Spodnji odlomek je del starodavnega tibetanskega svetega besedila z naslovom Knjiga zlatih pravil. Slednja vsebuje temeljna učenja vzhodne filozofije in mistike, ni pa znano ne kdo jo je napisal ne kdaj je nastala. Na zahod jo je v XIX. stol. prinesla izjemna filozofinja, znanstvenica, pisateljica in teozofinja Helena Petrovna Blavatsky. V knjižico z naslovom Glas tišine je zbrala tiste dele, za katere je menila, da bodo za zahodnega bralca razumljivi in uporabni.

Glas tišine je tekst, ki je ne glede na svojo nedoločljivo starost še vedno zelo aktualen in nadvse dobrodošel spremljevalec na naši življenjski poti. Ob vsakem branju se nam kot po čarovniji vedno znova razkrivajo novi pomeni, nove globine in tudi – nove lepote. Kajti njegove vrstice so prežete s čisto lepoto, ki pa ni zgolj prazen okras, temveč skuša na zgoščen in poetičen način podati odgovore na bistvena vprašanja človekovega obstoja.

***

Glas tišine razločuje med modrostjo srca oz. duše, ki predstavlja globok uvid v bistvo stvari, ki zna ločiti bistvo od nebistvenega, ”resnično od lažnega”, in modrostjo očesa, ki se navezuje samo na površinsko, iluzorno znanje brez globljega uvida v pravi smisel. Vsakdo ima možnost, da pridobi modrost srca, vendar pa mora, kot navaja spodnji odlomek, prej ”očistiti srce”. Tisti, ki spoznava, se mora notranje očistiti, da bi čista voda modrosti, ki priteka vanj kot v očiščeno posodo, ohranila svojo pravo vsebino in se v čisti, nepopačeni obliki prenašala tudi naprej.

Modrost srca in modrost očesa

Učenec vpraša:
– Učitelj, kako naj pridem do modrosti? Modrec, kako naj dosežem popolnost?
– Išči poti, toda, lanu , očisti srce, preden začneš svoje potovanje. Preden narediš prvi korak, se nauči razlikovati resnično od lažnega, minljivo od večnega. Predvsem pa se nauči razlikovati med naukom glave in modrostjo duše.

Da, neznanje je kakor zaprta posoda brez zraka, duša pa kot ptica, ujeta v njej, ki
ne poje niti ne more premikati kril. Pevka ostaja negibna in nema, umirajoč od izčrpanosti.

In vendar je neznanje več vredno kot nauk glave brez modrosti duše, ki bi ga
vodila in razsvetljevala.

***

Um je kakor zrcalo, ki z odsevanjem podobe nase zbira prah. A potreben
je le nežen dih modrosti duše, da zbriše prah naših iluzij.

***

Pravo znanje je moka, lažno lupina. Če želiš jesti kruh modrosti, moraš moko zamesiti s čistimi Amritinimi 1 vodami. Če pa lupine mesiš z roso Maje,2 lahko ustvariš le hrano za črne ptice smrti, ptice rojevanja, propadanja in trpljenja.

***

Modri zavračajo lažno učenje, Pravi zakon pa ga raztrese med vetrove. Njegovo kolo
se obrača za vse – skromne in ponosne.

***

Ime ”Doktrine srca” je Veliko sito, o učenec.
Kolo Pravega zakona se hitro obrača in melje noč in dan. Ničvredne lupine ločuje od
zlatega žita, odpadke od moke.

1 Amriti: nesmrtnost

2 Maja: iluzija