nb_pinacoteca_schnetz_boethBoecij je verjetno za marsikoga neznano ime, čeprav povsem neupravičeno. Njegov čas, tj. prehod v 6. stoletje, je zaznamoval propad antične kulture in ravno njegova filozofska dela so predstavljala most med antiko in srednjim vekom. Tako so v naslednjih petsto letih srednjega veka poznali Platona in Aristotela samo preko njegovih del, ki črpajo iz platonizma, stoicizma in neoplatonizma.

Toda Boecij ni bil dejaven le kot znanstvenik in filozof, temveč tudi kot politik, s čimer je utelešal Platonov ideal kralja – filozofa. Zaradi svoje moralnosti si je pridobil številne sovražnike, tako da so ga po krivem obtožili sodelovanja v zaroti proti cesarju. Na smrt obsojen je pristal v temnici. Toda med čakanjem na sodno uro se ni predal obupu, temveč je pisal svoje znamenito delo – Uteha filozofije.

Uteha filozofije je eno temeljnih zahodnoevropskih srednjeveških del, ki ga lahko postavimo ob bok Platonovem Timaju, biblijski Knjigi o Jobu in Dantejevi Božanski komediji (Dante se je pri svoji Beatrice v Božanski komediji navdihoval ravno v liku Boecijeve poosebljene Filozofije). Uteha se dotika človeka, njegovega odnosa do Boga in narave, sreče, usode, resničnega in lažnega dobrega, dobrega in zla. Veličina Utehe je v Boecijevem spoznanju, da je moralno življenje ne le smiselno, temveč da je to edini način življenja, ki vodi k resnični sreči. In čeprav lahko zaradi neznanja zmotno mislimo, da vrlina ni poplačana, je moralno življenje že samo po sebi največja nagrada, ki si jo človek dodeli sam in ki mu je ne more dodeliti nihče drug.

filozofijaBoeciju se prikaže Filozofija

V I. knjigi Boecij, ki v temnici čaka na izvršitev svoje smrtne kazni, opisuje, kako se mu je prikazala poosebljena Filozofija. Nesrečen je, saj meni, da je obsojen po krivici, in toži nad svojo usodo.

“… Opazil sem, da pred menoj stoji zelo dostojanstvena ženska sijočih innadčloveško prodornih oči, pokončne drže in neizčrpne življenjske moči, čeprav je bila tako stara, da nikakor ne bi mogla biti moja sovrstnica. Begala me je tudi njena velikost – v enem trenutku je imela povprečno človeško velikost, v naslednjem pa se je že zdelo, kot da se z vrhom temena dotika neba. Če bi glavo dvignila samo malo višje, bi prodirala v samo nebo in se tako izmikala pogledu tistih, ki bi jo opazovali od spodaj. Njena obleka je bila zelo vešče stkana iz zelo tankih niti in trpežne tkanine. Kot sem zvedel kasneje, jo je stkala z lastnimi rokami. Zunanjo stran je prekrivala patina let, ki so utonila v pozabo, podobna patini, ki navadno prekriva stare slike. Na spodnjem delu obleke je bila vtkana grška črka Π, na zgornjem pa θ. Med tema dvema črkama so se vzpenjale stopnice v obliki lestev, po katerih si se lahko povzpel od spodnje do zgornje črke. Njeno obleko so raztrgale roke bahačev in vsakdo je odnesel tisti del, ki ga je lahko. V desni roki je držala knjigo, v levi pa žezlo …”

Na Boecijevo vprašanje, zakaj je prišla v njegovo temnico, Filozofija odgovori, da so njeni častilci že od vekomaj izpostavljeni nevarnostim – naj se samo spomni Sokrata, Anaksagore in Seneke, ki so končali ”slabo”, ker so sledili njenim moralnim načelom. Vendar pa Filozofija še poudarja, da nima navade nedolžnega pustiti brez spremstva na njegovi poti, tako da tudi Boecij ne bo ostal brez njene pomoči.

Edward_Burne-Jones_-_The_WhBoecij ji na to odvrne, da je tudi sam častilec filozofije in da se je celo življenje ravnal po njenih načelih. Lotil se je politike, saj filozofija nalaga, da se morajo tej posvetiti modri, kajti sicer bi država padla v kremplje slabih. Vendar pa so ga ravno ti stali glave, kajti ravno on, ki je častno izvrševal državniške dolžnosti, je bil obtožen zaradi izdaje in obsojen na smrt.

