Dhammapada je zbirka izrekov in nasvetov za vsakdanje življenje, ki so na Daljnem vzhodu stoletja navdihovali tako kralje kot puščavnike, tako moške kot tudi ženske, kajti, kot pravijo budisti, pravila Poti popolnosti so enaka za vse. Treba je poudariti, da spodnji izreki ves svoj navdih in vso svojo lepoto zajemajo iz konkretnih življenjskih izkušenj in zgledov, kar pomeni, da ne gre zgolj za lepe in prazne besede.

dhamma2Ravno Buda je s svojim življenjem za budiste predstavljal etični življenjski zgled. Odrekel se je prestolu in bogastvu, da bi se posvetil iskanju odgovorov na vprašanje – kaj je vzrok človeškega trpljenja in kako ga odpraviti? Življenje je pot, ki človeka vodi skozi različne okoliščine in možne stranpoti, toda končni izid je odvisen od njegove volje, prizadevanja in izbire, zato Buda pravi: “niti demoni ga ne morejo zlomiti niti bogovi ga ne morejo vzdigniti, saj sta krivda ali sodelovanje odvisna zgolj od samega človeka.”

Če želi človek pravilno hoditi po svoji poti, se mora izogibati skrajnostim, kajti “življenje, posvečeno le užitkom, vendar tudi življenje, polno muk in trpljenja, je grdo, nevredno in nekoristno.” Osvoboditev od trpljenja je posledica pravilne življenjske poti, boja in vladanja lastnemu “demonu Mari”; je posledica spoznanja, ki v človeku prežene neznanje.

Ti elementi predstavljajo temeljno etično sporočilo, ki je del Budovega nauka o”štirih plemenitih resnicah” ali, kot ga še imenujejo, učenja Dhamme. Številni budistični teksti vsebujejo praktične nasvete za uresničitev tega učenja, med katerimi je najbolj poznana Dhammapada – Pot popolnosti. To besedilo je del kanonskih tekstov, ki so jih zapisali Budovi učenci, medtem ko sam Buda ni ničesar zapisal. Njegove govore so si nekateri učenci zapomnili in jih prenašali z ustnim izročilom, kasnejše zapise pa so zbirali, izbirali in prečiščevali na budističnih zborovanjih po Budovi smrti. Tako je nastal budistični kanon, skupek izbranih tekstov, v katerih so zajeti temeljni poudarki Budovega učenja v vseh budističnih šolah in ki je izhodišče celotne budistične književnosti. Najstarejša različica tega kanona, ki velja tudi za najbolj izvorno, je bila zapisana v staroindijskem jeziku pali v I. stol. pr. n. št.

Dhammapada je tisti del kanonskih tekstov, ki se imenuje Suttapitaka – “Košara poučnih pogovorov”. Pada v paliju pomeni”pot”, Dhamma (v sanskrtu Dharma) pa je večpomenski pojem, ki se nanaša na globoko zakonitost sveta, moralni red, kasneje pa tudi učenje, ki ju izraža in razodeva.

***

Vstani! Bodi pozoren. Hodi po poti popolnosti. Človek, ki sledi poti popolnosti, najde radost tako v tem kot tudi na onem svetu.

Bodi pozoren na jezo telesa – dobro kontroliraj svoje telo. Ne ranjuj s telesom, temveč ga uporabi za dobro.

Bodi pozoren na jezo besed – dobro kontroliraj svoje besede. Ne ranjuj z besedami, temveč jih uporabi za dobro.

Bodi pozoren na jezo razuma – dobro kontroliraj svoj razum. Ne ranjuj z umom, temveč ga uporabi za dobro.

dhamma1Razum je nestanoviten in površen, saj se žene za slepilom, kadar koli se mu zahoče. Zares težko ga je brzdati. Toda kontrolirati razum je zelo dobro, kajti ukročen razum je vir velike radosti.

Sovražnik lahko škoduje sovražniku in človek, ki sovraži, lahko prizadene drugega človeka. Toda človeku lahko njegov lastni razum veliko bolj škoduje, če je napačno usmerjen.

Če nekdo zaradi svoje sreče prizadene druge, ki prav tako hrepenijo po sreči, ne bo našel sreče.

Ena beseda, ki prinese mir, je boljša od tisoče nekoristnih besed.

Človeka, ki govori o tvojih napakah, ceni, kot da ti je odkril skriti zaklad. Ceni modreca, ki ti pokaže na nevarnosti na življenjski poti.

Človeka, ki lahko kontrolira svojo jezo, tako kot kočijaž kontrolira kočijo, drvečo s polno hitrostjo, imam za dobrega kočijaža – ostali samo držijo uzde.

Če človek postane tako dober, kot govori drugim, da bi morali biti, šele tedaj resnično lahko uči druge. Samokontrola je zares težka.

Če človek v neki bitki premaga tisoče in tisoče drugih, nekdo drug pa premaga samega sebe, je zmaga drugega človeka več vredna, kajti zmaga nad samim seboj je najbolj vredna od vseh zmag – ne bogovi neba ne demoni podzemlja ne morejo zmago takšnega človeka spremeniti v poraz.

“Užalil me je, poškodoval me je, premagal me je, oropal me je,” Ljudje, ki tako mislijo, se ne bodo osvobodili sovraštva. Kajti sovraštva ne moremo premagati s sovraštvom – sovraštvo lahko premagamo z ljubeznijo. To je večni zakon.

Tisti, ki imajo vzvišene misli, vedno stremijo višje in niso srečni, če ostanejo na istem mestu. Kot labodi, ki zapustijo svoje jezero in se dvignejo v zrak , zapustijo svoj dom, da bi našli višji dom.

Obstaja vonj po sandalovini, vrtnici, modrem lotosu in jasminu – toda daleč nad tem cvetjem je vzvišeni vonj vrline.

lotosTako kot se čebela hrani s cvetnim nektarjem in zatem odleti, ne da bi uničila vonja in lepote cveta, tako naj tudi modrec hodi po svetu.

Vonj cvetja ne seže daleč in tako je tudi z vonjem vrtnice ali sandalovine; toda vonj dobrote seže do nebes, kajti to je najvišji vonj med bogovi.

Tisti, ki v mladosti niso živeli v skladu s samim seboj in niso zbrali pravih življenjskih zakladov, kasneje spominjajo na stare, dolgonoge čaplje, ki žalostno stojijo poleg jezera brez rib.

Tisti, ki v mladosti niso živeli v skladu s samim seboj in niso zbrali pravih življenjskih zakladov, kasneje spominjajo na zlomljene loke, ki neprestano žalujejo za minulimi in izginulimi stvarmi.

Ne omahuj in naredi to, kar je dobro; varuj svoj razum pred zlom. Če je človek počasen takrat, ko je treba delati dobro, potem bo njegov razum našel zadovoljstvo v zlu.

Če človek naredi nekaj napačnega, mu ne dopusti, da bi to vedno znova ponavljal. Ne dopusti mu, da bi našel zadovoljstvo v svojem grehu. Kopičenje napačnih dejanj vodi v nesrečo.

Če človek izreka veliko svetih besed in ne ravna v skladu z njimi, je lahkomiseln in ne more uživati v življenju svetosti; je kot pastir, ki šteje krave svojega gospodarja.

Če pa človek izreka malo svetih besed, vendar te besede živi, je osvobojen strasti, sovraštva in iluzije. Če ima človek pravilno videnje in svoboden um, če ne hlepi po stvareh ne v tem ne v prihodnjih svetovih, živi življenje svetega človeka.