Verjetno je marsikdo med vami v svojem otroštvu, pa tudi kasneje, v rokah držal delo z naslovom Mali princ izpod peresa Antoina de Saint-Exupéryja. In verjetno se je marsikomu v spomin in srce vtisnil pogovor med Malim princem in lisico. Še pomnite znameniti stavek: Bistvo je očem nevidno? Če želite osvežiti spomin, si preberite spodnje odlomke, ki razkrivajo neprecenljivo vrednost prijateljstva in nakazujejo poti, ki vodijo do njega.

***
Srečanje med lisico in Malim princem

– Dober dan, reče lisica.
– Dober dan, vljudno odgovori Mali princ, ki se je obrnil, vendar ničesar ni videl.
– Tukaj sem, reče glas, pod jablano.
– Kdo si? vpraša Mali princ. Zelo ljubka si …
– Lisica sem, odvrne lisica.
– Pojdi se igrat z menoj, jo zaprosi Mali princ. Tako žalosten sem …
– Ne morem se igrati s teboj, pravi lisica. Nisem udomačena.
– Ah, oprosti! odvrne Mali princ

al_St_Exupery08_Le_Prince_eKaj pomeni “udomačiti” …

Po premisleku (Mali princ) vpraša: Kaj pomeni “udomačiti”? /…/
– To je že zdavnaj pozabljena umetnost, reče lisica. To pomeni “ustvarjati vezi” …
– Ustvarjati vezi?
– Da, reče lisica. Za sedaj si zame samo majhen deček, tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. Jaz te ne potrebujem. In niti ti me ne potrebuješ. Zate sem samo lisica, taka kot sto tisoč drugih lisic. Toda če me udomačiš, bova eden drugega potrebovala. Ti boš zame edinstven na svetu. Jaz bom zate edinstvena na svetu …
– Zdaj začenjam razumeti, reče Mali princ. Nekje je vrtnica … zdi se mi, da me je udomačila … /…/
– Moje življenje je puščobno. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne in vsi ljudje so si podobni. Dolgčas mi je že. Toda če me udomačiš, bo v moje življenje posijalo sonce. Spoznala bom zvok korakov, ki je drugačen od vseh drugih. Drugi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji pa me privabljajo iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš žitna polja tam? Jaz ne jem kruha. Žito je zame nekoristno. Žitna polja v meni ne zbujajo nobenih spominov. In to, to je žalostno! Toda ti imaš zlate lase. Zato bo čudovito, ko me boš udomačil! Žito, ki je zlate barve, me bo spominjalo nate. In rada bom imela šumenje žita, valujočega v vetru …

Za “udomačitev” je potreben čas …

Lisica je obmolknila in dolgo zrla v Malega princa. Nato reče: Prosim te, … udomači me!
– Rad bi, odgovori Mali princ, vendar nimam veliko časa. Moram najti prijatelje in še marsikaj spoznati.
– Spoznaš samo to, kar udomačiš. Ljudje si več ne vzamejo časa, da bi kar koli spoznali. Pri trgovcih kupujejo že narejene izdelke. Ker pa ne obstajajo trgovci, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če želiš prijatelja, me udomači!
– Kako? vpraša Mali princ.
– Treba je biti zelo potrpežljiv. Najprej boš sedel v travi bolj stran od mene kot sedaj. Pogledala te bom od strani in ti ne boš rekel ničesar. Kajti besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko sedel malo bližje …

Priprava srca na srečanje

Naslednjega dne je Mali princ ponovno prišel.
– Bolje bi bilo, če bi prišel ob isti uri, reče lisica. Če na primer prideš ob štirih popoldne, bom že ob treh vesela. In bolj ko se bo bližal čas srečanja, bolj bom vesela. Ob štirih bom že vznemirjena in nestrpna; čutila bom, kako je sreča dragocena! Če pa prideš kadar koli, potem ne bom nikoli vedela, kdaj moram pripraviti svoje srce … potrebna je ceremonija.
– Kaj je to ceremonija? vpraša Mali princ.
– To je nekaj, kar je že zdavnaj pozabljeno, odgovori lisica. To je nekaj, zaradi česar je določen dan drugačen od drugih dni, zaradi česar je določena ura drugačna od drugih. Moji lovci imajo na primer svojo ceremonijo. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je zato čudovit dan! Takrat se podam na sprehod do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadar koli, potem bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih počitnic.

20a2Bistvo je očem nevidno

Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa se je bližala ura slovesa, reče lisica: Ah! Na jok mi gre …
– To je tvoja krivda, odvrne Mali princ, nisem te želel prizadeti, ti si želela, da te udomačim …
– Seveda, reče lisica.
– Toda ti boš jokala! Reče Mali princ.
– Seveda, reče lisica.
– S tem torej nisi ničesar pridobila!
– Sem, odvrne lisica, zaradi barve žita.
Nato še doda: Ponovno si poglej vrtnice. Razumel boš, da je tvoja edinstvena na svetu. Potem se vrni, da se posloviva, in jaz ti bom izdala skrivnost.
Mali princ se je odpravil k vrtnicam.
– Sploh niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič, jim reče. Nihče vas ni udomačil in ve niste udomačile nikogar. Z vami je tako, kot je bilo z mojo lisico. Prej je to bila samo lisica, taka kot sto tisoč drugih lisic. Toda odkar sem se z njo spoprijateljil, je zame edinstvena na svetu.
Vrtnice so bile v zadregi.
al_St_Exupery02_La_Rose2– Lepe ste, vendar ste prazne, še doda. Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda bi se moja vrtnica naključnemu popotniku zdela podobna vam. Toda ona je veliko pomembnejša kot ve vse skupaj, kajti ona je tista, ki sem jo zalival. Ona je tista, ki sem jo ščitil pred vetrom. Ona je tista, za katero sem uničeval gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz njih razvili metulji). Ona je tista, ki sem jo slišal pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati.
Dragocena je zato, ker je moja.

Nato se je vrnil k lisici.
– Zbogom, reče Mali princ …
– Zbogom, odvrne lisica. Poslušaj, v čem je skrivnost. Je zelo preprosta: Kdor želi videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.
– Bistvo je očem nevidno, ponovi Mali princ, da bi si zapomnil.
– Tvoja vrtnica je pomembna ravno zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval.
– Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval … ponovi Mali princ, da bi si zapomnil.
– Ljudje so pozabili to resnico, reče lisica. Toda ti je ne smeš pozabiti. Za tisto, kar si udomačil, si za vedno odgovoren. Odgovoren si za svojo vrtnico …
– Odgovoren sem za svojo vrtnico … ponovi Mali princ, da bi si zapomnil.