franklViktor E. Frankl (1905–1997), znameniti avstrijski psihiater, ki je preživel koncentracijsko taborišče, v spodnjem odlomku opisuje globoko in intimno izkušnjo “srečanja” z ljubljeno ženo.

Ljubezen je močnejša od smrti …

“Toda moje misli so se oklepale ženine podobe, in to z neverjetno natančnostjo. Slišal sem jo, kako mi odgovarja, videl sem, kako se smehlja, njen iskreni in spodbujajoči pogled. Njen pogled – naj je bil resničen ali ne – je bil bolj svetleč od sonca, ki je začelo vzhajati.

Presunila me je misel – prvič v življenju sem videl resnico, ki so jo opevali tako številni pesniki, resnico, ki so jo kot najvišjo modrost razglašali tako številni misleci. Resnico, da je ljubezen poslednji in najvišji cilj, h kateremu lahko stremi človek. Tedaj sem doumel pomen največje skrivnosti, ki jo morajo prenesti človeška poezija, misel in verovanje: Človekova odrešitev je prek ljubezni in v ljubezni. Doumel sem, kako človek, ki nima ničesar več na svetu, lahko še vedno doživi blaženost, pa čeprav samo za trenutek, s kontemplacijo o ljubljenem bitju. Človek lahko v neskončni zapuščenosti, ko se ne more izraziti z aktivnim delovanjem, ko je lahko njegov edini uspeh le v tem, da primerno in dostojanstveno prenaša bolečino, doseže izpolnitev z ljubečo kontemplacijo podobe svojega ljubljenega bitja, ki jo nosi v sebi. Prvič v življenju sem lahko doumel pomen besed: “Angeli so se izgubili v večni kontemplaciji neskončne blaženosti.”

Pred menoj se je spotaknil moški in tisti za njim so padli nanj. Paznik se je naglo približal in vse začel bičati. Tako se je tok mojih misli za nekaj minut prekinil. Toda moja duša se je kmalu preselila nazaj iz ujetnikovega obstoja v drugi svet in nadaljeval sem pogovor z ljubljeno. Postavljal sem ji vprašanja, ona pa mi je odgovarjala. Nato me je spraševala ona, jaz pa sem odgovarjal.

Moje misli so se še vedno oklepale ženine podobe. Spreletela me je misel: Vedel nisem niti, ali je še živa. Vedel sem le eno – kar sedaj že dobro vem – ljubezen daleč presega fizično telo ljubljenega bitja. Njen najgloblji pomen je v njenem duhovnem bitju, notranjem bitju. To, ali je dejansko tukaj ali ne, ali je še vedno sploh živa, nekako preneha biti pomembno.

Nisem vedel, ali je bila moja žena živa, in tega nisem mogel ugotoviti (med celotnim ujetništvom ni bilo nobenega dopisovanja), toda v tistem trenutku je to prenehalo biti pomembno. Nisem čutil potrebe po tem, da bi to vedel. Nič ni moglo omajati moči moje ljubezni, mojih misli in podobe ljubljene. Če bi tedaj vedel, da je bila moja žena mrtva, mislim, da bi se kljub temu spoznanju še vedno nemoteno predajal kontemplaciji njene podobe in da bi bil pogovor z njo v mislih enako živ in izpolnjujoč. ‘Vtisni me kot pečat na svoje srce, ljubezen je močna kot smrt.’

Prevod odlomka iz dela: Man’s Search for Meaning, Viktor E. Frankl, New York: Washington Square Books, 1984.

O Viktorju Franklu si lahko na naši spletni strani preberete tudi članka:
Življenje ima vedno smisel in Po sledeh Viktorja Frankla.