psih. Jelena Sikirić, predsednica NA v Rusiji

Življenjska izbira je odgovorno in resno dejanje, obenem pa je v njej nekaj nenavadno privlačnega in očarljivega. Kdaj se zdi, da k temu vprašanju pristopamo preveč površno, včasih celo povsem neresno in nezainteresirano. Kadar človek razmišlja o stvareh, ki bi lahko spremenile njegovo celo življenje, se včasih obnaša, kot da bi šlo za nakup novih čevljev, kadar pa izbira oblačila in živila, se zdi, kot da je od te izbire odvisno njegovo življenje. To je kot v reklami: “V vsakem trenutku izbiramo svojo usodo, prihajamo do novih odkritij, odkrivamo nova zanimanja in vsak trenutek je začetek nove poti …” Tako lepo, tako globoko, tako resnično, da sem pripravljena podpisati vsako besedo. Toda kaj sledi potem?”Poskušamo izbrati boljše, izbrati neoporečno kakovost … Pivo ‘Saladov’: zajamčena kakovost!” – Prosim vas, povejte mi, le kako se je tu znašlo pivo?

Spominjam se nekdanjega soseda, ki je izvedel, da lahko praktično zastonj dobi nov hladilnik z neznatno tovarniško napako, če najde še nekaj potencialnih kupcev. Ni stvar v tem, da je bil njegov podvig uspešen, temveč da je v boju za hladilnik izrazil takšne lastnosti, ki jih prej pri njem nisem opazila. Poznala sem ga kot inertnega, neodločnega in pasivnega človeka, zato sem bila prijetno presenečena, ko sem v njegovih očeh videla žar, bojevitega duha in okretnost. Toda tega istega človeka se spominjam, ko ga je pustila žena, na katero je bil zelo navezan. Zaradi popolnejše slike je treba poudariti, da ga je žena imela rada, vendar ni več zdržala njegove lenobe, inertnosti in nedela. Upala je, da ga bo s tem zadnjim dejanjem, ki je bilo že izraz obupa, predramila, in pripravljena se je bila vrniti na njegov prvi in najmanjši trzljaj – to mu je celo odprto povedala. In kaj mislite, da je naredil? Nič, če za odziv ne štejemo zmedenega pogovora o delitvi imetja in množice kozarčkov, v katerih je utapljal svojo žalost, saj je zares trpel. Ne vem, kakšna je bila njegova nadaljnja usoda, ker smo se kmalu zatem odselili, vendar še danes ne morem razumeti ene stvari – kaj je bilo tako posebnega na tistem hladilniku, da ga je navdihnil za pravi podvig, in česa ni bilo v njegovi ženi, ki jo je imel tako “zelo” rad, da ji je pustil oditi, ne da bi se poskušal zanjo boriti?

cevljiRazumem, da mojega nekdanjega soseda – kot niti mnoge druge podobne njemu – ne zanima Hamlet niti jih ni treba obsojati, ker si ne postavljajo znamenitega vprašanja “biti ali ne biti”. Niti jih ni treba obsojati, ker iz povsem prozaičnih in banalnih stvari delajo prava shakespearovska vprašanja.

Toda zgodba o “družinskem trikotniku” – mož, žena in hladilnik – me je spodbudila k razmišljanju o merilih, po katerih se dejansko ravnamo v življenju. Kaj je za nas pomembno in kaj ne? Kaj je primarno in kaj sekundarno? Zakaj takrat, kadar na s življenje postavi pred izbiro, izberemo eno in ne drugega? Ali sploh poznamo težnje in gibala, ki so v ozadju naše izbire, naj bodo takšna ali drugačna? Ali bi jih sploh morali poznati? No, dejstvo je, da je pomembna razlika med izbiro fakultete in poklica za celo življenje ter izbiro enotedenskega ali enomesečnega potovanja, tudi če gre za medeni mesec.

