Za vas smo izbrali nekaj zanimivih odlomkov rimskega stoiškega filozofa Epikteta (55–135). Epiktet se je rodil kot suženj, čeprav tega ni želel “priznati”, saj je menil, da je resnična svoboda tista notranja in da so tiste resnične verige znotraj nas.

V nadaljevanju si preberite nekaj iskrivih dialogov, v katerih Epiktet med drugim omenja, kako reševati konfliktne okoliščine, kako ostati zvest sebi ter hkrati razumeti in spoštovati druge …

Epicteti_Enchiridion_Latinis_versibus_adumbratum_(Oxford_1715)_frontispiecePri čem nam lahko pomaga filozofija

Nekdo je vprašal Epikteta za nasvet, kako naj od brata doseže, da se bo prenehal do njega grdo obnašati. Epiktet je dejal: “Filozofija ne trdi, da nam lahko zagotovi kar koli, kar bi bilo zunaj našega nadzora. Drugače bi se ukvarjala s stvarmi, ki niso v njenem dometu. Kajti kot je tesarjev material les in kiparjev marmor, tako je tudi predmet umetnosti življenja naše življenje.”
“No, kaj pa bratovo življenje?”
“To pa pripada njegovi umetnosti življenja. Zate je to, kako on sam živi, nekaj zunanjega, tako kot dežela, v kateri prebivaš, zdravje ali sloves. In to za filozofijo ni predmet razprave. V vseh okoliščinah bom vladajoče načelo duše ohranjal v skladu z naravo.”
“Čigavo vladajoče načelo?”
“Samo tisto, ki je znotraj mene.”
“Kako naj potem dosežem, da brat ne bo več jezen name?”
“Privedi ga k meni in pogovoril se bom z njim; toda glede njegove jeze nimam ničesar povedati tebi.”
Mož, ki se je posvetoval z Epiktetom, je nato vprašal: “Zanima me tole: kako lahko ostanem zvest svoji naravi, tudi če se brat ne pobota z menoj?”
Epiktet je odgovoril: “Nič, kar je pomembnega, ne pride čez noč. Tudi grozdje ali fige morajo dozoreti. Če rečeš, da si želiš figo zdaj, ti bom odvrnil, da bodi potrpežljiv. Najprej moraš počakati, da drevo vzcveti, da nato obrodi sadeže, in nazadnje še potrpeti, da sadeži dozorijo. Če torej sadež ali figovec ne dozori takoj ali v eni uri, kako lahko pričakuješ, da bo človeški um dozorel tako hitro in tako zlahka? Tega ne pričakuj, tudi če bi ti jaz osebno rekel, da je to mogoče.”
***

Ne jezimo se na tiste, ki delajo napake

Filozofi pravijo, da se ljudje ravnajo po natančno določenem merilu. Če se z nečim strinjajo, je to zato, ker menijo, da mora biti resnično, če se ne strinjajo, je to zato, ker menijo, da nekaj ni resnično, in če se do nečesa ne opredelijo, je to zato, ker menijo, da stvari niso jasne. Podobno pravijo, da v primeru določene želje čutijo, da mora biti predmet te njihove želje v njihovo korist ter da si je nemogoče predstavljati in želeti kar koli drugega ali pa meniti, da je pravilno eno, želeti pa si narediti nekaj drugega.

gospodaČe vse to drži, kakšen razlog imamo, da se na kogar koli jezimo? Marsikoga označimo kot “lopova” ali “roparja”, toda kaj ti besedi dejansko pomenita? Pomenita samo to, da so ljudje v zmoti glede tega, kaj je dobro in kaj je zlo. Ali bi se torej morali nanje jeziti ali pa bi morali z njimi sočustvovati? Pokažimo jim, kje delajo napake, in videli bomo, da se bodo spremenili. Če pa tega ne vidijo, bodo samo obtičali pri svojem ustaljenem mnenju kot praktičnem vodiku.

“Ali se torej ne bi morali znebiti tatov in izprijencev?”
“Poskušaj vprašanje postaviti tako: ali se ne bi morali znebiti ljudi, ki se motijo glede tega, kaj je najpomembnejše, ljudi, ki so slepi – ne fizično, ne tako, da ne razločujejo med črnim in belim – temveč slepi zaradi moralne nesposobnosti, da razločujejo med dobri in zlim? Poglej na stvar tako in videl boš, kako nehumano je tvoje stališče. To je isto, kot če bi rekel: ali ne bi bilo treba tega slepega človeka, in tega nemega človeka, ubiti? Kajti če izguba največje dragocenosti pomeni največjo škodo in je nekdo oropan sposobnosti moralnega delovanja, kar je najpomembnejša sposobnost – zakaj bi potem morali k njegovi izgubi dodajati še svojo jezo? Če te prizadenejo tuje nesreče, potem mu namesto prezira pokaži sočutje. Opusti svojo nagnjenost k sovraštvu in osebni prizadetosti. Kdo pa si, da bi imel pravico uporabljati splošne kletvice, kot so: ‘Ti presneti norci!’ in podobno. Pusti, naj gredo svojo pot. Od kdaj pa si tako pameten, da hodiš naokoli in popravljaš napake ljudi?
Na tatove se jezimo zato, ker previsoko cenimo stvari, ki bi nam jih lahko ukradli. Ne pripisuj take pomembnosti svojim oblekam in ne boš se jezil na tatu, ki ti jih ukrade. Naj največji čar tvoje žene zate ne bo v njeni zunanji lepoti in tako se ne boš jezil nad prešuštnikom. Zavedaj se, da ti tat in prešuštnik ne moreta vzeti tega, kar je tvoje, temveč samo to, kar je povsod skupna lastnina in ni pod tvojim nadzorom. Če vsem tem stvarem ne pripisuješ take pomembnosti in jih ignoriraš, na koga se potem lahko še jeziš? Dokler boš častil materialne stvari, svojo jezo usmeri raje nase kot pa na tatu ali prešuštnika.”
***

pticTistim, ki si želijo biti občudovani

Kdor v življenju ustrezno sledi svoji poti, ne potrebuje še zunanjega odobravanja.

“Prijatelj, kaj si želiš v življenju?”
“Zadovoljen sem, če se to, kar si želim, in to, česar si ne želim, sklada z mojo naravo ter na podoben način uresničujem svoje cilje.”
“Zakaj pa moraš biti potem še tako ohol?”
“Želim si, da bi me vsi občudovali, da bi mi sledili vzklikajoč: kakšen velik filozof!”
“Kdo pa so, če natančneje pogledamo, ti ljudje, od katerih si želiš občudovanja? Ali niso to isti ljudje, ki jih običajno označuješ kot neumneže? In ali je torej tvoj življenjski cilj, da dobiš občudovanje norcev?”

*Izbor iz dela Discourses and Selected Writings, Penguin Classics, 2008.