Filozofija mu odgovori, da nič na svetu ni prepuščeno golemu naključju, temveč da je v ozadju vseh dogodkov Božja previdnost.

Fortuna – usoda, nestanovitna sreča

II. knjiga govori o spremenljivosti in nestanovitnosti sreče oziroma usode. Filozofija Boeciju razloži, da se nima pravice pritoževati nad Fortuno, ker je užil veliko tuzemskih dobrin, o katerih večina lahko samo sanja. Spomni ga na družinsko srečo, bogastvo in njegove visoke državne položaje. Zatem skozi usta same Fortune Filozofija spregovori o Fortunini naravi:

“To je moja prava narava, to je moja večna igra – hitro vrtim svoje kolo in radosti me, ko dvignem tisto, kar je spodaj, in spustim tisto, kar je zgoraj. Dvigni se, če te je volja, vendar pod pogojem, da se ti ne bo zdelo nepravično, če ponovno padeš, kot veleva pravilo moje igre.”

Nato nadaljuje Filozofija:
“Kar želim povedati, je tako zelo nenavadno, da le stežka najdem besede, s katerimi bi lahko izrazila svojo misel. Resnično namreč mislim, da ljudem bolj koristi slaba usoda kot dobra. Kajti dobra usoda se vedno kaže kot srečna, in ko se zdi, da se nam smehlja, nas pravzaprav slepi. Slaba usoda pa je vselej resnična, saj se z večno spremenljivostjo kaže kot nestanovitna. Dobra nas pretenta, slaba pa nas uči; dobra s sijajem lažnega dobrega privezuje duše tistih, ki jih uživajo, slaba pa jih osvobaja s spoznanjem o nestanovitnosti človeške sreče …”

Boecij želi poudariti, da je usoda, ki jo imajo ljudje za slabo, pravzaprav dobra in koristna za njihovo dušo, in obratno.

330184531_118c963b74Lažno dobro

V III. Knjigi Filozofija razkriva iluzornost lažnega dobrega. To je tisto dobro, po katerem težijo ljudje, ne da bi razmišljali o njegovi resnični vrednosti. Poleg tega Filozofija tudi pojasni, da ljudje zaradi svojega neznanja zmotno mislijo, da jim bo to dobro prineslo resnično srečo. Ta lažna dobra so – bogastvo, moč, slava, visok položaj in telesne naslade.

“Tako nekateri menijo, da je najvišje dobro, če v ničemer ne trpijo pomanjkanja, zato si prizadevajo, da bi si nagrabili bogastvo. Drugi mislijo, da je najvišje dobro to, kar ljudje najbolj cenijo, zato se grebejo za časti, ki bi jim izkazovali ljudje. Tretji so prepričani, da je najvišje dobro moč. Takšni želijo vladati bodisi sami bodisi ob boku tistih na oblasti. Tisti, ki pa so mnenja, da je najvišje dobro slava, si na vso moč prizadevajo, da bi s slavnimi podvigi, v miru ali vojni, proslavili svoje ime.”

Da niti eno od naštetih dober ne predstavlja resničnega Dobrega, je jasno razvidno že iz tega, da pridobitev katerega koli od njih človeka ne osreči. Filozofija to dokaže s primerom vsakega posameznega dobrega, tako npr. glede hlepenja po bogastvu in slavi pravi:

“Zakaj se tako zelo ženete za imetjem? Verjamem, da z obiljem skušate pregnati pomanjkanje, vendar pa dosežete ravno nasprotno. Kajti resnica je, da tisti, ki veliko imajo, tudi veliko potrebujejo; in obratno – skrajno malo potrebujejo tisti, ki zadovoljitev potreb odmerjajo glede na zahteve narave in ne glede na nenasitnost svojih praznih želja.”

“Verjamete, da si svojo nesmrtnost zagotavljate s prepričanjem, da bo vaša slava živela v prihodnosti? … Toda če jo v mislih primerjate z neizmerno večnostjo, bo ne glede na to, kako dolgo traja, videti ne le neznatna, temveč povsem ničeva.”

Na temelju tega Filozofija zaključi:

“Glede na to ni dvoma, da so takšne poti do resnične sreče vrsta stranske poti, kajti nikogar ne morejo pripeljati tja, kamor obljubljajo.”