Ne glede na to, koliko let smo preživeli na tem svetu, je naše celotno življenje sestavljeno iz neštetih izbir. Iz nadvse poučnih reklam smo se že naučili, da vsi jogurti niso enako učinkoviti in da je včasih boljše molčati, žvečiti žvečilni gumi, lizati bombone “Rondo” ali piti pravo pivo kot pa govoriti in živeti drugače.

Vendar se zdi, da tako kot vsi jogurti niso enaki, niso niti vse življenjske izbire enako pomembne. Starogrški filozofi so na primer “življenjska izbira” rekli samo tistim okoliščinam, ki so lahko bistveno spremenilo človekovo usodo – če se človek nanje pravilno odzove. Takšne okoliščine so razlagali kot svojevrstno priložnost, ki jo je dodelila usoda, obenem pa jo je človek “pridelal” s svojimi preteklimi dejanji, napori in težnjami. To priložnost je treba ujeti, razumeti in izkoristiti. Po njej se bo njegovo življenje presenetljivo spremenilo na boljše, kakor ni mogel niti sanjati, ali pa se bo začelo strmoglavo rušiti, če to priložnost izpusti in se odzove v nasprotju z glasom vesti in zapovedmi srca.

stranShakespeare je imel prav, ko je poudarjal izjemno pomembnost teh trenutkov v življenju …, kajti ti ne prihajajo naključno niti kadar koli, temveč praviloma takrat, ko se končuje ena majhna etapa, en življenjski ciklus, in se začenja nova. Ta proces vedno spremlja močna in – to je treba poudariti – neizbežna kriza. Naš stari način življenja, medsebojni odnosi in težave, ki so prerasli v rutino, nas ne le bremenijo, temveč preprosto ubijajo srce in dušo. Želimo si živeti drugače. Po drugi strani pa vemo, da to zahteva pogumne, neobičajne, včasih dobesedno nore korake, na katere nismo pripravljeni in ki se jih v globini duše bojimo. Poleg tega nas lahko od spremembe odvrne tudi pomislek, da morda zapademo v težave in izgubimo to, kar imamo … Nihče nam ne zagotavlja, da je to za nas zares priložnost, da jo bomo obvladali – skratka same težave in negotovost. Vendar naše staro življenje, tudi če je kot postana močvara, je vseeno naše lastno … tudi če je dolgočasno in polno rutine, ga poznamo in smo nanj navajeni … Saj nazadnje niti ni vse sama močvara, saj ima vendar tudi svoje privlačne plati … No, odloči se že, kaj si želiš!

Usoda nas takoj po izbiri preizkuša

Prišli smo torej do življenjske izbire. Ne izbiramo Petra ali Jureta, golfa ali volva, visoke šole ali fakultete, zaslužka, službe … Vse to so samo forme, ki pa jih je nešteto. Dejansko izbiramo, ali bomo začeli novo življenje ali bomo živeli po starem, čeprav to ne vodi nikamor. Možnost začetka novega življenja – prav v tem je priložnost, ki jo v trenutku te izbire prinaša usoda. Prinaša jo prek različnih okoliščin, ki niso vedno podobne tistim v filmih ali kakšni operi, niso vedno očitne, niso vedno razumljive, so pa vedno težke, a zelo zanimive. Same okoliščine niso pomembne, temveč je pomemben način, kako se nanje odzovemo, kako jih izkoristimo.

To resnico so odlično razumeli starogrški filozofi, ko so govorili, da se ni treba bati krize, ki se pojavlja pred najpomembnejšimi prelomnicami v našem življenju, ker naznanjajo prihodnje spremembe in jih je zato treba nujno prestati. Sama beseda “kriza” izhaja iz grške besede krisis – odločitev, presoja, presojanje. Stvar je v tem, da kriza ni samo globoko nezadovoljstvo s starim in pasivna želja, da bi se nekaj spremenilo na boljše. Kriza je zelo konkretna, aktivna sprememba v dojemanju tega, kar je bilo in kar bo. Vendar za izhod iz nje ne zadošča samo uvideti, česa si v tej fazi življenja več ne želimo, temveč je predvsem pomembno ugotoviti, kaj si v življenju želimo. Prav zato so krize od nekdaj veljale za obdobja velikih odkritij, velikih odločitev in pomembnih korakov, ki vodijo k pomembnim spremembam – vendar le, če obvladamo to, kar je treba obvladati.

