Narava nam na nevsiljiv način razkriva svoje skrivnosti, in če jih želimo spoznati, jih moramo samo tiho opazovati. Kajti v majhnih in na videz običajnih stvareh se odražajo veliki zakoni.

Žito tako nakazuje cikluse življenja na svetlobi in življenja v temi podzemnega sveta, na neprekinjen potek letnih časov, večno izmenjavanje življenja in smrti. V starih kulturah je žito simboliziralo plodnost zemlje, prebujeno življenje, življenje, ki je vzklilo iz smrti. Je simbol prenove življenja – kajti mora nastopiti smrt, da bi se ponovno rodilo življenje. Klasje in snop žita sta bila v različnih kulturah atributa božanstev plodnosti, rasti in ponovnega rojstva.

osiris-isis-nepthsMit o Ozirisu in Izidi

S simboliko žita je bil povezan globok misterij mita o Ozirisu in Izidi. Ozirisa je iz zavisti ubil njegov brat Set in njegovo telo razsekal na štirinajst delov ter jih raztresel po celotnem Egiptu. Ozirisova žena Izida je našla vse dele njegovega telesa in jih ponovno sestavila s pomočjo svojih magijskih moči ter ga tako znova priklicala v življenje. Oziris se je ponovno rodil kot zrno žita, ki je vzklilo.

V Abidosu, kultnem Ozirisovem središču, so se odvijale slovesnosti, posvečene temu bogu, s katerimi so obujali spomin na najpomembnejše dogodke v mitu o Ozirisu. Med ceremonijami so svečeniki in svečenice uprizarjali trpljenje in ponovno vstajenje boga. Iniciacija se je začela z notranjim očiščevanjem od neznanja, napak in strasti ter skozi asketizem in kontemplacijo vodila do spoznanja o enosti z Bogom, do istovetnosti z vsem stvarstvom, do ponovnega rojstva. Človek je kot Oziris oz. žitno zrno – vse, kar je v njem smrtnega in zemeljskega, mora umreti, da bi se rodilo božansko oz. plemenito.

Oziris – moč plodnosti

V egipčanskih mitih je bil Oziris prvotno bog zemlje in rastlinstva, starodavno božanstvo žita. Tako je bil od najzgodnejših časov povezan s plodnostjo zemlje in poljedelstvom. Simboliziral je aktivni princip, s pomočjo katerega se je vedno znova obnavljalo življenje rastlin in živali. Kot vladar podzemnega sveta je skrbel, da je žito vzklilo ob pravem času, da je iz smrti vzniknilo življenje.

Oziris tako kot žito umira in se neprestano znova rojeva. Zato je v enem od svojih vidikov simboliziral tudi zakon ciklusov – rojstva, rasti, smrti in obnavljanja – pri poljedelskih opravilih in letnih časih. Egipčani so njegovo smrt povezovali z Nilom, ki se umakne v strugo, njegovo ponovno rojstvo pa s poplavljajočimi vodami Nila, ki so zemlji prinesle plodnost. Sčasoma so Ozirisa začeli istovetiti s Soncem, ki vsak večer zaide in se ob zori pojavi v še večjem sijaju.

Izida – moč oživljanja

Egipčani so “odkritje” ječmena in pšenice pripisovali Izidi. V času njenih svečanosti so stebelca žita nosili v sprevodu, da bi obudili spomin na veliko dobro delo, ki ga je naredila za človeštvo. Ženske je naučila mleti žito in po nekaterih izročilih naj bi ravno ona Ozirisa naučila poljedelskih opravil.

Izida je velika čarodejka, tista, iz katere izvira življenje in katera pooseblja ustvarjalno moč. Ona je tista, ki varuje skrivnosti narave in misterije samega življenja. Izida predstavlja žensko, pasivno moč, egipčansko zemljo, ki jo oplojuje poplavljajoči Nil, katerega pooseblja Oziris. Izida je tista, ki je s svojimi magijskimi močmi sestavila Ozirisovo razkosano telo in mu ponovno vdahnila življenje.

demeterDemetra in Perzefona

V stari Grčiji so bile skrivnosti semena, kalčka in zlatega klasa povezane s kultom starodavne boginje plodnosti Demetre in njene hčere Perzefone. Demetra je bila Mati Zemlja, “tista, ki daje hrano kot mati”. Je ustvarjalna moč v zemlji, ki spomladi omogoča novo življenje. Demetra je ljudi naučila obdelovati zemljo. Bila je tudi boginja žita. Vladala je žetvi in vsem poljedelskim opravilom, ki so jo spremljali.