2596519094_2eb41f014a_oResnično Dobro

Čeprav ljudje pogosto želijo doseči srečo na napačne načine, je to vseeno dokaz, da je potreba po sreči vsajena globoko v samo človeško naravo. Tako na začetku III. knjige Filozofija razkrije, kaj se dejansko skriva za napačnimi prizadevanji:

“Čeprav so poti različne, ima prizadevanje vsakega smrtnika isti cilj – resnično srečo.
… Narava je namreč hrepenenje po resničnem dobrem vsadila v človeško naravo, zabloda pa ljudi spelje na krivo pot, ki vodi do lažnega dobrega.
… Resnično dobro je nedvomno to, kar ljudje želijo doseči in zaradi česar hlepijo po bogastvu, položaju, oblasti, slavi in užitkih. Mislijo namreč, da bodo tako dosegli neodvisnost, spoštovanje, moč, slavo in denar. Dobro je torej tisto, k čemur ljudje težijo na tako različne načine. Kakšna je pri tem moč narave, ni težko spregledati, kajti kljub temu, da se njihova mnenja razlikujejo in si nasprotujejo, je vseeno skupna izbira dobrega kot končnega cilja.”

Nato Filozofija skuša dokazati, da je dobro, h kateremu težijo vsi ljudje, lahko samo eno:
“Resnično Dobro mora biti eno. To je tisto Dobro, od katerega si ni možno želeti ničesar več, saj zajema vsako drugo dobro. Nekaj je dobro samo v tolikšni meri, v kolikor je del najvišjega Dobrega.”

In ravno to Dobro, ki je samo eno in popolno, je vir resnične, trajne sreče:
“Da, obstaja nekaj, kar je izvor ostalih dober, temu ni moč oporekati. Vse, kar velja za nepopolno, je takšno zaradi pomanjkanja popolnosti. Iz tega izhaja, da če je v neki vrsti nekaj videti nepopolno, mora v isti vrsti obstajati tudi nekaj popolnega … Če pa, kot smo ravnokar pokazali, obstaja nekakšna nepopolna sreča, ki izhaja iz nestanovitnega dobrega, ni dvoma, da obstaja tudi trajna in popolna sreča.”

V nadaljevanju skuša Filozofija dokazati, da je resnično Dobro Bog:

“Da je Bog kot počelo vsega obstoječega dober, potrjuje splošno človeško mišljenje. In zares, glede na to, da si ni možno zamisliti ničesar boljšega, kot je Bog, kdo še dvomi, da to, kar je boljše od vsega ostalega, ni dobro? … Če resnično ne bi bil takšen, ne bi mogel biti počelo vsega obstoječega … Mi pa smo prišli do sklepa, da popolno dobro predstavlja resnično srečo, iz česar nujno sledi, da je resnična sreča v najvišjem Bogu.”

Če pa je absolutna, resnična sreča enaka Bogu, potem človek, zaključuje Boecij, s tem, ko doseže srečo, postane Bog. Poleg tega je Bog kot absolutno Dobro, kot tisto Eno, h kateremu vse teži, obenem tudi ustvarjalec svetovnega reda, tj. njegovih nespremenljivih zakonov, po katerih se vse že od vekomaj skladno odvija.

Ali imajo zlobni resnično moč?

Na začetku IV. knjige Boecij izrazi svoje začudenje nad tem, da vrlina ne ostane le nenagrajena, temveč jo zlobneži celo poteptajo. In da je v svetu, kateremu vlada Bog kot najvišje dobro, moč v rokah zlobnih ljudi. Filozofija na to odvrne:

“Kot prvo moraš spoznati, da je moč vedno na strani dobrih, medtem ko so zlobni ljudje brez vsake moči … Če je dobro nasprotje zla in če drži, da je moč lastnost dobrega, potem je očitno, da je nemoč lastnost zla.”

Torej dobri, ki hodijo proti svojemu cilju – resničnemu Dobremu, morajo imeti moč, saj sicer tega ne bi zmogli. Zlobni pa ne gredo proti svojemu cilju – prav tako resničnemu Dobremu, ker so brez moči oziroma je nimajo dovolj, da bi uresničili cilj, h kateremu težijo.

“Je torej glede na to, da dobri in zli težijo k dobremu, vendar ga prvi dosežejo, drugi pa ne, še možno dvomiti, da je moč na strani dobrih, nemoč pa na strani zlih?”

