Tokrat vam bomo predstavili nekaj majhnih “biserov” rimskega filozofa Epikteta (55–135). Ta odločitev izhaja iz vsaj treh pomembni razlogov. Epiktet je bil suženj, vendar je imel ne glede na to večji vpliv na duhovno življenje Evrope od številnih mogočnikov, vladarjev in podobnih, ki so imeli veliko večje možnosti od njega. Poleg tega je predstavljal resničnega filozofa, za katerega suženjstvo telesa ni in ne more biti ovira svobodi duše. Epiktet je primer človeka, ki ni potreboval veliko materialnih stvari za svojo srečo, temveč jo je našel v samem sebi, kajti kljub zunanji revščini je bil izredno bogat. S svojim lastnim zgledom je utelešal filozofijo v pravem pomenu besede, ki nas usmerja k temu, da to, kar mislimo in govorimo, tudi živimo. Na živ in neposreden način, s primeri iz vsakdanjega življenja je skušal filozofijo približati tudi drugim – morda pa se kje najdete tudi vi …

***

Srečen človek je zadovoljen s časom, v katerem živi, ne glede na to, kakšen je, in vedno je prijatelj svojih okoliščin. Blažen je tisti, kateremu razum narekuje, da stvari sprejme takšne, kakršne so.

*

Epicteti_Enchiridion_Latinis_versibus_adumbratum_(Oxford_1715)_frontispieceTo, kar nas vznemirja, niso okoliščine same po sebi, temveč naše presoje o njih. Na primer smrt ni nič strašnega (kajti sicer bi se zdela strašna tudi samemu Sokratu), temveč je strašna sama presoja o smrti. Zato takrat, ko smo nejevoljni, razburjeni ali potrti, nikoli ne valimo krivde na druge, temveč raje na sebe, to pomeni na naše lasne presoje. Ko nepremišljen človek naredi kaj slabega, obtožuje druge; delno premišljen človek obtožuje sebe, medtem ko premišljen človek ne obtožuje niti sebe niti drugih.

*

Zapomnite si, da ste igralec v gledališki igri, ki jo je treba igrati tako, kakor želi njen pisec – kratko, če želi, da bo kratka, dolgo, če želi, da bo dolga. Če želi, da odigrate berača, celo to vlogo vešče odigrajte, kakor tudi vlogo pohabljenca, javnega uslužbenca ali navadnega državljana. Na vas je, da dodeljeno vlogo odigrate dobro. Njena izbira pa pripada nekomu drugemu.

*

Zdaj je praznovanje pri koncu – pojdi, odidi kot hvaležen in spoštljiv gledalec! Daj prostor še drugim! Saj vendar morajo priti na svet še drugi, kakor si prišel ti sam, in ko bodo tu, morajo imeti svoj prostor, bivališča in življenjska sredstva. Kaj pa bi jim še ostalo, ko bi tisti, ki so prvi prišli, ne odšli? Zakaj si tako nenasiten? Zakaj nisi z ničimer zadovoljen?”

*

Vse življenje se moramo učiti živeti, in kar te bo še bolj začudilo, vse življenje se moramo učiti umirati.

*

Če delate nekaj, za kar ste se odločili, da je treba narediti, nikoli tega ne skušajte skriti pred drugimi, čeprav to pri večini zbudi še tako neodobravanje. Če mislite, da ne delate prav, se dejanju sami izognite; če pa delate prav, zakaj bi se potem bali tistih, ki vas bodo napačno presodili?

*

Če vam nekdo pove, da ta in ta o vas grdo govori, ne odgovarjajte na to, temveč recite: “Očitno ne pozna tudi mojih ostalih napak, kajti v tem primeru ne bi omenil samo teh.”

*

Za vse, kar počnete, premislite, kaj je treba za to narediti in kakšne so posledice. V nasprotnem primeru se boste v nekaj spustili z začetnim navdušenjem, ne da bi razmišljali o tem, kaj vas čaka, kasneje, ko se pojavijo težave, pa boste stvar osramočeni opustili.