Demetrino hčer Perzefono je ugrabil Had, bog podzemlja, in se z njo poročil. Demetra je povsod brezupno iskala svojo hčer ter v svoji veliki jezi in žalosti poslala na svet veliko lakoto, saj ni dopustila, da seme vzklije iz zemlje. Vsa zemlja je opustela in ljudje so prenehali častiti bogove. Zevs je zato Hada prisilil, da Perzefoni dovoli dve tretjini leta preživeti na zemlji skupaj z materjo, Demetra pa je morala pristati na to, da Perzefona tretjino leta živi s svojim možem v podzemnem svetu. Zato si vsako leto, ko napoči mrzel zimski čas, zemlja nadene žalno oblačilo; zato ni več zelenja, cvetlic na poljih, listja na drevesih. Vse to je skrito v nedrjih zemlje, seme je potopljeno v svoj zimski sen. Perzefona takrat odide k svojemu možu med temačne sence Hada. Ko pa ponovno zaveje sveži vonj pomladi, si zemlja nadene plašč s tisočimi cvetovi, da bi pozdravila Perzefonino vrnitev. Posejano pšenično zrno je tako kot Perzefona skrito v teminah zemlje. Spomladi, ko Demetra, radostna zaradi Perzefonine vrnitve, naravi daruje moč plodnosti, lahko seme ponovno vzklije.

Mit o Demetri in Perzefoni je bil temelj elevzinskih iniciacijskih misterijev. Med svečanostmi so uprizarjali obredne drame s prizori iz Demetrinega življenja. V njih so slavili večni tok umiranja in prenove življenja. Ti skrivni obredi so posvečenim razkrivali skrivnosti človeškega življenja, ciklusa smrti in ponovnega rojstva. Perzefona je simbolizirala učenca, ki “gre skozi smrt, da bi se ponovno rodil”; učenca, ki gre “skozi podzemni svet, da bi dosegel nebo”.

Kibela

Podobne motive jesenske smrti in pomladnega preporoda narave, ki so podani z žitnimi božanstvi, najdemo tudi v mitologijah drugih ljudstev. Kot primer lahko navedemo mit o Kibeli, boginji plodnosti in dajalki življenja, ki izvira iz Male Azije, in Atisu, mladem pastirju, v katerega se je zaljubila Kibela. Kibela je Atisu zaradi nezvestobe vzela razum in v svoji norosti se je pohabil. Atis je predstavljal simbol nastanka ter propada življenja v naravi in zato so ga ponekod imenovali tudi “požet žitni klas”.

zivaIštar

V Mezopotamiji je imel to simboliko mit o Ištar, čudoviti boginji ljubezni, in Tamuzu, bogu rastlinstva, žita in žetve. Ištarina ljubezen je bila za Tamuza pogubna. Da bi ga našla in privedla nazaj iz njegovega žalostnega bivališča, se je morala spustiti v podzemni svet.

Živa in Žibog

Pri slovanskih ljudstvih je bilo žito atribut Žive – plodonosne boginje setve, žetve, trgatve in bogatih plodov. Živo so častili kot darovalko življenja, poleg tega pa je bila tudi zaščitnica žitnih polj in plodnosti čred. Živa in njen spremljevalec Žibog sta bila darovalca življenja, plodnosti in radosti. Slovani so ju skušali priklicati spomladi, da bi njive postale rodovitne.

Stari Slovani so verovali, da vsakemu žitnemu polju vlada njegov žitni duh – najbolj znan je bil Polevik ali Polevoj. Ponavadi je bil odet v belo oblačilo, namesto las pa je na njegovi glavi rasla trava. Občasno se je pojavljal v obliki palčka, ki je govoril v človeškem jeziku.

Učenje od narave

Stara ljudstva so zelo globoko in pristno doživljala skrivnosti narave. V enem majhnem zrnu pšenice so prepoznala čudež rojstva in umiranja, večno izmenjevanje svetlobe in teme, življenja in smrti. Tako smo v nasledstvo dobili žito kot simbol skrivnosti življenja, zakona obstoja – od življenja rastline do misterija človeškega obstoja.