomisli, ali ne bi bilo bolje reči: naredi, kar je potrebno, in vse, kar in kakor zahteva um človeka ki je po naravi družbeno bitje. To ne prinaša le miru, ki izhaja iz tega, da nekaj delamo dobro, temveč ta mir izhaja tudi iz tega, da delamo malo stvari. Večina tega, kar rečemo ali naredimo, namreč ne izhaja iz uma, in te stvari so nepotrebne. In če te odstranimo, bomo imeli več miru in manj neprijetnosti. Zato bi se morali ob vsaki priložnosti vprašati: ali je to ena od nepotrebnih stvari? Človek pa ne bi smel odpraviti le nepotrebnih dejanj, temveč tudi nepotrebne misli, kajti tem tako ne bodo sledila odvečna dejanja.

***

Kako sem nesrečen, da se mi je to zgodilo. – Ne govori tako, temveč si reci: kako sem srečen, ker se mi je to zgodilo, saj sem kljub temu, kar se mi je zgodilo, še naprej osvobojen bolečine niti me ne pesti sedanjost niti se ne bojim prihodnosti. Kajti nekaj takega bi se lahko zgodilo vsakemu človeku. Toda ne bi bil vsak človek kljub takemu dogodku osvobojen bolečine. Zakaj je to potem nesreča namesto sreče? In ali lahko nek dogodek za človeka pomeni nesrečo, če se sam pri tem ne oddalji od svoje človeške narave? In ali lahko nekaj pomeni oddaljitev od človeške narave, če ni v nasprotju z voljo človekove narave? No, saj poznaš voljo narave. Ali ti bo potem to, kar se je zgodilo, preprečilo, da bi bil pravičen, velikodušen, zmeren, preudaren, da bi se izogibal nepremišljenim sodbam in hinavstvu; ali ti bo preprečilo, da bi bil skromen, svoboden in imel vse preostale lastnosti, s katerimi lahko pridobimo vse, kar je v skladu z našo resnično naravo? Ob vsaki nevšečnosti se prav tako spomni uporabiti to načelo: to ni nesreča, temveč je sreča to častno prestajati.

  1. KNJIGA

***

SLIKA 5Zjutraj, ko s težavo vstaneš, si v misli prikliči naslednje: prebujam se, da bi opravljal delo človeka. Zakaj sem nezadovoljen, če bom delal stvari, zaradi katerih obstajam in zaradi katerih sem prišel na svet? Ali pa sem morda prišel za to, da bi poležaval in se grel v postelji? – Toda to je bolj prijetno. – Ali torej živiš zato, da bi užival, in ne zato, da bi deloval in si prizadeval? Ali ne vidiš rastlinic, ptičic, mravelj, pajkov, čebel, kako skupaj delajo, da bi vsak na svojem delčku prispeval k redu v univerzumu? In ti, ali se želiš izogniti delu, ki pripada človeku, in temu, kar je v skladu s tvojo naravo? – Vendar je treba tudi počivati. – Da, treba je tudi počivati, vendar je narava tudi za to postavila jasne meje: postavila je jasne meje pri hrani in pijači, ti pa greš prek teh meja, prek tega, kar je zadostno.

***
Če nekdo za drugega nekaj naredi, je pripravljen to zapisati na svoj račun kot narejeno uslugo. Nekdo drug morda tega ne bi naredil, vendar pri sebi še vedno razmišlja o tem človeku kot o svojem dolžniku in se zaveda tega, kar je naredil. Tretji se na določen način niti ne zaveda, kaj je naredil, temveč je kot vinska trta, ki je obrodila grozdje in potem ko je obrodila svoj sad, ne išče ničesar več. Tako kot konj, ki teče, pes, ki izsledi plen, čebela, ki naredi med, tudi človek, ki je naredil dobro dejanje, ne poziva preostalih, naj pridejo in vidijo, kaj je naredil, temveč takoj preide na drugo dejanje, tako kot vinska trta, ki naslednje leto znova obrodi grozdje.

***

S čim zdaj zaposlujem svojo dušo? Ob vsaki priložnosti se vprašaj in razmisli: kaj trenutno naseljuje tisti del v meni, ki ga imenujejo “vladajoče načelo”? In čigava duša me naseljuje zdaj? Duša otroka, ali mladeniča, ali šibaka, ali tirana, ali domače živali, ali divje zveri?

***

Človeku se ne zgodi nič takšnega, česar po svoji naravi ne bi mogel prenesti.