Že slišim vaše prigovarjanje: “V teoriji to zveni zelo lepo, toda v praksi …” Ne hitimo z zaključki. Praksa v vsakem primeru ni naša skrb. Zagotavljam vam, da to povsem profesionalno ureja sama Usoda. Presodite sami – takoj ko v trenutku krize ugotovite, da se mora nekaj v vašem življenju spremeniti, takoj ko začne vaše srce sanjati o nečem pomembnejšem in resničnejšem, se njeno veličanstvo Usoda vplete z vso svojo močjo. Isti hip ustvari okoliščine, da bi preverila, kako trdne in zanesljive so naše odločitve, to preverjanje pa je vedno povezano z izbiro.

prostovoljkaPredpostavimo, da ste sklenili, da za vas ni pomemben denar, temveč da je veliko pomembneje početi to, kar imate radi, za dušo. Takoj ko se odločite, da boste spremenili službo in počeli nekaj, kar imate radi in za kar ste pripravljeni živeti “od kruha in vode”, vam nenadoma v stari službi, ki ste se jo odločili zapustiti, ponudijo šefovsko mesto in veliko večjo plačo. Oh, in zdaj je treba izbrati! Ne glede na to, kaj boste govorili in koliko boste pametovali, bo že po sami vaši izbiri takoj vidno, kaj je za vas v življenju zares pomembno. Takšnih položajev je v življenju zelo veliko. Sklenili ste, da je za vas zelo pomembno biti časten, toda usoda vam daje možnost, da nekaznovano nekaj ukradete – in to nekaj velikega. In zdaj izberite! Sklenili ste, da sta za vas najpomembnejši resnica in pravica, in takoj dobite možnost, da goljufate in to zlahka, brez tveganja in še z možnostjo, da dobite nekaj, kar ste si že dolgo želeli. In zdaj izberite! Sklenili ste, da ste za nekaj namenjeni in da se boste za to borili, se vpisali na fakulteto, na katero se je praktično nemogoče vpisati, za kar bi bila potrebna celo leta, in nenadoma dobite možnost, da se zlahka vpišete na drugo fakulteto, s sebe odvržete breme in umirite starše. In zdaj izberite! Sklenili ste, da je za vas resnična ljubezen pomembnejša od vsega in da se boste zanjo borili do zadnjega – in takoj se ponudi možnost, da stopite v prikladno razmerje in poroko, vendar brez ljubezni … In zdaj izberite!

Mnogi ta jasni “mehanizem” usode imenujejo “podli zakon”, toda meni je veliko bolj všeč opredelitev filozofov, ki ga imenujejo zakon življenjske izbire. Zdi se, da usoda vsakokrat na koncu ene etape in na začetku nove želi, da znova določimo, kaj je za nas v življenju pomembno, kaj je za nas najsvetejše. S svojimi izvirnimi preverjanji in preizkušnjami v trenutkih izbire jasno pokaže, da ne zadostuje le namera, temveč se je treba vedno znova boriti za to, kar imamo radi in v kar verjamemo. Od naše izbire, našega odziva v takšnih trenutkih je dejansko odvisno naše nadaljnje življenje – in ne le naše. Če trenutek izpustimo in ne razumemo njegove pomembnosti, če se ne odzovemo pravilno, smo izgubili zelo veliko – niti sami ne vemo, koliko. Mnogi imenujejo mehanizem usode “podli zakon”, toda to je samo zakon življenjske izbire.

Poleg tega obstaja še en zakon, ki se glasi – kar si posejal, to boš žel. Če želimo vedeti, kakšna bo naša prihodnost, moramo vedeti, da bo sorazmerna s tem, kar je v določenem trenutku navdihovalo naše srce in vodilo naše delovanje.