Želite zmagati na olimpijskih igrah? Tudi jaz si to želim, pri bogovih, ker to je zares imenitno. Vendar razmislite, kako priti do tega in kakšne so posledice. Morate biti disciplinirani, se držati stroge diete, odrekati se morate sladicam, vaditi po strogo določenem urniku, v vročini in mrazu; ne smete piti mrzle vode, ne smete piti vina, kadar si ga zaželite. Prepustiti se morate nadzoru svojega vaditelja kakor zdravnika. Kasneje, na tekmovanju, se morate vkopati v zemljo poleg svojega nasprotnika in ravno tako ni izključeno, da si izpahnete roko, se nagoltate peska, jih tu in tam dobite po grbi – in po vsem tem še izgubite.

Premislite o tem in šele nato pojdite med atlete, če si to še zmeraj želite. Sicer boste kot otroci, ki se igrajo zdaj rokoborce, zdaj gladiatorje, zdaj trobijo na trobente, zdaj se gredo gledališče. Na enak način ste tudi vi zdaj atlet, zdaj gladiator, zdaj govornik, zdaj filozof, vendar v resnici ničesar ne delate iz srca, temveč kakor opica oponašate vsak gib, ki ga opazite. Iz trenutka v trenutek vam je všeč nekaj drugega in ničesar se ne lotite, ne da bi prej o tem premislili z vseh plati, temveč se odločate zaletavo in polovičarsko.

*

Če bi kdo želel vaše telo prepustiti človeku, ki ga pot zanese mimo, bi to v vas zbudilo ogorčenje. Toda svojega duha prepuščate naključnemu mimoidočemu in dopuščate, da se vznemiri in zmede, če vas mimoidoči na primer ozmerja. Mar se tega ne sramujete?

*

Kadar ti kdo prizadene zlo ali o tebi grdo govori, pomni – tako dela ali govori, ker misli, da mora delati in govoriti tako. Saj navsezadnje ni mogoče, da bi se držal tistega, v čemer vidiš dobro ti, temveč se lahko drži le tistega, v čemer vidi dobro on sam. Če nima prav, bo on na škodi, kajti on je tisti, ki živi v zmoti. Če nekdo namreč misli, da je resničen sklep napačen, to ne škoduje samemu resničnemu sklepu, temveč škoduje tistemu, ki se moti. Če je to tvoje izhodišče, potem boš prizanesljiv do tistega, ki te žali. Vedno znova si namreč reci: “Takšno je pač njegovo mišljenje.”

*

Človek ne more škodovati človeku, temveč mu lahko škodijo ali koristijo samo njegova lastna dejanja.

*

Nihče ne gospoduje nad moralnim odločanjem drugega človeka; in samo tu se nahajata dobro in zlo. Zato nima nihče moči, da bi mi priskrbel dobro, niti da bi mi priskrbel zlo, temveč imam v tem oziru le jaz sam moč nad seboj.

*

“Predstavljajte si,” reče Epiktet svojim slušateljem, “da je kakšen gospodar ali tiran okruten do svobodnega človeka.”

Gospodar zagrozi: “Pregnal te bom.”

Svoboden človek: “In kaj potem? Jaz sem državljan sveta. Svoj pogum nosim povsod s seboj.”

Gospodar: “Nadel ti bom okove!”

Svoboden človek: “Meni boš nadel okove? Verjetno želiš povedati, da boš okoval mojo nogo! Če ti to že dela takšno veselje, pa me daj v okove!”

Gospodar: “Mar se nič ne bojiš?”

Svoboden človek: “Česa pa bi se bal? Kaj pa ti lahko storiš proti moji volji, proti moji pameti? Niti sam Jupiter, najmogočnejši med bogovi, me ne bi mogel okovati.”

Gospodar: “Toda jaz ti bom pokazal, da sem jaz gospodar; ubil te bom!”

Svoboden človek: “Ubil boš samo moje ubogo telo! Izvoli moje truplo, ti si gospodar, vzemi ga! Toda mene, mene nikoli ne boš mogel vzeti!”

*

Svobode ne dosežemo, če se nam izpolnijo vse želje, temveč z zavračanjem želje. Ne zahtevajte, da se dogodki odvijajo tako, kakor si želite vi, temveč si želite, da se odvijajo tako, kakor se odvijajo, in vaše življenje bo mirno potekalo.