Filozofija poudarja, da človek, ki ima moč, lahko dela dobro, če pa je nima, potem ima samo slabosti, zaradi katerih ne more delati dobrega, temveč samo zlo:

“Toda zli ljudje, boš dejal, lahko naredijo marsikaj. Temu resnično ne morem oporekati, vendar njihova moč ne izvira iz njihove moči, temveč iz njihove šibkosti. Zli ljudje lahko posejejo zlo, ki ga ne bi mogli delati, če bi lahko ohranili zmožnost, da delajo dobro.”

Človek sam izbira, ali bo sledil moralnim načelom in bil pravičen ali pa se bo uklonil nasprotnemu, vendar njegova izbira nujno prinese tudi posledice. Teh posledic mu torej ne izbira nekdo drug – na kaznuje in ne nagrajuje ga nekdo drug – temveč je on tisti, ki se kaznuje ali nagrajuje:

“Razmisli, kar pravi večni zakon. Če človek uskladi svojega duha z najbolj vzvišenimi moralnimi načeli, nima potrebe, da mu sodnik dodeli nagrado, kajti sam se je že pridružil tistemu bolj vzvišenemu. Če pa se preda zlu, potem naj ne išče maščevalca zunaj sebe, kajti sam sebe je obsodil na propad. Glede na to, da si kazen in nagrada nasprotujeta, potem nujno sledi, da je nagradi za dobro nasprotna kazen za zlo. Tako kot je torej pravičnost nagrada za pravične, tako je tudi ničvrednost kazen za ničvredneže.”

warrior_of_justice_by_dandyKako doseči resnično srečo?

Glede na to, da je Bog najvišje Dobro samo po sebi, je ta tako pred dobre kot tudi pred zle za cilj postavil Dobro. Vendar medtem ko si dobri prizadevajo, da bi ta cilj dosegli z vrlino, zli to skušajo doseči na način, ki ni v skladu z Dobrim, tj. z nagoni in s strastmi:

“Zli namreč počnejo to, kar jim je všeč, saj mislijo, da bodo s tem, kar jim nudi užitek, dosegli dobro, po katerem tako zelo hrepenijo. Vendar ga nikoli ne dosežejo, ker sramotno delovanje ne vodi k resnični sreči.”

Zlobni s svojim ravnanjem delujejo proti svoji pravi naravi, s čimer delujejo tudi proti svojemu obstoju. Tako lahko rečemo, da zlobni niti ne živijo, saj niso vredni človeškega dostojanstva.

Dobri pa so za razliko od slabih resnično srečni, kajti že s samo vrlino, ki je dobra sama po sebi, težijo k absolutnemu Dobremu. Vrline se je možno naučiti, tako da je človek, ki razlikuje med dobrim in zlim, resnično srečen, njegova vrlina pa ne ostane brez nagrade.

V nadaljevanju Filozofija trdi, da je vsaka usoda dobra, tj. pravična in koristna, ker človeka vodi k spoznanju, vrlini in resnični sreči.

“Zdaj pa dobro prisluhni. Glede na to, da je namen vsake usode, bodisi dobre bodisi zle, da nagradi ali preizkusi dobre ter kaznuje ali popravi zle, potem je vsaka usoda dobra, kajti nedvomno je pravična in koristna.”

Da pa bi človek lahko to dosegel, mora biti pripravljen na neprestan boj:
“Zato modremu človeku ne sme biti težko, ko se podaja v boj z usodo, tako kot se pogumen človek ne bi smel vznemiriti, ko zasliši bojne trobente. Tako za prvega kot tudi za drugega je sama težava možnost – pri prvem, da potrdi svojo modrost, pri drugem pa, da poveča njegovo slavo. Sama vrlina se imenuje tako zato, ker se opira na lastne moči in tako ne dovoljuje, da jo premaga to, kar ji je nasprotno. Niti vi, ki korakate proti vrlini, ne bi prišli sem, če bi plavali v razkošju in brezmejno uživali. Podali ste se v težko duhovno borbo z vsako vrsto usode, da vas zla usoda ne bi premagala, dobra pa pokvarila.”

V nadaljevanju Boecij obravnava problem Božje previdnosti in človekove svobodne volje, na samem koncu Utehe pa Filozofija zaključi:

“Izogibajte se torej slabostim in gojite vrline. Svojega duha usmerite k resničnemu upanju in skromne molitve naslavljajte nebu! Naložena vam je velika dolžnost pravičnega življenja, če le ne želite slepiti samih sebe pred budnim očesom sonca, ki vse vidi.”