Pa vendar – kako pravilno izbrati? Kako vedeti, ali bomo ob naslednji priložnosti zgrešili? Kako razumeti, ali smo priložnost izpustili? Pravite, da je v življenju veliko pomembnih trenutkov izbire – izbira poklica, fakultete, službe, ljubljenega človeka, prijatelja, pogleda na svet – in nenazadnje izbira smisla življenja in lastnega namena. Lahko pravilno izberemo v eni stvari in zgrešimo v drugi ali se polovično odzovemo v tretji. Vse se zdi enako pomembno, v ničemer ne zgrešiti pa je precej težko. Kaj storiti? Jaz pa vas vprašam – ali ste prepričani, da so vse to različne izbire?

Obstaja čudovit primer, s katerim bi bilo mogoče odgovoriti na to vprašanje, brez večjega pojasnjevanja. Nekoč, na izletu na Solovjetske otoke, so moji prijatelji iskali pot do pristanišča. Dolgo so hodili po gozdni poti, dokler niso prišli do razpotja. Na njem je stal kol z dvema smerokazoma – na enem je pisalo “sem”, na drugem pa “ne sem”. Menili so, da je tukaj nekakšna zanka in da v življenju nič ne more biti tako enostavno, zato so izbrali pot “ne sem”. Morali so dolgo hoditi po poti, ki jih ni pripeljala nikamor, da bi doumeli, da je v življenju vse veliko enostavneje, da so zgrešili in da bi morali izbrati drugo pot, tisto, kamor so bili dejansko napoteni. Vrnili so se nazaj in pot “sem” jih je privedla do pristanišča.

Najbolj zanimivo je to, da sta to bili dve enaki poti, to je bil isti gozd, z istimi preprekami in težavami. Edina razlika med njima je bila ta, da je ena pot vodila do cilja, druga pa ne. Dobro je, da so moji prijatelji razmeroma hitro dojeli, da so hodili “ne sem” in se vrnili nazaj, preden bi veliko bolj zatavali. Dlje kot bi bili na poti “ne sem”, težje bi se jim bilo vrniti na pravo pot.

Vse izbire v življenju so del ene poti, ki se imenuje smoter življenja

Prav tako z nami ravna usoda, pri čemer je vse veliko enostavneje, kot nam se zdi. Ne obstajajo različne izbire. V življenju dejansko obstaja samo ena velika, edina in celovita izbira. Ljubljeno delo, ljubljena oseba, družina, pravi prijatelji, pogled na svet in zanimanja – to niso različne poti, ki bi si med sabo nasprotovale. Vse te poti so samo del ene in iste Poti, ki so jih nekoč imenovali smoter življenja.

fant2Filozofi so prav tako govorili, da moramo pri življenjski izbiri sebi postaviti eno samo vprašanje in nanj poskusiti nanj odgovoriti – ali je to, kar sem izbral, del mojega življenjskega smotra? Če je, je to pot “sem”, v nasprotnem primeru gremo “ne sem”. Zagotavljam vam, da je v tem primeru pravilnost izbire stoodstotna. Ne poskušajmo dojeti lastnega življenjskega smotra z glavo, kajti to je že pot “ne sem”, ki nas bo slej ali prej pripeljala v slepo ulico. Smoter življenja vedno spoznamo s srcem in samo srcem. Le srce je zmožno uvideti najpomembnejše in najbolj skrivnostno v naši usodi, le srce se nikoli ne zmoti. Nekoč so govorili, da so vsi deli smotra našega življenja podobni kamenčkom mozaika, sestavljenega iz najlepših in najbolj skritih sanj, ki hranijo naše srce in zaradi katerih je to živo.

Bernard Shaw je nekoč dejal: “Če želiš pogledati v dušo človeka, ga vprašaj, o čem sanja.” Ali niste nikoli pomislili, da je naše srce sanjalo o ljubljenem delu, ljubljeni osebi, resničnem prijatelju, istomislečih, velikih idejah, delih, podvigih in doživetjih, veliko preden smo se srečali z njimi v življenju?! Vsekakor smo pozabili, da je naše srce po njih hrepenelo že v zibelki, da jih nikoli ni prenehalo iskati in jih išče vse do danes, ne glede na to, da je naša glava o njih že zdavnaj prenehala razmišljati. Naše srce jim je vedno zvesto, ker ga z njimi povezujejo skrivne vezi, ki presegajo meje prostora in časa, življenja in smrti. Prav zato naše srce pri življenjskih izbirah vedno prepozna tiste ali to, kar je del našega življenjskega smotra. Srce je o vsem tem predolgo sanjalo, da bi se pustilo pretentati in zato vedno izbere pravilno. Srca, ki ga hranijo skrivne sanje, ne moremo prevarati, saj je vedno prepričano v to, kaj ima rado in koga ima rado. Toda naša glava analizira, stvari zapleta, dvomi, išče dokaze, ves čas jo zanaša proti “ne sem”, zato se nanjo raje ne opirajmo brez vodstva srca.

Naše celotno življenje, vse okoliščine, v katere nas je postavila usoda, so ena velika neprekinjena izbira med dvema potema – potjo glave in potjo srca, mod potjo “sem” in potjo “ne sem”. Slišati glas srca v trenutku izbire, nato pa ravnati nasprotno je isto, kot da na poti vidimo smerokaz, vendar ga ne upoštevamo in se nato izgubimo. Pot srca je dolga in trnova, polna različnih ovir in preizkušenj, podobno kot pri poti glave, če jih ni celo še več. Vendar če nam srce v neki etapi te poti pomaga najti prvi, majhni del življenjskega smotra, na primer ljubljeno delo, bodimo prepričani, da je to že začetek velikega preobrata naše usode. Zaradi tega prvega koraka bomo v naslednjih etapah postopoma, zrno za zrnom odkrivali manjkajoče dele – ljubljeno osebo, sorodne duše, velike sanje in skrite darove duše. In vedeli bomo, zakaj in zaradi koga živimo, vendar pod enim pogojem – da ne prenehamo hoditi, sanjati, se boriti in verjeti. Če enkrat nekaj dosežemo, ne glede na to, ali je majhno in nepomembno ali pa veliko, in če se potem v našem življenju dolgo nič ne spremeni ter ničesar novega ne odkrijemo, pomeni, da hodimo po poti glave, ki ne vodi nikamor. Oddaljili smo se od srca in dlje kot gremo po tej poti, težje se bomo vrnili k srcu. Nekoč so govorili, naj se takrat, če se ustavimo, spomnimo, o čem je srce najbolj sanjalo, in upajmo si narediti prvi, majhen, nespreten korak. Tedaj upanje še ne bo izgubljeno in skupaj z našo vrnitvijo na pot “sem” se bodo znova vrnile vse zamujene priložnosti.

Kako pravilno izbrati? Kako vemo, ali smo na začetku zgrešili? Naša glava postopoma vse zapleta in nanjo se ni treba opirati brez vodstva srca.

Filozof Jorge A. Livraga Rizzi je dejal: “Človekovo veličino določa veličina tega, o čemer si upa sanjati.” V trenutku življenjske izbire lahko o vsej nadaljnji usodi naših sanj, ki smo se jim zaobljubili, odloči en trenutek, ena zapoved srca. Hkrati pa lahko v istem kratkem trenutku vse zrušimo z lastnimi rokami, če ne prisluhnemo zapovedi srca.

Z vami bi želela deliti citat, ki mi je zelo pri srcu. To je citat egipčanskih modrecev, ki govori o tem, da se človeku ni treba ničesar bati, da nič ne presega njegovih moči.

“Če se na življenjski poti ne utrudiš pri
izkazovanju poguma in pravičnosti,
boš uvidel, da bo čas mineval, ti pa se boš pomlajeval.
Kot žabi se ti bodo dodajala vedno nova leta.
Uresničil boš to, kar resnično si.”

Pesem harfista Neferhotepa